Literatura in duševnost

Literatura lahko verodostojno pripoveduje o zgodovinskem in družbenem svetu ter okolju, v katerem živimo, a tudi v odnosu do zgodovinskega, družbenega in okoljskega je njeno tradicionalno delovišče (človeška) duševnost. V literaturi že od najstarejših besedil najdemo stremljenje po višjem, transcendentnem. Psihologija in psihoanaliza sta pred dobrim stoletjem začeli z znanstvenim raziskovanjem človeške duševnosti in ob koncu 20. stoletja je literarna veda prek psihonaratologije začela raziskovati dojemanje literarnih likov kot pravih oseb.

Po drugi strani že vse od Platona vemo, da literatura vpliva na bralce. Nekaterim pomeni inspiracijo, drugim uteho in tretjim zabavo. Učitelji ugotavljajo in raziskave jim potrjujejo, da imajo otroci, ki več berejo, boljši akademski uspeh, kognitivne raziskave pa celo kažejo, da so bralci literature bolj empatični in sposobni bolje razumeti misli, namene in občutja drugih ljudi.

Literatura in duševnost torej vstopata v različne stike na več ravneh, na ravni literarnih oseb, žanrov, literarnega sloga, a tudi na ravni bralcev, čustev, empatičnega doživljanja in mišljenja. Ne nazadnje številni znanstveniki prepoznavajo velik družbeni prispevek literature prav zaradi njenega vpogleda v človeško duševnost.

Kakšno je torej sodobno razumevanje duševnosti v literaturi, kako so literati v preteklosti dojemali duševnost in kako se to vidi v njihovih literarnih besedilih, kakšno je razmerje med literaturo in čustvi, kakšne duševne vsebine in na kakšen način uprizarja otroška književnost, zakaj med branjem literature lahko občutimo bolečino in ali je branje literature lahko koristno za naše duševno zdravje – to so le nekatera od številnih vprašanj, o katerih bomo spregovorili na letošnjem, 21. Mednarodnem komparativističnem kolokviju v okviru 38. Mednarodnega literarnega festivala Vilenica.