Strokovna žirija za Vilenico v sestavi Aljoša Harlamov (predsednik žirije), Julija Potrč Šavli (podpredsednica žirije), Ludwig Hartinger, Aljaž Koprivnikar, Martin Lissiach, Amalija Maček, Aleš Mustar, Tone Peršak, Gregor Podlogar, Diana Pungeršič, Jutka Rudaš in Đurđa Strsoglavec podeljuje nagrado vilenica 2024 Miljenku Jergoviću.
»Kot plamen vseh plamenov in ogenj vseh ognjev, kot končni mitski pepel in prah pa ni pozabljena usoda sarajevske univerzitetne knjižnice, slavne Vijećnice, katere knjige so gorele ves dan in vso noč. To se je zgodilo po žvižgih in eksploziji natanko pred letom dni. Morda prav na ta datum, ko tole bereš. Pobožaj nežno svoje knjige, tujec, in se spomni, da so prah.«
(Sarajevski marlboro, Založba V. B. Z., 2003)
Miljenko Jergović: Foto © Ivan Posavec
Miljenko Jergović je pisatelj, pesnik, kolumnist, publicist, esejist, urednik, novinar, literarni kritik in dokumentarist. Rojen je leta 1966 v Sarajevu, kjer je živel do poletja 1993, ko je oblegano mesto zapustil in se nastanil v Zagrebu. Kot avtor identitetnega pluralizma je natančen in empatičen kronist burnih, nepojmljivih, groznih in hkrati lepih časov predvsem južnoslovanskega prostora, širokopotezen portretist človeških usod, zaznamovanih s prelomnimi kolektivnimi in osebnimi dogodki. Napisal je več kot 30 del, ki so presečišče kritiškega in bralskega okusa, ter zanje prejel številne domače in mednarodne nagrade.
Magična empatija – utemeljitev nagrade
Pripravila dr. Đurđa Strsoglavec, članica žirije za Vilenico
Miljenko Jergović, avtor (ta nadpomenka zajema najmanj naslednje: pisatelj, pesnik, kolumnist, publicist, esejist, urednik, novinar, literarni kritik, dokumentarist) identitetnega pluralizma, Hrvat in Bosanec, Bosanec in Hrvat, natančen in empatičen kronist burnih, nepojmljivih, groznih in hkrati lepih časov predvsem južnoslovanskega prostora, širokopotezen portretist človeških usod, zaznamovanih s prelomnimi kolektivnimi in osebnimi dogodki, je eden tistih pripovednikov, ki so »dali osnovni ton bosansko-hercegovski vojni zgodbi«,[1] kot pravi Enver Kazaz, pri čemer velja zbirka kratkih zgodb Sarajevski marlboro za kultno knjigo, v kateri je očitna temeljna intenca, iz katere se Jergović podaja v pripovedovanje človeških usod: mali človek pred velikim, usodnim dogodkom. Jergović se je rodil v Sarajevu in tam živel do poletja 1993, ko je oblegano mesto zapustil in se nastanil v Zagrebu. Danes živi na vasi blizu Zagreba, kot pravi sam, piše knjige in o knjigah ter hodi daleč, saj tako prispe najdlje.
Opus Miljenka Jergovića je impozanten – tako po številu objavljenih knjig kot po njihovem obsegu, kljub temu pa noben zapis o njegovem ustvarjanju še danes ne more mimo njegove prve prozne knjige, zbirke Sarajevski marlboro (Sarajevski Marlboro, 1994), ki tematizira vojno v Bosni in Hercegovini po razpadu skupne države Jugoslavije (zgodbe so pred knjižno izdajo izhajale v splitskem tedniku Nedjeljna Dalmacija, kamor jih je Jergović pošiljal iz obleganega Sarajeva, z likovno opremo Alema Ćurina). Zadnja zgodba v zbirki je posvetilo požgani sarajevski univerzitetni knjižnici in vsem požganim domačim knjižnicam Sarajevčanov. Ko je uničena knjižnica, je uničena civilizacija. Po navadi so zbirke kratkih zgodb naslovljene po kateri od zgodb v zbirki, bodisi po najudarnejši, bodisi po tisti, ki nakazuje prevladujočo tematiko, bodisi po kakšnem drugem kriteriju ali načelu. V zbirki Sarajevski marlboro ni zgodbe s tem naslovom, zbirka je naslovljena po opombi v zgodbi ›Grob‹: »sarajevski marlboro – cigareta, ki so jo strokovnjaki Philipa Morrisa prilagodili okusu bosanskih kadilcev, potem ko so, pravijo, kot tudi v drugih primerih preučili značilnosti lokalne kuhinje. To je razlog, zakaj se marlboro od države do države in od proizvajalca do proizvajalca razlikuje in zaradi česar lahko kadilca kakšen tuji marlboro neprijetno preseneti. Sodelavci Philipa Morrisa so bili izredno zadovoljni s svojim sarajevskim proizvodom in so menili, da je njegov tobak, ki raste v okolici Gradačca in Orašja, eden boljših tobačnih mešanic nasploh.«[2] Jergović je ›ključ‹ za razumevanje celotne zbirke (in ›navodilo‹ za pot do razumevanja zgodovinskih in družbenih okoliščin, ki so pripeljale do vojne) dodal v opombo pod črto v zgodbi, v kateri želi ameriški novinar, ki poroča iz obleganega Sarajeva, od lokalnega priložnostnega grobarja dobiti odgovore na vprašanja, zakaj se je začela vojna, kaj se dogaja, kdo je kriv in podobno, grobar pa mu nikakor ne more pojasniti, da odgovori niso in ne morejo biti enoznačni, da je treba najprej poznati kontekst, zgodovino, okolje, navade, običaje, religijo, družbeno razslojenost, identitetno problematiko …, kajti očitno je, da novinar pravzaprav že ve, kako bo članek napisal, da si je mnenje že oblikoval nekje drugje in ne na podlagi lastne raziskave, oziroma da je treba preučiti lokalno okolje, kot so storili na primer proizvajalci cigaret. Ta kompleksnost je v romanu Rodbina (Rod, 2013) zajeta v misel: »Lahko uživamo v sovraštvu in iz sovraštva gradimo svojo identiteto, lahko pa živimo tudi brez tega užitka. Če ne sovražimo, se nujno zrcalimo drug v drugem in tedaj drugi nujno postane del naše identitete.«[3]
Skoraj tri desetletja po Sarajevskem marlboru je izšla knjiga Trojica za Kartal (2022) s podnaslovom Sarajevski Marlboro remastered, v kateri znova spremljamo z uničenjem in sovraštvom zaznamovane človeške usode, usode ljudi v mestu, ki je pred vojno veljalo za evropski Jeruzalem, kjer so enakopravno in enakovredno živele tri religije, zdaj pa ›sobivata‹ sovraštvo in zavračanje, kjer – če se znova opremo na monumentalni roman Rodbina – »nobeno čustvo ni tako vseobsegajoče in izpolnjujoče kot sovraštvo in nič razen sovraštva ne more iz zasebnega postati javno in družbeno čustvo«.[4] Te zgodbe, v katerih se posamezne usode spreminjajo v kolektivni glas, so upovedene z enako Jergovićevo empatijo do velikih usod malih ljudi, kot jo je izpričal v prvi zbirki, z enako magično pisavo, ki bralca posrka vase kakor v vrtinec – tako solza kot smeha, tudi ta zbirka je tridelna, razlika je le v času nastanka, vojna pa je vedno vojna, vedno enako uničujoča, vedno enako zaznamujoča.
Jergović je po letu 1994 objavil še nekaj proznih zbirk (na primer Karivani (1995), Mama Leone (1999)), zbirk literariziranih esejev (na primer Naci bonton (1998), Zgodovinska čitanka (Historijska čitanka (2001)) in pesniških zbirk (na primer Preko zaleđenog mosta (Čez poledenel most (1996), Hauzmajstor Šulc (Hišnik Šulc (2001)), nato pa z neverjetno pisateljsko kondicijo vrsto romanov, začenši s skoraj sedemstostransko retrogradno epopejo Dvorci iz orehovine (Dvori od oraha, 2003), zgodbo o 20. stoletju, o njegovih pogostih katastrofah in redkih katarzah, tako osebnih kot kolektivnih, o atentatih in brodolomih, tako dejanskih kot metaforičnih, ki jo na videz ohlapno, v resnici pa zelo trdno uokvirja pripoved o Regini Delavale. Sledili so romani Gloria in excelsis (2005), Ruta Tannenbaum (2006), Pleše v somraku (Srda pjeva, u sumrak, na Duhove, 2007), Oče (Otac, 2010), Psi na jezeru (2010), Rodbina (2013), Doboši noći (Bobni noči, 2015), Wilimowski (2016), Herkul (2019), Vjetrogonja Babukić i njegovo doba (Vetrogončič Babukić in njegov čas, 2021) in Rat (Vojna, 2024). Med temi romani so izhajale številne prozne, pesniške in esejistične zbirke ter izbrana proza, leta 2018 pa je začelo izhajati Zbrano delo Miljenka Jergovića (doslej devet knjig).
Jergovićeva besedila so prevedena v številne evropske in svetovne jezike. Monografski prevodi v slovenščino so se začeli leta 2003, ko sta hkrati izšla dva prevoda Sarajevskega marlbora (prev. Sonja Polanc, prev. Mateja Tirgušek) in prevod prozne zbirke Mama Leone (prev. Teja Kleč). Leta 2005 je izšel prevod novele Buick Rivera (prev. Jurij Hudolin), leta 2005 prevod romana Dvorci iz orehovine (prev. Aleš Čar) in leta 2007 prevod romana Ruta Tannenbaum (prev. Mateja Tirgušek). S prevodom esejističnih zbirk Zgodovinska čitanka 1 in Zgodovinska čitanka 2 leta 2009 je Miljenko Jergović dobil stalno prevajalko v slovenščino – Aleksandro Rekar, ki je prevedla še romane Pleše v somraku (2012), Oče (2014), Psi na jezeru (2016) in Rodbina (2020) ter prozne fragmente Levijeva tkalnica svile (2015) in zbirko Trojica za Kartal (2023).
Jergovićeva proza najpogosteje in najizraziteje tematizira usode in življenja tistih, »o katerih se je molčalo, ki pa jih je bilo najti v večini jugoslovanskih meščanskih družin«, ki so odraščali in/ali vse življenje prebili »vzdolž prog, ki jih je zgradila Avstro-Ogrska«, ki so pogosto menjavali »prijatelje in pokrajine«, ki so živeli »v raznorodnih okoljih in v zapleteni jezikovni situaciji«, na katere je vplivala moralna in telesna drža sosedov in dovčerajšnjih prijateljev »v urah njihove končne preobrazbe. Najprej bodo postali razbojniki, zatem morilci in na koncu mučeniki, vojne žrtve«, prišlekov oziroma kovčkarjev, kot »so pravili ljudem, ki so se v času cesarja Franca Ferdinanda iz različnih delov monarhije priselili v Bosno. Skupaj s svojimi kulturami in jeziki so oblikovali nekakšno zunajnacionalno identiteto, katere kulturna osnova je bila močnejša od njihove narodne pripadnosti«, tistih, katerih identitete niso enoznačne, »ki jih ni mogoče določiti z eno samo besedo, s potnim listom, z osebno izkaznico, s prepustnico …«, tistih, katerih resnica je, »da našega doma ni več in ga nemara tudi nikoli ni bilo, kajti vsak pedenj zemlje je za nas tujina«.[5]
Jergović svoja literarna in neliterarna besedila pogosto prepleta z avtobiografskim in avtopoetičnim inventarjem. Zelo poveden je njegov zapis Temna dežela je za vse nas obljubljena dežela (Tamni vilajet za sve je nas obećana zemlja) iz leta 2014, ki ga je vzpodbudil hrvaški časopisni članek, v katerem je bila za ISIS uporabljena besedna zveza ›sile temne dežele‹. Gre za izraz tamni vilajet kot spolitizirano slabšalno oznako za Sarajevo, pravzaprav za celotno Bosno in Hercegovino, in tamkajšnje muslimansko prebivalstvo. Pomen turcizma vilajet je ›višja upravna enota v Osmanskem cesarstvu‹ (npr. zgodovinsko bosanski vilajet), v prenesenem pomenu pa v osrednjejužnoslovanskih jezikih pomeni pokrajina, dežela oziroma po nečem posebno, drugačno, specifično območje, kar se ne nanaša zgolj na zemljepisno kategorijo, temveč tudi na duhovno, miselno in svetovnonazorsko, kakor nam sporoča balkanska ljudska pripoved Temna dežela. Pripoveduje o vladarju, ki je s svojo vojsko prispel na konec sveta in stopil v temno deželo, v večno temo, kjer se nikoli nič ne vidi. Da bi se lahko vrnil, je pred njo modro pustil žrebičke, da bi jih kobile zavohale, sledile vonju ter tako vladarja in njegovo vojsko pripeljale nazaj v svetlobo. Ko so hodili po temni deželi, so pod nogami ves čas čutili nekakšno drobno kamenje, ki se je premikalo, iz teme pa se je zaslišalo: »Kdor bo vzel in s sabo odnesel kaj tega kamenja, se bo kesal. In tudi kdor ga ne bo vzel in s sabo odnesel, se bo kesal.« Eni so pomislili: »Če se bom kesal, zakaj bi ga odnesel s sabo?« Drugi so pomislili: »Vsaj enega bom odnesel s sabo, tako ali tako se bom kesal.« Ko so se vrnili iz temne dežele, so na dnevni svetlobi videli, po čem so hodili: po dragih kamnih, draguljih, najvrednejših na vsem svetu. Kesal se je, kdor si z njimi ni napolnil žepov. In kesal se je, kdor si jih je napolnil – ker jih ni vzel več.
Jergović v zanj značilnem slogu v zgodbo o posplošeni, neustrezni in slabšalni rabi besedne zveze ›temna dežela‹ vpne avtobiografski oziroma samonanašalni diskurz: »Potem ko sem poleti 1993 odšel iz Bosne in iz Sarajeva, sem se dolgo, leta in leta, celih deset let, pri sebi kesal, hkrati pa sem se zavedal, da bi se ravno tako, če ne še precej bolj, kesal, če bi ostal. Tedaj je bilo Sarajevo zame v popolnem smislu pojma – temna dežela. Kesal se boš, če boš vzel kamne pod stopali, kesal se boš, če tega ne boš storil. Pozneje mi ni bilo več žal, da sem odšel, žal pa mi je bilo, da nisem odšel veliko veliko dlje. Bi, če bi lahko bilo tako, da bi tista dva ali tiste tri svoje in njo eno in najpomembnejšo srečal tam. Ker pa ni moglo biti tako, smo, kjer smo. […] Ko to govorim, iz mene, čisto zares, govorijo sile temne dežele. Nikakršne zveze nimajo ne z bosanskimi komunističnimi oblastneži s konca osemdesetih let ne z državo ISIS, ki so jo, kot večino svojih priljubljenih sovražnikov, proizvedle Združene države Amerike, da bi se imele kje in proti komu vojskovati. Temna dežela, ki govori iz mene, zadeva tisto, kar je človeku najbolj lastno, ljudskemu geniju Balkana pa je uspelo artikulirati v zgodbo, zadeva tisto grenko obžalovanje, ki ga tudi vse sreče tega sveta ne zmorejo izničiti. Človek je, pravi zgodba o temni deželi, bitje obžalovanja.«[6]
Jergovićeva pisava je izredno berljiva mešanica gnomskosti in lahkotnosti, dokumentarne tehtnosti in melodramatične starinskosti v najžlahtnejšem pomenu besede, ki v spomin prikliče Ramona Fernandeza iz romana Ljubimca Marguerite Duras: »Ramon Fernandez je govoril o Balzacu. Najraje bi ga bili poslušali cele noči. Govoril je z že skoraj čisto pozabljenim znanjem, od katerega mu je komajda ostalo še kaj resnično preverljivega. Manj je informiral in bolj izražal osebno mnenje. O Balzacu je govoril, kakor da bi govoril o sebi, kot da bi bil kdaj sam poskušal biti Balzac. Ramon Fernandez je bil prefinjeno omikan celo v svojem znanju, uporabljal ga je tehtno in obenem pozorno, ne da bi ga kdaj dajal občutiti kot obveznost, kot breme.«[7] Miljenko Jergović »tehtno in obenem pozorno« upodablja nemiren čas še bolj nemirnega prostora ter tako tudi nas v tem času in prostoru, našo Modrost poraza, norost zmage, kot je naslovljena njegova esejistična zbirka o metafori življenja.
[1] Enver Kazaz, Neprijatelj ili susjed u kući. Sarajevo: Rabic (2008), str. 83.
[2] Miljenko Jergović, Sarajevski marlboro [prev. Mateja Tirgušek]. Ljubljana: V. B. Z. (2003), str. 77.
[3] Miljenko Jergović, Rodbina [prev. Aleksandra Rekar]. Ljubljana: Sanje (2020), str. 16.
[4] Prav tam, str. 14.
[5] Prav tam, str. 6–20.
[6] Miljenko Jergović, Tamni vilajet za sve je nas obećana zemlja. https://www.jergovic.com/sumnjivo-lice/tamni-vilajet-za-sve-je-nas-obecana-zemlja/.
[7] Marguerite Duras, Ljubimca [prev. Gitica Jakopin]. Ljubljana: Delo d.d., (2004), str. 55–56.
