Tuji gostje na Vilenici 2022

Katia Sophia Ditzler (Nemčija/Rusija)

Katia Sophia Ditzler: foto © Ernst Wolf

Katia Sophia Ditzler (Berlin, 1992) je rusko-nemška interdisciplinarna umetnica, ki deluje in ustvarja na presečiščih poezije, glasbe, videa, performansa in digitalnih medijev. Na Univerzi v Leipzigu je študirala kreativno pisanje in kulturno antropologijo (indologijo, tibetologijo, mongolistiko), na Univerzi Tarasa Ševčenka v Kijevu film, ukrajinščino in filozofijo, na Literarnem inštitutu Maksima Gorkega v Moskvi prevajanje in rusko književnost, v Yogyakarti indonezijsko gamelansko glasbo, senčno lutkarstvo in javanski ples ter v Berlinu dramaturgijo. Po rezidenci pri Inštitutu za gledališke raziskave v Melbournu živi in deluje v Berlinu. Objavlja v periodiki in antologijah, ustvarja filmske posnetke in performanse za festivale. V svojih aktualnih poskusih raziskuje politično mitologijo in mehanizme propagande v kontekstu vojaškega spopada med Ukrajino in Rusijo.

Dejan Dukovski (Severna Makedonija)

Dejan Dukovski: foto © Kire Galevski

Dejan Dukovski (Дејан Дуковски; Skopje, 1969) je makedonski dramatik in scenarist. Diplomiral je iz dramaturgije na Fakulteti za dramske umetnosti (FDU) v Skopju pri Goranu Stefanovskem. Tam je na oddelku za filmski in televizijski scenarij tudi predaval, od leta 2015 pa je dramaturg v Makedonskem narodnem gledališču v Skopju. Njegova besedila so prevedena v številne jezike, postavljena so bila na različne odre, tudi večkrat nagrajena na domačih in mednarodnih gledaliških festivalih. Med njegovimi odmevnejšimi dramskimi besedili so Последниот балкански вампир (1989; Zadnji balkanski vampir), Силјан штркот шанца (1991; Siljan štorklja štanca), Балканот не е мртов (1992; Balkan ni mrtev), Буре барут (1994; Sod smodnika), Маме му ебам кој прв почна (1996; Jebem mater tistemu, ki je prvi začel), Друга страна (2003; Druga stran), Празен град (2007; Prazno mesto), Утерус (2009; Uterus), Изгубени Германци (2011; Izgubljene duše) in Духот што оди (2014; Duh, ki hodi). Dukovski je tudi avtor več scenarijev, med drugim za filme Светло сиво (1993; Svetlo sivo), Буре барут (1995; Sod smodnika), Како во лош сон (2003; Kot v grdih sanjah) in Ѕвонење во глава (2002; Zvenenje v glavi). Film ›Sod smodnika‹ v režiji Gorana Paskaljevića je osvojil nagrade na Mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah (1998), nagrado za najboljši film Evropske akademije za film ter druge.

Kätlin Kaldmaa (Estonija)

Kätlin Kaldmaa: foto © Tomi Kontio

Kätlin Kaldmaa (Voore, 1970) je pisateljica, pesnica, prevajalka, literarna kritičarka in založnica. Od leta 2010 je predsednica Estonskega centra PEN, leta 2016 je bila izvoljena za sekretarko mednarodnega PEN-a. Doslej je izdala štiri zbirke poezije, dve kratkoprozni zbirki, roman in štiri mladinske knjige, piše pa tudi eseje in avtobiografska dela. V estonščino prevaja iz angleščine, finščine in španščine. Leta 2012 je prejela nagrado Friedeberta Tuglasa za najboljšo kratko zgodbo. Za mladinsko delo Lydia, ki govori o estonski pesnici in dramatičarki iz 19. stoletja Lydii Koidula, je prejela nagrado za najboljšo mladinsko delo leta 2021 po izboru Estonskega državnega sklada za kulturo. Leta 2020 je v slovenščini izšla njena pesniška zbirka Ljubezen je, izbrane pesmi je iz angleščine prevedla Bojana Vajt.

Hanna Komar (Belorusija)

Hanna Komar: foto © Violetta Savchits

Hanna Komar (Baranaviči, 1989) je beloruska pesnica, pisateljica, prevajalka in aktivistka. V Minsku je študirala angleščino. Doslej je objavila tri knjige: pesniško zbirko v beloruščini Страх вышыні (Minsk, 2016; Strah pred višino), dvojezično (belorusko-angleško) zbirko Recycled (London, 2018; Ponovno uporabljeno) in tudi dvojezično (belorusko-rusko) zbirko dokumentarne poezije Мы вернемся (2022, Moskva; Vrnili se bomo). Skupaj z Julijo Cimafejevo in Natalijo Binkevič je sestavila in prevedla zbornik poezije Charlesa Bukowskega Святло, і паветра, і месца, і час (Minsk, 2017; Zrak in svetloba in čas in prostor). Prevaja tudi lastna pesniška besedila v angleščino. V svojih zgodnjih pesmih je razgaljala izkušnjo dekleta in mlade ženske, odraščajoče v močno patriarhalni družbi; z globoko iskrenostjo nagovarja ženske k prepoznavanju spon, ki so jim jih nadeli moški. V letih 2020–2022 je sodelovala v beloruskem protestnem gibanju, njena besedila so postala močno politična, a so ostala čustvena in iskrena. Hanna Komar se je udeležila rezidence za mlade avtorje v Vilni (2015), rezidence v Baltskem centru za pisatelje in prevajalce v Visbyju (2021) ter prejela štipendijo Chevening, s katero opravlja magisterij iz kreativnega pisanja na Westminstrski univerzi v Londonu. Je članica beloruskega PEN in Zveze beloruskih pisateljev ter častna članica angleškega PEN.

Igor Kotjuh (Estonija)

Igor Kotjuh: foto © Dmitri Kotjuh

Igor Kotjuh () je pesnik, založnik in organizator literarnih dogodkov ukrajinskih korenin. Piše večinoma v ruščini, ki je njegov materni jezik. Doslej je izdal pet pesniških zbirk, za tri je prejel nagrado Estonskega državnega sklada za kulturo za najboljšo knjigo leta v ruskem jeziku. Je ustanovitelj založbe Kite, kjer deluje kot urednik, član organizacijskega odbora talinskega literarnega festivala HeadRead ter ustanovitelj estonsko-ruskega literarnega portala Oblaka (www.oblaka.ee) in njegov urednik. Zaposlen je kot učitelj estonščine na osnovni šoli.

Gail McConnell (Severna Irska)

Gail McConnell: foto © Beth Harding

Gail McConnell (Belfast) je severnoirska pesnica in predavateljica angleščine na Kraljevi univerzi v Belfastu. Raziskuje teme živih in mrtvih, nasilja, ekscentričnosti ter možnosti in politike jezika in oblike. Objavila je pesniške knjige Fourteen (2018; Štirinajst) Fothermather (2019) in The Sun is Open (2021; Sonce je odprto) ter knjigo Northern Irish Poetry and Theology (2014; Severnoirska poezija in teologija) o poeziji Seamusa Heaneyja, Michaela Longleyja in Dereka Mahona. Knjiga Sonce je odprto je pretres javnega in osebnega arhivskega gradiva o življenju in delu pesničinega očeta, ki ga je leta 1984 pred njenimi očmi ubila IRA. S sopostavljanjem otroškega in odraslega glasu, preteklosti in sedanjosti skuša avtorica razvozlati drobce ostalin ter jih na novo sestavljati v zgodovino in življenje. Knjiga je bila nominirana za mednarodno pesniško nagrado Sklada Johna Pollarda in nagrado Christopherja Ewarta-Biggsa, Times Literary Supplement in The White Review sta jo razglasila za knjigo leta, The Observer pa za pesniško knjigo meseca.

Kristian Novak (Hrvaška)

Kristian Novak (Baden-Baden, 1979) je hrvaški pisatelj, jezikoslovec in univerzitetni profesor. Odraščal je v Medžimurju. Študiral je nemščino in hrvaščino ter leta 2011 doktoriral iz lingvistike. Na Reki je predaval jezikoslovje, od leta 2021 pa je zaposlen na Oddelku za germanistiko na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Med letoma 1996 in 2009 je kot karateist in član hrvaške reprezentance osvojil več evropskih in svetovnih medalj. Doslej je objavil tri romane: Obješeni (2005; Obešenec), Črna mati zemla (2013; sl. 2015) in Ciganin, ali najljepši (2016; Cigan, ampak najlepši, 2020). Za svoj drugi roman je prejel nagrado Tportala za najboljši hrvaški roman leta, Večernji list pa ga je uvrstil med deset najboljših hrvaških romanov zadnjih petdeset let. Po romanu Črna mati zemla je načrtovan celovečerni film; sledil naj bi kratkemu filmu Roka Bička Kazenski strel (2021), ki je že dočakal svetovno premiero na filmskem festivalu v Locarnu in slovensko na Festivalu kratkega filma. Po romanu Cigan, ampak najlepši je načrtovana mini serija.

Natalka Snjadanko (Ukrajina/Nemčija)

Natalka Snjadanko (Наталка Володимирівна Сняданко; Lvov, 1973) je ukrajinska pisateljica in prevajalka. Študirala je ukrajinski jezik in literaturo na Univerzi Ivana Franka v Lvovu ter slavistiko in romanistiko na Univerzi v Freiburgu. Kot novinarka in urednica je sodelovala pri številnih domačih revijah in časopisih pa tudi v medijih na zahodu (Gazeta Wyborcza, Süddeutsche Zeitung, Neue Zürcher Zeitung, New York Times, New Republic). Je prevajalka proze in dramatike iz nemščine (Franz Kafka, Friedrich Dürrenmatt, Günter Grass, Max Goldt, Martin Pollack, Elfriede Jelinek, Herta Müller, Lukas Bärfuss), poljščine (Zbigniew Herbert, Czesław Miłosz, Johanna Bator) in ruščine (Andrej Kurkov). Objavila je zbirko kratke proze Сезонний розпродаж блондинок (2005; Sezonska razprodaja blondink) ter romane Колекція пристрастей (2000; Zbirka strasti), Чебрець у молоці (2007; Timijan v mleku), Країна поламаних іграшок та інші подорожі (2008; Dežela pokvarjenih igrač in druga potovanja), Гербарій коханців (2011; Herbarij ljubimcev), Фрау Мюллер не налаштована платити більше (2013; Gospa Müller noče več plačevati), Перше слідство імператриці (2021; Prva preiskava cesarice) in druge. Leta 2011 je prejela ukrajinsko literarno nagrado Józefa Konrada-Korzeniowskega.

Tatiana Țîbuleac (Moldavija)

Tatiana Țîbuleac (Kišinjev, 1978) je moldavsko-romunska pisateljica. Na Državni univerzi Moldavije v Kišinjevu je študirala novinarstvo in komunikologijo. Nekaj časa je delala kot televizijska poročevalka in voditeljica informativnih oddaj na kišinjevski neodvisni televiziji PRO TV ter bila sodelavka Unicefa. Leta 2008 se je preselila v Pariz, kjer odtlej živi. Literarni prvenec Tatiane Țîbuleac je bila zbirka kratke proze Fabule moderne (2014; Moderne fabule). Za svojo drugo knjigo, roman Vara în care mama a avut ochii verzi (2017; Poletje, ko je mama imela zelene oči), je prejela nagrado Društva pisateljev Republike Moldavije in nagrado revije Observator cultural. Knjiga je bila v prevedena v francoščino, norveščino, nemščino, poljščino in španščino; slednji prevod (2019) je bil odlikovan z nagrado Casino de Santiago za evropsko romanopisje. Za svoj drugi roman Grădina de sticlă (2018; Stekleni vrt) je avtorica prejela nagrado EU za književnost; preveden je v francoščino, španščino in bolgarščino, v pripravi pa je tudi prevod v slovenščino. Tatiana Țîbuleac je za svoje literarno ustvarjanje prejela državno nagrado Republike Moldavije.