Tuji gostje na Vilenici 2023

Jake Buttigieg

Jake Buttigieg: foto © Noel Buttigieg

Jake Buttigieg (2000) je magistrski študent Pravne fakultete Univerze na Malti, leta 2022 je diplomiral z nalogo o semiotični analizi malteškega kazenskega prava. Piše pretežno v malteščini, poleg tega prevaja poezijo iz angleščine, italijanščine, francoščine in ruščine, v angleščino tudi prevaja sodobno malteško poezijo. Leta 2020 je v reviji Leħen il-Malti (Malteški glas) objavil besedilo ›B’subgħajh mkemmxa faqqa’ l-iswiċċ tad-dawl‹ (Z gubastim prstom je pritisnil na stikalo), v naslednjih letih pa pesniška prevoda ›Hawn hu l-iswed‹ (Tukaj je črno) Borisa Rižega in ›Isma!‹ (Poslušajte!) Vladimirja Majakovskega. Posebej ga zanima raziskovanje literarnih tematik časa in spomina. Oboje umešča v kolonialni in postkolonialni kontekst, pri čemer obravnava spomin in čas kot sredstvo za doseganje sprave, za razlaganje in motivacijo delovanja sodobnega človeka. Leta 2019 se je udeležil programa Taħżiż, ustvarjanje ob tej priložnosti pa je pozneje obrodilo njegovo prvo objavo besedila ›Tlift xogħli llum, qed nibża’, mort nixtri u niġbor lil Greg mill-mużew‹ (Danes sem izgubila službo, strah me je, šla sem po nakupih in v muzej po Grega).

Ariane Koch

Ariane Koch: foto © Heike Steinweg, SV

Ariane Koch (Basel, 1988) je švicarska pisateljica in gledališka performerka. Po diplomi na Visoki šoli za umetnost in oblikovanje v Baslu se je ukvarjala še z interdisciplinarnim univerzitetnim študijem gledališča v Bernu, filozofije v Baslu in literarnega pisanja na bernski Visoki šoli za umetnost. Je članica svobodne gledališke skupine GKW (Moïra Gilliéron, Ariane Koch in Zino Wey), ki izvaja »skupne projekte med metafiziko in poetično znanstveno fantastiko, ki večinoma obravnavajo izginjanje, človečnost in prihodnjo preteklost«. Piše besedila za gledališče in performans, radijske igre in literarno prozo, pogosto v okviru GKW ali z umetnico Sarino Scheidegger. Bila je ustanoviteljica in urednica kulturne revije Lasso (2010–2015), platforme za umetnost in literaturo. S performansi je nastopila v Baslu, Berlinu, Istanbulu, Kairu in Moskvi. Prejela je več štipendij, med drugim štipendijo Literarnega kolokvija v Berlinu (2014) in Mednarodnega centra za umetnost v Parizu (2020). Od leta 2019 poučuje na Inštitutu za estetsko prakso in teorijo v Baslu. Za svoj prvenec, roman Die Aufdrängung (2021; Vseljivec), je med drugim prejela nagrado aspekte (ZDF) in švicarsko literarno nagrado.

Wojciech Kuczok

Wojciech Kuczok: foto © osebni arhiv

Wojciech Kuczok (Chorzów, 1972) je poljski pisatelj, pesnik, scenarist, filmski kritik in jamar. Študiral je kinematografijo na Šlezijski univerzi v Katovicah. V devetdesetih letih je bil član in avtor pesniške skupine Na Dziko. Od leta 1992 objavlja pesmi in kratke zgodbe v domačem kulturnem in literarnem tisku. Med drugim je objavljal besedila o filmu, bil je kolumnist pri časopisih Rzeczpospolita, Metropol, Gazeta Wyborcza, Przegląd Sportowy in Newsweek. Kot speleolog je odkril dve jami na Poljskem ter sodeloval pri raziskovanju številnih drugih doma in drugod po Evropi. Za svoje speleološko delo je leta 2013 prejel nagrado kolos. Med njegovimi odmevnejšimi filmski deli so scenariji za celovečerne filme Pregi (2003; Udarci), Senność (2008; Zaspanost) in Zbliżenia (2014; Bližnji posnetki). V letih 2009 in 2010 je bil štipendist Nemške službe za akademsko izmenjavo (DAAD) ter v tem času napisal romana Spiski (2010; Zarote) in Poza światłem (2012; Onkraj svetlobe). Doslej je napisal več pesniških, proznih in esejističnih del, mnoge njegove knjige so tudi prevedene, najpogosteje roman Gnoj (2003). V prevodu Nikolaja Ježa ga lahko beremo tudi v slovenščini (Didakta, 2009). Gre za »stilistično mojstrovino o individualni pasivnosti, nezmožnosti sprejemanja odločitev, vzgajanju mlačnih idealov v gnilobo. Roman je pisan v šlezijskem narečju, saj je avtor močno povezan s svojimi šlezijskimi koreninami, in odslikava patriarhalno družbeno strukturo, bolezensko introvertiranost ter nesposobnost posameznika, da bi se izognil kolektivnemu spominu na lastno vzgojo.«

Silke Scheuermann

Silke Scheuermann: foto © Alexander Paul Englert, c/o Schšffling & Co.

Silke Scheuermann (1973) se je rodila v mestu Karlsruhe in študirala književnost v Frankfurtu, Leipzigu in Parizu. Velja za eno največjih še živečih nemških pesnic. Leta 2001 je objavila svojo prvo pesniško zbirko Der Tag, an dem die Möwen zweistimmig sangen (Dan, ko so galebi peli dvoglasno). Leta 2007 je izšel njen nagrajeni roman Die Stunden zwischen Hund und Wolf (Ura med psom in volkom). Za pesniško zbirko Skizze von Gras (Skica trave) je leta 2014 prejela najvišje pesniško odlikovanje, nagrado Hölty-Preis. Zaslovela je tudi z zbirko izvrstnih kratkih zgodb Reiche Mädchen (Bogata dekleta; 2005) in obsežnim bildungsromanom Wovon wir lebten (Od česa smo živeli; 2016), v katerem tematizira malomeščansko okolje. Vsa njena dela izhajajo pri založbi Schöffling. Kritiki izpostavljajo, da jo odlikujeta izjemen pesniški in pisateljski talent, kar je redko. O svoji poetiki je med drugim predavala na univerzah v Frankfurtu in Bambergu ter prejela številne štipendije za daljša bivanja v tujini (Rim, ZDA).

Shpëtim Selmani

Shpëtim Selmani: foto © Atdhe Mulla

Shpëtim Selmani (Priština, 1986) je kosovski pisatelj in igralec. Na Univerzi v Prištini je študiral sociologijo in magistriral na Akademiji za umetnost. Nastopa v domačih in tujih gledališčih, poleg igralske kariere je dejaven tudi kot publicist, pesnik, pisatelj in dramatik. Je reden sodelavec alternativnega bloga S’bunker. Leta 2014 je bil gost literarne rezidence v Beogradu, tri leta pozneje je gostoval v Tirani, leta 2017 pa sodeloval na knjižnem sejmu v Leipzigu. Selmani v svojih proznih delih piše o vsakdanjem življenju, srečevanjih in odnosih, razmišlja tudi o literaturi in svetovnih dogodkih, nacionalizmu, materializmu in drugih -izmih, predvsem pa piše o veliki ljubezni. Doslej je objavil tri knjige: Shënimet e një Grindaveci (2015; Vročekrvni zapiski), Selected poems, 2010–2017: Poetry in time of blood and despair (2017; Izbrane pesmi, 2010–2017. Poezija v času krvi in obupa) in roman Libërthi i dashurisë (2019; Beležica ljubezni). Za slednjo je leta 2020 prejel nagrado Evropske unije za književnost.

Max Sessner

Max Sessber: foto © Bert Strebe

Max Sessner (1959) se je rodil v Fürthu ter živel v Nürnbergu, Würzburgu in Münchnu. Od leta 2008 dela kot knjigarnar v Augsburgu. V svojih besedilih se posveča vsakdanjim stvarem, ki jih natančno opazuje in ki v njegovih verzih včasih prehajajo v surrealno, pravljično ali magično. Njegove pesmi so med drugim prevedene v španski in angleški jezik. Leta 2019 je za svoje delo prejel nagrado rotahorn mesta Gradec. Izdal je osem pesniških zbirk, med katerimi naj omenimo Warum gerade heute (Zakaj ravno danes; Droschl, 2015), Langsame Männer (Počasni moški; Stadtlichter Presse, 2015) in Das Wasser war gestern (Voda je bila včeraj; Edition Azur, 2019).

Thomas Stangl

Thomas Stangl (1966) se je rodil na Dunaju, kjer živi še danes. Študiral je filozofijo in hispanistiko. Zaslovel je s svojim prvim romanom Der einzige Ort (Edini kraj; Droschl, 2002), obsežnim opisom zgodovinskega prečkanja Sahare na poti v mitski Timbuktu. Leta 2007 je prejel drugo nagrado na izboru Ingeborg Bachmann, poleg drugih nagrad pa tudi kulturno nagrado Republike Avstrije za književnost leta 2022. Sodi med najbolj priznane avstrijske pisatelje, označili so ga celo za naslednika Musila in Bernharda. Med številnimi deli naj omenimo še romana was kommt (kaj nas čaka; Droschl, 2009), ki raziskuje možnosti odpora in drugačnega življenja na robu družbe, in Regeln des Tanzes (Pravila plesa; Droschl, 2013) o Dunaju v treh različnih obdobjih ter zbirko kratkih zgodb o minljivosti Die Geschichte des Körpers (Zgodovina telesa; Droschl, 2019). Nazadnje je izdal roman o drobcih iz življenja nadvse različnih oseb, od kitajskega cesarja do deklice v Avstriji na začetku 20. stoletja, z naslovom Quecksilberlicht (Svetloba živega srebra; Matthes & Seitz, 2022) in zbirko nadvse kratkih proznih utrinkov Diverse Wunder (Raznorazni čudeži; Droschl, 2023).

Jan Škrob

Jan Škrob (Praga, 1988) je češki pesnik in prevajalec. Doslej je izdal pesniške zbirke Pod dlažbou (2016; Pod tlakom), Reál (2018; Realnost) in Země slunce (2021; Dežela sonca). Leta 2018 je za prvenec prejel (češko-nemško) dresdensko lirično nagrado (skupaj z nemškim pesnikom Bastianom Schneiderjem), s svojo drugo zbirko pa je bil nominiran za nagrado Jiříja Ortena. Večinoma iz angleščine prevaja tudi liriko različnih avtorjev, kot sta Wole Soyinka in Denise Levertov. Apokaliptične vizije Jana Škroba spominjajo na velike pesnike preteklosti. V svoji poeziji išče ravnotežje med sferami osebnega in političnega, fikcije in stvarnosti. Je hkrati radikalni levičar in zavzet kristjan, njegova lirika je zvesta tradicionalni in formalni poeziji. V njegovem literarnem snovanju se globoka vera sooča s konflikti in stvarnostjo, nesporazumi in dvomi. Jan Škrob se je udeležil več mednarodnih literarnih srečanj, med drugim festivalov Novotvar (Bratislava, 2018), Transpoesie (Bruselj, 2019) in svetovnega pesniškega festivala v Patrasu (2022). Njegove pesmi so prevedene v nemščino, angleščino, francoščino, poljščino, nizozemščino, grščino, litovščino, slovenščino in hrvaščino ter objavljene v domačih in mednarodnih revijah in antologijah. Je član Društva čeških pisateljev in Združenja neodvisnih avtorjev.

Tonia Tzirita Zaharatu

Tónia Tziríta Zaharátu (Τώνια Τζιρίτα Ζαχαράτου; Kreta, 1993) je študirala pravo in primerjalno književnost. Je asistentka na katedri za primerjalno književnost Filozofske fakultete Aristotelove univerze v Solunu, dejavna je tudi kot književna prevajalka. Leta 2020 je pri založbi Thraka v Larisi objavila pesniško zbirko Δεύτερη νεότητα (Druga mladost), ki je bila pred tem že nagrajena kot prvo, še neobjavljeno pesniško besedilo. Sledili sta nagrada literarne revije Anagnostis (Bralec) za najboljši pesniški prvenec (2020) in nagrada Jeana Moréasa (2021), ki se podeljuje pesnicam za pesniški prvenec. Pesnitev ›Reka, tvoja‹ je je bila poleg številnih drugih nagrajenih pesmi vključena v projekt Na žaru. Poezija o podnebnih spremembah, ki sta ga pripravili Iniciativa za humanistične vede Ustanove Stavrosa Niarchosa Univerze Columbia v New Yorku in literarna revija Thraka. Marca 2023 je bila gostja evropske pisateljske rezidence Echo III-For memory’s sake v Tirani. Sodelovala je na številnih literarnih festivalih v Grčiji. Je članica organizacijskega odbora tematskega festivala o spolu in literaturi Vijoličaste meduze. Prevedla je pesniško zbirko Adriano portugalske pesnice Tatiane Faia. Njena besedila so dostopna v tiskanih in elektronskih medijih, pesmi pa prevedene tudi v portugalski in angleški jezik. Živi in ustvarja v Atenah.