Dobitnik pisateljske štipendije SEP za leto 2009 je
DRAGAN RADOVANČEVIĆ iz Srbije

Iz utemeljitve žirije za podelitev pisateljske štipendije SEP:
“Dragan Radovančević piše v srbskem jeziku. Norme poetične govorice je začel prevpraševati s pesniško zbirko “Klatno se boji letenja” in zanjo leta 2007 na mednarodnem festivalu v Novem Sadu prejel Brankovo nagrado za mlade srbske avtorje. Odtlej so Radovančevićevo poezijo, esejistiko in pripovedno prozo v prevodih in srbščini objavljale številne literarne revije in antologije. Leta 2009 je prejel avstrijsko pisateljsko štipendijo Milo Dor in na Dunaju je središče Radovančevićevega pisanja postalo vprašanje razmerja med individualno svobodo, jezikom in govorico.  
Projekt je zasnoval kot roman na etično in psihološko temo krivde, ki se z dogovorne družbene ravni prava razširja na individualni občutek krivde in krizo identitete; ta raste iz ponotranjenih družbenomoralnih norm in homofobijo spreminja tudi v posameznikov strah pred samim seboj. Premišljene pripovedne strategije odpirajo možnost, da roman postane odkrita govorica “manjšinjske književnosti”. Radovančevićev projekt s tem premešča Foucaultevo teorijo v neposredno izkušnjo srednjeevropskega prostora in v paradoks njegove novejše zgodovine – sobivanje okoliščin, ki so na prvi pogled izrazito demokratične ali izrazito nedemokratične, vendar oboje brez posebne razlike odpirajo kafkovski “proces”, ki  je ena izmed referenc Radovančevićevega pisanja. Druga ključna referenca, okrog katere se zgošča Radovančevićev projekt,  so Rilkejevi “Zapiski”; in tako se vprašanje krivde in samoprepoznave odpira v sodobni premislek pesniške govorice.”

Poročilo o štipendiji Srednjeevropske pobude za mladega evropskega pisatelja 2009

Spoštovani,

najprej bi rada še enkrat izrazila svojo globoko hvaležnost za prejeto štipendijo, ki mi je odprla možnost, da v razkošju materialno preskrbljenega časa in bivanja zunaj meja svoje domovine in svojega jezika ponovno preverim in dokončam načrtovana besedila iz prozno-dramskega cikla, na katerega sem se osredotočala, ter da jih zaokrožim v obliko knjige, ki naj bi izšla naslednje leto.
Pri tem so skice, ki sem jih zapisovala prve tri mesece v letu 2009 (ko sem uporabljala sredstva iz štipendije), med počasnim spuščanjem od Dunaja preko Kremsa proti Padovi, Bologni in Rimu, postale ene izmed osrednjih delov romana, ki bi prav tako moral biti dokončan do konca tega leta.
V tem smislu mi je pisateljska štipendija Srednjeevropske pobude in Društva slovenskih pisateljev nudila veliko več kot sem prvotno pričakovala, glede na to, da so mi izkušnje s potovanj, osredotočenost na delo in ustvarjalna srečanja s kolegi iz drugih sredin pripomogli k intenzivnejšemu premišljevanju o idejah s katerimi sem se ukvarjala. Potovanje zatorej ni bilo le fizične pač pa tudi konceptualne narave in je v meni premaknilo stališča in cilje, ki sem jih imela v začetku. Odmevi teh premikov bodo odzvanjali tudi skozi moja prihodnja dela.
Priložnost, ki se mi je odprla s to štipendijo je bila, da odhode, ki sem jih v sebi zelo pogosto doživljala kot svojevrsten beg iz domovine, beg iz njenih zgodovinsko političnih stigem in iz lastne pozicije drugega, spremenim v potovanje. V raziskovanje. V del delovnega procesa. Ta premik od vtisa da bežim, v občutenje, da enostavno potujem, pišem, beležim in pomnim, me je začasno izvlekel iz tistih tipičnih vlog, ki jih – bodisi zasebno, bodisi profesionalno – običajno zavzemam znotraj razdelitev evropskega kulturno-političnega konteksta in njegovih klišejev. Te vloge predpostavljajo obraz z brazgotino, avtorico, ki nastopa v imenu nacionalne travme, ter ne glede na to, ali se le-tej predaja ali jo zavrača, venomer vendarle koketira s pričakovano balkanskim, hrvaškim ali pa vzhodnoevropskim mitom. V tem primeru pa se od mene ni pričakovalo nič drugega kot preprosto le to, da kreativno uporabim čas in prostore, ki mi jih je omogočila štipendija, ter da namesto da bi mislila svojo politiko raje mislim svojo poetiko. Globoko sem prepričana, da takšne možnosti zdrsa iz vsiljenih političnih pozicij in kulturoloških predsodkov za avtorja pomenijo najdragocenejše izkušnje, glede na to, da mu odpirajo nove poti raziskovanja samega sebe, svojega jezika in lastnega besedila izven okvirja že izpisanih strani. Vsak umetnik ima potrebo izmuzniti se vnaprej določenim geografsko – nacionalnim identitetam, njihovim diskurzivnim figuram in ideologijam, ki mu določajo mesto v javnem prostoru književnega trga, da bi posledično ubežal oziroma premaknil prostore lastnega razmišljanja in ustvarjanja. Ta štipendija je zame bila korak v tej smeri.

Dragan Radovančević