Andrij Ljubka: Karbid. Prevedla Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej

Karbid
Zbirka vileniških štipendistov SEP, Društvo slovenskih pisateljev, 2019

Avtor: Andrij Ljubka
Prevedla Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej

Knjiga je izšla v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo RS.

Karbid ali roman o stereotipih, meji in tihotapstvu

Roman Karbid je satirični roman, prežet s humorjem in ironijo. Reflektira ukrajinsko resničnost in ponavljajoč se tok zgodovine z novimi, modificiranimi izprijenimi dejanji tako posameznika kot kolektiva. Posameznik pa, znova, ne odgovarja za svoja dejanja, temveč se izgubi v množici. Karbid tematizira več izhodišč, kot na primer ovirano vizumsko potovanje Ukrajincev (ki si ga lahko privoščijo le redki), ignoranco Evrope do Ukrajine, družbene elite in revnejši sloj prebivalstva, problematiko zdravstva, množično hrepenenje po begu v Evropo, hrepenenje po boljšem jutri, žrtvovanje lastnega zdravja zavoljo svetle prihodnosti. Avtor želi z romanom izkoreniniti stereotipe o Vzhodu kot o barbarskem, neciviliziranem, nasilnem delu sveta. Po njegovem prepričanju je takšno negativno percepcijo vzpostavil Voltairov Kandid v obdobju razsvetljenstva, medtem ko danes krivdo za zavračanje Ukrajine v EU pripisuje bruseljskim birokratom.

Andrij Ljubka (1987) je najvidnejši literat mlade generacije in tudi mednarodno eden najprepoznavnejših ukrajinskih avtorjev. Piše poezijo (Osem mesecev shizofrenije, 2007; Terorizem: učni priročnik, izbrana poezija, 2008; Štirideset dolarjev plus napitnina, 2012), prozo (kratkoprozna zbirka Killer, 2012 in romana Karbid, 2015; Tvoj pogled, Čo-čo-san, 2018) in esejistiko (Spati z ženskami, 2014; Soba za žalost, 2016; Saudade, 2017). Za svoja dela je prejel več literarnih nagrad in pisateljskih štipendij, med njimi ugledno nagrado SEP za leto 2017, v okviru katere je izšel slovenski prevod Karbida, ki velja za avtorjevo najodmevnejše delo. Andrij Ljubka prevaja iz več jezikov, je umetniški vodja dveh mednarodnih literarnih festivalov v Ukrajini in publicist. Živi v Užgorodu, osrednjem mestu Zakarpatja, in si prizadeva, da bi se Ukrajina približala Evropi.

 

Maria Paula Erizanu: In še en čudež. Prevedla Ana Pepelnik

In še en čudež
Zbirka vileniških nagrajencev SEP, Društvo slovenskih pisateljev, 2020.

Avtor: Maria Paula Erizanu
Prevajalka: Ana Pepelnik

Knjiga je izšla v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo RS.

In še en čudež je izbor pesmi Marie Paule Erizanu iz njene pesniške zbirke Ai grijă de tine (Pazi nase, 2015) in še nekaterih neobjavljenih pesmi. Prevajalka Ana Pepelnik je o zbirki zapisala: »Med branjem se od začetka do konca ne ustaviš. Morda je tako zaradi preprostosti, morda zaradi jezika, vsekakor pa zato, ker bralca/prevajalca potegnejo s sabo, na površino, kjer se znajde ob pesnici. Lahko se primeta za roko, lahko pa le debatirata v jeziku, ki je pisan brez velikih začetnic in ki je poln lomljivosti avtoričinega bivanja tukaj in zdaj. V njem se lahko (še zlasti mlajši bralec) prepoznaš in se lomiš z njo, malo po svoje, a z njenimi besedami. Tako se znajdeta na ledu – to je ta površina –, na ledu, ki se topi od sedanjosti, od težke sedanjosti.«

Maria Paula Erizanu se je rodila leta 1992 v Moldaviji. Že deset let živi v Londonu, redno pa se vrača tako v Moldavijo kot v Romunijo. V Londonu je diplomirala iz zgodovine in angleščine ter magistrirala iz novinarstva na londonski univerzi City; je svobodna novinarka in piše za ugledne mednarodne medije. Odmeven je bil že njen trijezični prvenec Aceasta e prima mea revoluție. Furați-mi-o (To je moja revolucija. Ukradite jo, 2010), v katerem je pisala o množičnih opozicijskih protestih, ki so v Moldaviji izbruhnili po nepravilnostih na parlamentarnih volitvah leta 2009 in ki se jih je udeležila skupaj z več deset tisoč mladimi. Leta 2015 je izšla njena pesniška zbirka Ai grijă de tine (Pazi nase), s katero je gostovala na literarnih festivalih. Zdaj se posveča romanu Ard padurile (Gozdovi gorijo), za katerega je leta 2018 prejela pisateljsko nagrado Srednjeevropske pobude; gre za zgodovinski roman, ki kritično obravnava politični idealizem, mit romantične ljubezni, križanje razredne in spolne enakosti v sovjetskem feminizmu ter regionalno identiteto Vzhodne Evrope.

 

Ivan Šopov: Skopje – izgubljeni čevlji mesta. Prevedel Aleš Mustar

Skopje – Izgubljeni čevlji mesta
Zbirka vileniških nagrajencev SEP, Društvo slovenskih pisateljev, 2021.

Avtor: Ivan Šopov
Prevajalec: Aleš Mustar

Knjiga je izšla v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo RS.

Ste že bili v Skopju? Če še niste, vabljeni na književno popotovanje z izjemno duhovitim pripovedovalcem Ivanom Šopovom, ki vas ne bo popeljal samo po Stari čaršiji, krajih, ki jih najdete na razglednicah, ampak tudi v najbolj skrite kotičke mesta, v blokovska naselja, na košarkarska igrišča, nogometne tekme, v krčme. Vozili se boste mestnim avtobusom, lovili ribe in modrovali s starčki na dvoriščih med popravilom avta. Tega ne boste našli v nobenem turističnem vodniku. Če pa vas je v Skopje že kdaj zanesla pot, se boste nostalgično spomnili mesta, ki ga po invazivnih urbanističnih posegih danes ni več. Pisana paleta kratkih zgodb o preprostih ljudeh, začinjenih s pravim odmerkom žlahtne ironije, h katerim se boste gotovo radi vračali. Na koncu zbirke vas čaka še nekaj antirazglednic!

Ivan Šopov se je rodil leta 1987 v Skopju. Diplomiral je iz splošne in primerjalne književnosti na Filološki fakulteti Blažeta Koneskega v Skopju. Doslej je izdal štiri dela: zbirki kratkih zgodb Азбука и залутани записи (Azbuka in izgubljeni zapisi, 2010) in 091 – антиразгледници од Скопје (091 – Antirazglednice iz Skopja, 2017), zbirko pesmi v prozi Меше на годината (Trebušček leta, 2012) in knjigo satiričnih člankov Хрониките на Арслан Новинарски (Zapiski Arslana Novinarskega, 2018). Ivan Šopov prevaja iz več jezikov, bil je urednik pri založbi Templum, član festivalskega odbora AnOtherStory in moderator multimedijskih dogodkov na Struških večerih poezije. Leta 2019 je prejel ugledno nagrado SEP, v okviru katere je izšel slovenski prevod pričujoče zbirke.

 

Stefan Bošković: Minister. Prevedel Sašo Puljarević

Minister
Zbirka vileniških nagrajencev SEP, Društvo slovenskih pisateljev, 2022.

Avtor: Stefan Bošković
Prevajalec: Sašo Puljarević

Med performansom, v katerem sodeluje tudi črnogorski minister za kulturo, umre mlada umetnica. Je minister kriv? Ali ministrstvo umetnikom pomaga ali jih ubija? Kakšna je vloga umetnosti, kulturne dediščine in kulture nasploh na pogorišču divje tranzicijske privatizacije, v družbi, ki se nikakor ne more otresti vprašanja identitete? To so le nekatera od vprašanj, ki se odpirajo v desetih dneh, kolikor spremljamo ministra Valentina Kovačevića, faliranega dramatika s pisateljskimi ambicijami, ki krmari med osebnimi stiskami – propadlim zakonom, avtoritarnim očetom in dementno materjo – ter dolžnostmi, ki jih nalaga ministrska funkcija. Želje in pričakovanja nenehno zadevajo ob precej drugačno resničnost in vprašanje je, koliko Valentino lahko še prenese. Ne nazadnje je tudi minister samo človek. Ali pač?

Pisatelj in scenarist Stefan Bošković (1983) je diplomiral iz gledališke umetnosti na Fakulteti za uprizoritvene umetnosti Univerze v Črni gori. Za roman Šamaranje (Klofuta) je leta 2014 prejel nagrado za najboljši črnogorski romaneskni prvenec. Leta 2020 je izdal roman Ministar (Minister), za katerega je prejel nagrado Evropske unije za literaturo 2020. Napisal je tudi scenarij za kratka filma Tranquillity of Blood (2015; Umirjenost krvi) in Peloid (2019; Zdravilno blato), ki sta bila predvajana na več kot 50 mednarodnih filmskih festivalih. Več njegovih dram je bilo uprizorjenih v črnogorskih gledališčih.

Knjiga bo izšla s pomočjo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.