Estetika in literatura: ontološki in družbeni vidiki

Med prototipske zasnove zahodne estetike spada Diotimin govor o človekovem vzponu k Lepoti, ki ne doseže izpolnitve, »dokler končno ne pride do onega Nauka, ki ni nauk o ničemer drugem razen o onem Lepem, in na koncu ne spozna Tega samega, kar je Lépo« (Platon, Simpozij). Ta metaontološka perspektiva, ki Lépo premišlja v absolutni povezanosti z Resničnim in Dobrim, se v apofatičnih filozofsko-religioznih tradicijah ohranja vse do današnjih dni. Literatura je del teh izročil, kolikor je v njeni pomenski odprtosti priklicana absolutna odprtost ustvarjalnega Prapočela.

Najkasneje v novem veku pa na Zahodu prevlada drugačna ontologija lepega s prav tako starimi koreninami, kot so platonske: subjektova prilastitev ustvarjalnih potencialov v procesu njegovega postopnega osamosvajanja. Ta tradicija doseže vrhunec v (post)modernih projektih družbene diferenciacije in estetske samouresničitve. V svobodi umetniškega polja se povezave med lepim, resničnim in dobrim pokažejo v novi luči. Njihove pojavne oblike segajo od pragmatične instrumentalizacije do radikalne depragmatizacije.

Konferenca obravnava zapletena razmerja med estetskimi, etičnimi in epistemičnimi razsežnostmi literature v različnih družbenih kontekstih.