Strokovna žirija za Vilenico v sestavi Aljoša Harlamov (predsednik žirije), Amalija Maček (podpredsednica žirije), Ludwig Hartinger, Aljaž Koprivnikar, Martin Lissiach, Aleš Mustar, Tone Peršak, Gregor Podlogar, Diana Pungeršič, Jutka Rudaš, Đurđa Strsoglavec in Julija Potrč Šavli podeljuje nagrado vilenica 2023 Ottu Tolnaiju.

Biografija

Ottó Tolnai: foto © Viktor Gálos

Pesnik, pisatelj, dramatik, esejist, prevajalec in urednik Ottó Tolnai je eden najvidnejših ustvarjalcev sodobne madžarske literature. Rodil se je 5. julija 1940 v Kanjiži na severu današnje Srbije. Med letoma 1959 in 1962 je študiral na Oddelku za madžarski jezik in književnost Univerze v Novem Sadu, nato pa likovno umetnost in filozofijo v Zagrebu. Kot zamejski, vojvodinski Madžar je pisateljsko kariero začel v ›jugoslovanski stvarnosti‹ v šestdesetih letih z zbirko Homorú versek (Konkavne pesmi), ki je eksperiment konkretne in vizualne poezije. Leta 1969 je s kvaziavtobiografskim romanom Rovarház (Hiša žuželk) nakazal poetično novost v sodobni madžarski literaturi. S formalno konstrukcijo kolaža je namreč presegel linearne pripovedne konvencije, ki so dotlej prevladovale v madžarski književnosti.

V šestdesetih in sedemdesetih letih je v Novem Sadu začela izhajati revija Új symposion (Novi simpozij), ki je s svojo intelektualno izvirnostjo, liberalnostjo in avantgardno modernostjo postala najbolj reprezentativna delavnica vojvodinske madžarske književnosti in je močno vplivala tudi na njeno umetniško življenje. Ottó Tolnai je bil glavni urednik te multikulturne revije do leta 1974, ko je moral iz političnih razlogov odstopiti. Od leta 1966 do 1990 je bil član Društva pisateljev Jugoslavije in celo njegov zadnji predsednik pred prenehanjem delovanja. Med letoma 1974 in 1994 je delal kot urednik in likovni kritik pri kulturnih programih novosadskega radia (Újvidéki rádió).

Od devetdesetih let se dela Otta Tolnaija umeščajo v širši kontekst z odpiranjem meja. Takrat je začel objavljati na Madžarskem, najprej pri založbi Jelenkor v Pécsu, kasneje pri založbi Kalligram v Bratislavi in Budimpešti. Od leta 1994 živi kot svobodni umetnik v nekdanjem zdraviliškem mestu Palić v Vojvodini.

Ottó Tolnai je objavil več kot 35 knjig, ki so prevedene v številne jezike, med drugim v srbščino, nemščino, francoščino, poljščino in slovenščino. Dramska dela Otta Tolnaija uprizarjajo v gledališčih v Budimpešti, na Dunaju, v Novem Sadu in Avignonu. Kot dobitnik štipendije Nemške službe za akademsko izmenjavo (DAAD) je leto 2004 preživel v Berlinu. Leta 1998 je bil izvoljen za člana Madžarske akademije za literaturo in umetnost. Leta 2007 je prejel Kossuthovo nagrado, najvišje madžarsko državno priznanje za književnost. Za svoje delo je prejel še številna druga priznanja in nagrade, danes velja za enega najpomembnejših sodobnih madžarskih avtorjev.

Utemeljitev nagrade

Pripravila dr. Jutka Rudaš, članica žirije za Vilenico

Poetika Otta Tolnaija izhaja iz tradicije madžarske kulture, na njeno oblikovanje pa so močno vplivale moderne jugoslovanske literarne smeri, zato je po naravi medkulturna, v njegovi ustvarjalni metodi se kaže hkratna povezanost z več kulturami. V ozadju njegove življenjske umetnosti je globok hedonizem njegove ›lastne‹ kulture. Umetnost Otta Tolnaija je prežeta odprtost, suverena svoboda prehajanja med državami, pokrajinami, kulturami in tradicijami. Moč njegovih besedil se najbolje kaže v drobnih praskah in razpokah, v katere svobodno prodira bogata izkušnja madžarske intelektualne dediščine ter eksjugoslovanske kulture in stvarnosti. Ta zgodovinska, (multi)kulturna osnova pri njegovih delih bralca osupne z divjo zapletenostjo in prepletenostjo ter ga hkrati produktivno spravlja v negotovost.

Tolnaijev besedilni svet, ki temelji na pluralnosti sveta, nas s svojo kulturno obloženo motiviko, asociacijami in vizualnimi zaznavami (lahko) radikalno izrinejo iz naše udobne bralne strategije. V njegovi poetiki doživljamo asociativne procese na ravni besedilnih elementov, fragmentov ali celotnega besedila, zato ti delujejo kot organizatorji metafor, drugih tropov in pomensko povezanih skupin podob. V ohlapnih kompozicijah pesmi doživljamo okuse, vonje, barve, površine in se polagoma potapljamo v utripajoče življenje. V njegovih lirskih in proznih delih utripajo tradicija avantgardne domišljije, drznost in lahkomiselnost ter atmosferičnost.

Temeljni steber umetnosti Otta Tolnaija sta dvojnost močne dejanskosti in edinstvena, tolnaijevska domišljija. Njegov način pisanja ustvarja vizijo realnosti, v kateri so hkrati prisotni resnični in anekdotični, mitski in fiktivni elementi, torej obstaja tesna povezava med bivanjem v svetu in njegovo umetniško artikulacijo. Pri svojem delu uporablja tisoče majhnih intimnih mest, izkušenj in vsestranskih kulturnih navdihov, ki jih nato spravlja v svoj literarni kontekst. Tolnaijevo pesniško vesolje oblikuje dosleden proces materializacije realnosti v metaforo. Najrazličnejši Tolnaijevi umetniki, pisatelji, slikarji, zgodovinske osebnosti ali celo vsakdanji ›junaki‹ prihajajo iz enciklopedije sredozemsko-balkanskega območja, kjer se banalne realnosti kodirano zlivajo v specifično tolnaijevsko magijo. S figurami iz likovne umetnosti, literature in družbene zgodovine, ki jih ubeseduje v svoj umetniški diskurz, na novo odkriva bistvo svoje umetnosti. Refleksija lastne dejavnosti je eden najpomembnejših procesov v Tolnaijevi umetnosti, pisanje je predmet poezije, dogodki so teme v literaturi, beleženje procesa ustvarjalnega dela je stalnica njegovih izjav. Je mojster osupljivih podob, še toliko bolj impresivnih, ker jih evocira s preprostim jezikom in varčno uporabo pesniških prijemov.

Avtor sam pravi: »Kar je v poeziji vedno pomembno, je varčnost in ozadje, skrita globina sveta občutkov in misli, tisto nevidno, tisti bogato opremljeni in neizčrpni ›zadaj‹.«

Tolnaijeva najpomembnejša stvarnost je Jadran kot vir užitka in krvavo platno jadrnice kot metafora razpadle nekdanje države. Jadran je stalen tolnaijevski motiv, ki priklicuje in oživlja specifično regionalno in zgodovinsko interpretacijo bivanja. Metaforično bi lahko rekli, da njegova besedila kot plutovinasto plovko premetavajo jadranski valovi. Njegove knjige skušajo v bistvu reinterpretirati kulturno izkušnjo regije in postaviti pomen jadransko-balkansko-jugoslovanskega mita v drugačno perspektivo. Pesnik Jadrana – tako ga imenuje madžarska književnost – oriše širšo (kulturno)zgodovinsko perspektivo, ki usmerja individualna življenja njenih junakov, njena posebnost je ustvarjanje pluralizma, ki temelji na odnosih med posamezniki. Ti posamezniki so lahko infavsti, alteregi, maske, obstoječe in neobstoječe figure, nekakšni arhivirani spomini, ki na način asociacij, jezikovnih aluzij in iluzij kažejo dramaturgijo makro- in mikrosveta regije.

Koordinate Tolnaijevih besedil zaznamujejo heterogeno, polifono prepletanje zvokov, vsakdanjih pogovorov in dialogov, razmah eksperimentiranja s tehnikami pripovedovanja in avtorefleksivnost. Bralec, ki se sooča s tovrstno, povsem samosvojo poetiko in besedilno formo, lahko v njegovih ›arijah‹, kot sam imenuje žanr svojega pisanja, doživi pravo estetsko doživetje. Tolnaijeva dela namreč ustvarjajo smisel, kakor smisel ustvarja življenje.