Nagrajenka Vilenice 2022: Amanda Aizpuriete

Amanda Aizpuriete: foto © Austra Aizpuriete

Strokovna žirija za Vilenico v sestavi Aljoša Harlamov (predsednik žirije), Julija Potrč Šavli (podpredsednica žirije), Matej Bogataj, Ludwig Hartinger, Aljaž Koprivnikar, Martin Lissiach, Amalija Maček, Aleš Mustar, Tone Peršak, Andrej Pleterski, Jutka Rudaš in Đurđa Strsoglavec podeljuje nagrado vilenica 2022 Amandi Aizpuriete.

Biografija

Latvijska pesnica, pisateljica in prevajalka Amanda Aizpuriete se je rodila 28. marca 1956 v Jūrmali. Študirala je jezikoslovje in filozofijo na Latvijski univerzi v Rigi in na Literarnem inštitutu Maksima Gorkega v Moskvi. Bila je radijska novinarka, urednica za poezijo pri reviji Avots in sodelavka revije Karogs. Vodila je tečaje na Literarni akademiji pri Zveze latvijskih pisateljev.

Poezijo in eseje je začela objavljati leta 1976, ko so v literarni reviji Literatūra un Māksla izšle njene prve pesmi. V latvijščino je prevedla poezijo Ane Ahmatove, Josifa Brodskega, Nikolaja Gumiljova, Uweja Kolbeja, Georga Trakla, Tarasa Ševčenka in drugih. Iz angleščine in nemščine je prevedla približno 30 knjig, med njimi romane Let nad kukavičjim gnezdom Kena Keseyja, Orlando Virginie Woolf, Proces Franza Kafke, Klateži dharme Jacka Kerouaca, Veliki Gatsby Francisa Scotta Fitzgeralda in Sramota Johna Maxwella Coetzeeja. Poleg tega je sestavila in objavila več antologij latvijskih pesnikov.

Poezija Amande Aizpuriete je bila doslej objavljena v najmanj štirinajstih jezikih, med drugim v nemščini, angleščini, švedščini, finščini, litovščini in ruščini. Roman Nočna plavalka je izšel v litovskem prevodu, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa so v Nemčiji pri založbi Rowohlt izšle tri njene pesniške zbirke v prevodu Manfreda Petra Heina.

Leta 1999 je Amanda Aizpuriete prejela nagrado Horsta Bieneka za liriko, ki jo podeljuje Bavarska akademija lepih umetnosti. Leta 2000 je bila med trojico avtorjev, ki so zastopali Latvijo v mednarodnem projektu The Literary Express. Za izbor pesmi Ane Ahmatove (2003) je prejela književno nagrado za prevod poezije, za pesniško zbirko Tam literarno nagrado Ojārsa Vācietisa (2016), za zbirko Pred odhodom pa nagrado Dzintarsa Sodumsa (2021).

Utemeljitev nagrade

Pripravil Aljoša Harlamov, predsednik žirije za Vilenico

Amanda Aizpuriete je latvijska pesnica, pisateljica, esejistka in prevajalka judovskih in romskih korenin. Pripada generaciji, ki je s poezijo nastopila sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja in se aktivno uprla dvojni morali latvijske oziroma sovjetske družbe. V svoji poeziji je odkrito in neprizanesljivo pisala o neprijetnih plateh takratnega življenja ter odpirala številne tabujske teme. Zlasti je razkrivala življenje žensk v pretežno patriarhalnem in družbeno težavnem okolju. Njeni motivi izhajajo večinoma iz življenjske konkretnosti, podob življenja na obalah njenega domačega mesta, pojavov, ki so samo na videz vsakdanji, običajni, saj po njenih besedah ne obstaja nič takega, kar bi lahko imenovali ›vsakdanje‹, ›normalno‹. Človeško življenje v njeni poeziji je polno nepričakovanih in kompleksnih položajev in čustev, pod površjem vsakdanjosti kataklizmično brbota in dneve naših življenj preseva skrivnostna luč ljubezni, poetičnega in smrti. Njen lirski jaz je tako nenehno pod pritiskom dvomov, strahov in brezupa, povezanim tudi z občutki ljubezenske prevaranosti, izgubljene intime, osamljenosti in samosti.

Ta odnos do sveta se je še okrepil v devetdesetih letih, po razpadu Sovjetske zveze, osamosvojitvi Latvije in ekonomski krizi v baltskih državah, ko je prejšnja vsakdanjost postala še trša, ko sta se literatura in umetnost v latvijski družbi morali umakniti skrbi za preživetje, četudi je literatura Amande Aizpuriete vztrajno pričala tudi o tej novi stvarnosti in jo pesniško občutljivo objokovala, in četudi je takrat, zlasti z dvema izboroma v nemščini, postajala kot pesnica tudi mednarodno prepoznavna. V novem stoletju je njena poezija pridobila nekoliko mehkejši ton elegične melanholičnosti, njen pesniški jezik je postal izrazito magičen, eksistencialno potenten, a hkrati krhek. Zbirka Na obrobju Babilona sopostavlja komunikacijske nesporazume med različnimi jeziki v razpadajočem, vse bolj postmodernem svetu, z nesporazumi med ljubimcema, ki govorita drug mimo drugega, vsak svoj jezik.

Zgodovina in intimni svet se v poeziji Amande Aizpuriete sicer ves čas prekrivata, sta v atonalnem sozvočju. Veno Taufer, ki je njene pesmi prvi prevedel v slovenščino, je zapisal: »V njeni izpovedno lakonski in precizno ubesedeni liriki se mešata resignacija in ironija v trenutkih izostrene življenjske izkušnje.« Poezija, ki je spremljala tektonske premike sveta od sedemdesetih let do danes, ki je prestopila točko konca zgodovine, ni izrisovala zgolj avtoričine avtobiografije – tej interpretaciji se je tudi sama večkrat uprla: »Gre za naš skupni svet, ne le moj. Ne pišem o svojih izkušnjah, to so izkušnje nekoga drugega. Verjamem, da je večina pisateljev medijev. To pomeni, da ne morem povsem doreči, od kod kaj pride in kaj pomeni. Ne vem in tudi nočem vedeti.« In če poezija prihaja iz neznanega, iz prostora, ki presega en, pesničin jaz, je ustvarjanje poezije zanjo vedno znova točka odločitve: »Pisati ali ne pisati – to je vsa razlika.« In tej, samo na videz nepomembni odločitvi, odločitvi za pisanje, za poezijo, se pridružuje tudi žirija letošnjega festivala Vilenica. Odločitev za to, da veliko nagrado Vilenice podelimo Amandi Aizpuriete, je namreč vsekakor odločitev za moč poezije, njene poezije in njenega unikatnega pesniškega glasu.