Nagrajenec Vilenice 2019: Dragan Velikić

Strokovna žirija za Vilenico v sestavi Lidija Dimkovska, predsednica, Aljoša Harlamov, podpredsednik, Ana Geršak, Ludwig Hartinger, Vesna Kondrič Horvat, Tone Peršak, Andrej Pleterski, Jutka Rudaš, Veronika Simoniti, Marko Sosič, Jana Unuk in Veno Taufer podeljuje nagrado Vilenica 2019 Draganu Velikiću.

Biografija
Pripravila Kristina Sluga, urednica zbornika Vilenica

Dragan Velikić Foto Milovan Milenković

Dragan Velikić se je rodil leta 1953 v Beogradu, ker pa je bil oče mornariški častnik, se je družina že pet let kasneje preselila v Pulj, kjer je preživel svoje otroštvo in mladost. V Beograd se je vrnil v času študija primerjalne književnosti in literarne teorije na Filološki fakulteti. Svojo prvo kratko zgodbo je napisal pri 26 letih in se po dobrem sprejemu pri kritikih in bralcih odločil, da bo pisateljevanje njegov poklic. V letih 1994–1999 je bil poleg tega urednik založbe Radia B92 ter kolumnist več srbskih časopisov, o tedanjih družbenih in političnih razmerah pa je pisal tudi za avstrijske in nemške medije. Ker se v času vojne v devetdesetih letih ni strinjal z miselnostjo o ›naših‹ in ›vaših‹ in ker je javno kritiziral Slobodana Miloševića, hrvaško in srbsko nacionalistično politiko ter vojni močno nasprotoval, je bil ožigosan za narodnega izdajalca. Beograd je zapustil tik pred Natovim bombardiranjem leta 1999, potem je nekaj časa živel v Budimpešti, v Berlinu in na Dunaju, kjer je bil med letoma 2005 in 2009 veleposlanik Republike Srbije. Ravno zaradi bivanja v različnih evropskih mestih vse od otroštva se ni nikoli bal ›drugačnosti‹. V eseju Glas iz razpoke zapiše, da najbolj ceni strpnost, razumevanje drugih kultur, običajev, navad.
Velikić je eden najpomembnejših in najuglednejših sodobnih srbskih književnikov; po mnenju literarne stroke klasik srbske literature. Je avtor enajstih romanov – zadnji z naslovom Adresa (Naslov) je izšel aprila letos –, treh kratkoproznih in šestih esejističnih zbirk. Izšli sta tudi njegovi zbirki kolumn in intervjujev. Ne cenijo ga le kritiki, ampak je izjemno priljubljen tudi pri bralcih. Njegova dela izhajajo v nepredstavljivih nakladah – vsaj za večino avtorjev nekdanjega jugoslovanskega prostora – in praviloma dosegajo več ponatisov. Roman Islednik (Preiskovalec) so doslej prodali v 50.000 izvodih, leta 2016 pa je bil tudi najbolj izposojana knjiga v srbskih javnih knjižnicah. Prepoznaven je tudi v mednarodnem prostoru; njegova dela so doslej izšla v šestnajstih evropskih jezikih, arabščini in perzijščini. V slovenščino imamo prevedene romane Astrahan (Cankarjeva založba, 2004; prevedla Maja Kraigher), Dantejev trg (KUD AAC Zrakogled, 2013; prevedel Urban Belina), Rusko okno (Društvo slovenskih pisateljev, 2014; prevedel Matej Krajnc), Bonavia (Cankarjeva založba, 2014; prevedla Dragana Bojanić Tijardović), Preiskovalec (Cankarjeva založba, 2018; prevedla Đurđa Strsoglavec) ter zbirki esejev Glas iz razpoke (Wieser, 1992; prevedel Boris A. Novak) in O pisateljih in mestih (LUD Literatura, 2019; prevedla Mateja Komel Snoj). Pisatelj je za svoja dela prejel najpomembnejše srbske literarne nagrade: za romaneskni prvenec Via Pula (1988) nagrado Miloša Crnjanskega; za roman Rusko okno (2007) Ninovo nagrado in nagrado Meše Selimovića – obe za najboljši roman leta – ter še nagrado Srednje Evrope za poseben doprinos k srednjeevropskemu prostoru avstrijskega Inštituta za Podonavje in Srednjo Evropo; za roman Preiskovalec (2015) drugo Ninovo nagrado za najboljši roman, nagradi Kočićevo pero in Kočićevo knjigo ter Vitalovo nagrado.
Pisatelj, ki o sebi pravi, da je »pesnik, ki piše prozo« – in v resnici iz njegovega pisanja zveni ritmična ubranost –, svoj slog brusi do potankosti. Stalnici njegove literature sta vračanje v otroštvo v Pulju, v njegovo ›duhovno domovino‹, in izkušnja poti. Literarni protagonisti, družinski člani ali fiktivni anonimneži pogosto potujejo, ›krožijo‹ med znanimi srednjeevropskimi mesti, vse z namenom, da bi se nazadnje, obogateni z izkušnjo in spoznanjem, vrnili na svoje izhodišče. V kompleksno grajenih delih Velikić mojstrsko prehaja med (avto)biografskim in fiktivnim, med intimnim in družbenim, med preteklostjo in sedanjostjo, vse dokler iz drobcev ne zgradi celote, ki kljub mejam pripoveduje o enem samem duhovnem prostoru.
Dragan Velikić danes kot svobodni ustvarjalec živi v Beogradu. Še vedno je neuklonljiv glas razuma, strpnosti, trdnih etičnih prepričanj ter oster kritik srbske in mednarodne politične realnosti; je torej eden tistih evropskih literarnih glasov, ki ga v času, ko je nacionalizem spet na pohodu, ne samo Evropa, temveč ves svet, krvavo potrebujeta. Še vedno je glas iz razpoke.

Utemeljitev nagrade
Pripravila Dr. Jutka Rudaš, članica žirije za Vilenico

Vagon kot scena
»Da, vagon kot scena. Vse je tako močno in jasno. Problem je zaplet. Ujeti tisti trenutek, ko se naenkrat vse prekriža, ko hoče življenje eksplodirati. Tabla mojega vagona: Beograd–Budimpešta–München–Hamburg. Po isti poti nazaj.« To so besede protagonista največkrat nagrajenega romana Rusko okno izjemnega sodobnega srbskega avtorja Dragana Velikića. Vlak kot osrednji motiv njegovih del pa nas popelje še dlje, v najintimnejše in najskrajnejše diskurzivno polje romanov, v notranji svet tavajočih ljudi skozi zgodovino nekoč razprostirajoče se avstro-ogrske monarhije, v t. i. srednjeevropski prostor.
Dragan Velikić, rojen leta 1953 v Beogradu, je eden najbolj znanih in najuglednejših sodobnih srbskih avtorjev svetovnega formata. Pisatelj je od prvenca (Via Pula, 1988) do zadnjega dela (Preiskovalec, 2015) prejel vse najprestižnejše domače literarne nagrade (nagrado Miloša Crnjanskega, nagrado Meše Selimovića, nagrado Kočićevo pero, Vitalovo nagrado, NIN-ovo nagrado za najboljši roman leta 2007 in 2015), pogoste časti pa je deležen tudi v tujini, saj je med drugim leta 2013 prejel nagrado mesta Budimpešta za roman Rusko okno ter nagrado Inštituta za Podonavje in srednjo Evropo. Njegova dela so prevedena v mnoge svetovne jezike (osem jih imamo tudi v slovenščini), prejela so priznanja kritikov po vsem svetu. Pisatelj, ki kot svobodni umetnik živi in ustvarja v Beogradu, se na razdalji med Beogradom (mestom rojstva), Puljem (mestom odraščanja) prek Budimpešte (mestom začasnega bivanja), Dunaja (mestom, kjer je bil med letoma 2005 in 2009 diplomat, veleposlanik Republike Srbije), Ljubljane, Trsta in Zagreba ukvarja s prostorom in družbenimi ter osebnimi okoliščinami, ki ga definirajo. Takole pravi: »Zame je edino pravo ozemlje vagon. Da imaš osebnega sprevodnika, ki ti vedno pravočasno pove, kdaj in kje je treba izstopiti, da v nekem kraju preživiš le nekaj trenutkov in nadaljuješ pot.« Njegova dela zaznamuje izkušnja poti, ki jo brezkompromisno raziskuje tako na intimni kot na družbeni ravni. Če drži teza, da je namen literature na subtilen način govoriti vedno o Celoti, potem so polifonični, večplastni romani Dragana Velikića genialno zajeli to Celoto; oziroma z besedami prvoosebnega pripovedovalca v Preiskovalcu: »V podrobnosti je zapis celote. Dar ni nič drugega kot prirojen čut, da se pod masko postranskega prepozna bistvo.« Njegovi mojstrsko prepleteni fragmenti z živo pozornostjo za detajle dajejo stilistični prostor iskanju, tesnobi, mukam, razočaranju. Junaki v najrazličnejših situacijah trpijo udarce, bolečino, brezvoljnost, ponižanost, želijo obračunati s svojo preteklostjo, svojimi osebnimi strahovi, predvsem pa z lažnivostjo ljudi. Avtor različnim narativnim linijam daje neverjeten emocionalni naboj tudi skozi vpletenost enega teksta v drugega; vzajemna povezanost in interakcija subjektivnega glavnega besedila s številnimi vzporednimi samorefleksivnimi ›dodatnimi besedili‹ – najbolj izraženo v romanih Dantejev trg (1997), Rusko okno (2007), Bonavia (2012) in Preiskovalec (2015) – nas popeljeta v globine umetniškega izražanja Dragana Velikića. Prav ta zunajbesedilna navezava implicira dejavno, strateško in funkcionalno pogojeno razmerje do stvarnosti. Vpliv resničnosti, realnosti ob pomoči spomina označuje ustvarjalno energijo, ki z višjih in močnejših instanc priteka v literarno strukturo Velikićeve poetike. Ker te realne kode vstopajo v tkanje teksta, fikcija preide v biografskost, zatorej romane bližajo širini interpretacijskih možnosti.
Posebna kreativnost Dragana Velikića je prav v tem, da njegova besedila ohranjajo dvojnost – literarno in zgodovinsko. Realni elementi so vzeti iz konteksta stvarnosti in na subtilno-igriv način prepleteni med seboj v novo kombinacijo, fiktiven kontekst. V njegov specifično artikulirani literarni horizont vertikalno sekajo različni diskurzivni elementi, kulturno-zgodovinski in biografsko-spominski toposi pa dajejo besedilu moč, da vstopa v dialoško interakcijo na relaciji življenje–zgodovina–družba–družina–literatura. »Vlomljeni vagon v Vinkovcih – to je bil prvi odziv na mamino smrt,« razmišlja prvoosebni pripovedovalec v romanu Preiskovalec, literarni mojstrovini o materi in spominu, o subjektivnem in kolektivnem, o vrednotah, morali, lažeh. Kako močna dramaturgija poganja zgodbe v ne-zgodbenosti!? Njegova dela z grenkim humorjem reflektirajo krizne trenutke družine, razkrivajo nečloveško obliko enoumja, razgaljajo dejanski svet znotraj individualne življenjske situacije, nakazujejo kolektivnost/individualnost psihološkega doživljanja, diferenciacijo med spoznavajočim subjektom in stvarnostjo zunanjega sveta. »Povsem po naključju se je znašla v majhni zbirki družinskih slik, ki sem jih vzel s sabo, ko sem ob zori 24. marca 1999 zapustil Beograd. Ko sem istega dne zgodaj popoldne, nekaj ur preden so prve Natove bombe padle na moje mesto, stopil iz vlaka na peški postaji Keleti, […]. Ampak pobegi so se začeli veliko pred tem. Davno so bile vpisane poti, po katerih je bilo treba iti.« Velikićevi protagonisti živijo z nerazpakiranimi kovčki, z eno nogo zmeraj v odhajanju; nenehno v iskanju trde točke, ob kateri bi si oddahnili, morda odkrili napake, odkrili sebe in se tako obnovljeni napotili v pravo smer. To počnejo Rudi Stupar v Ruskem oknu, Kristina, Miljan, Marko in Marija v Bonavii, preiskovalec v Preiskovalcu, Marko Delić v Astrahanu itd. Protagonisti izkušajo popolno dihotomijo življenja na Zahodu in ›doma‹, kontrast urejene družbe z dolgo tradicijo, v kateri so pravila jasna in upoštevana, kljub temu pa se v podtonu družbene podstati čutita malomeščanstvo in tesnoba, kontra družbi brez pravil in trdih struktur na robu moralnega zloma.
Roman Preiskovalec v resnici vsebuje ogromno stvarnega oziroma zunajbesedilne resničnosti. Realni drobci v tem intimnem delu so predvsem avtorjevi selektivni spomini, hkrati je v delu aluzivno in simbolno prikazana najbolj naostrena plat družbenega sistema, ki je pronical v najgloblje plasti in sfere družine in družinskega življenja. Velikićevi toposi, ki so ohranjeni ne le v individualnem, temveč tudi v kolektivnem spominu, dajejo umetniškemu besedilu skrivnostnejšo in večjo ustvarjalno energijo. In prav ti intertekstualni elementi elegantno spodnesejo vlogo avtorja, ki ne docira, odpravijo pa tudi meje med teksti. Toni, podtoni, nadtoni te mojstrovine nam dajo slutiti kaotično stanje tudi sedanje družbe. »To ni več država, v kateri sem odraščal, temveč poljana, kjer prevaranti, tatovi in nastopači razsvetljujejo bedake. Vem, tudi drugje ni bolje. Takšen čas sem dobil.« Oziroma: »V tem naravnem življenjskem prostoru greha se zgodbe ne začenjajo in končujejo, temveč traja neskončen in medias res. Medprostor in medčas.« To je umetniško delo z izredno tenkočutno izrisanimi zgodovinsko-intimnimi fragmenti, besedami, ki vrejo, segajo v globino duše in razmišljanje. Izseki iz življenja in dogodki od petdesetih let prejšnjega stoletja v bivši Jugoslaviji prek razpada Jugoslavije in vojne na Balkanu do sedanjosti skozi značilno ›velikićevsko‹ obarvane zgodbe izpišejo svojstven časovni in zgodovinski lok.
Z gotovostjo trdim, da vsi Velikićevi romani nudijo bralcu izjemno estetsko doživetje. Z različnimi izzivi in drobnimi dejavniki razkrivajo prostore vsakdanjega življenja, zapletenost in hkrati preprostost odnosov med moškimi in ženskami. Pri njegovih romanih gre zmeraj za neke vrste intimno izpoved, v kateri se na ravni simbolov in medbesedilnosti neizogibno pojavljajo odsevi velikih zgodovinskih in političnih dogodkov, kar kaže na dejstvo, da makrokozmos človekovega bivanja nenehno oži prostor človeške zasebnosti. Pripovedovalec nas v labirintu fragmentov in avtoreferencialnosti, ki jih Velikić niza stran za stranjo, vodi v najgloblja skrivnostna brezna zgodovinske stvarnosti in kolektivnega spomina.
Estetika najbolj prevajanega in nagrajenega romana – vrhunske umetniške artikulacije – Rusko okno v svoji prefinjeni virtuoznosti in intelektualnem naboju ter s popolno jezikovno izbrušenostjo bralca kar ponese s sabo. Opirajoč se na estetiko čutnosti govora v besedilnem svetu romana, spoznavamo antinomijo ljubezni in sovraštva, (ne)moč čutnih zaznav, ljubosumja, strah pred zapustitvijo … Avtor v skladu s pomenskim valovanjem besedila ter valovanjem njegovega čustvenega ozračja dopušča vnos bralčevega intelekta, okusa, preferenc, občutkov, gledišč, torej uvaja interpretatorja v igro organske vitalnosti umetnosti. Naslov romana se nanaša na posebnost sibirskih hiš, pri katerih se okno odpira izključno zaradi prevetritve, prezračenosti. Rusko okno Dragana Velikića pa je (lahko) metafora, ki v diskurzu izpolnjuje funkcijo semantične identitete. Semantična inovacija v tej mojstrovini se kaže v tem, da kljub logični oddaljenosti dveh simbolov zaznamo novo bližino – prevetritev duše, prezračenost samega sebe. V vznemirljivem delu, tudi glede strukture romana – ›knjige v knjigi‹ –, se glavni junak Rudi Stupar preseli s podeželja v Beograd, nakar ga meandri življenja ponesejo prek Budimpešte, Münchna in Hamburga znova v svoje mesto. Z razvojem hevristične moči, ki jo razpira fikcija, dajejo knjigi poseben pečat zgodovinske koordinate: bombardiranje Beograda leta 1999, Budimpešta kot srbska Casablanca v devetdesetih, gledanje Zahoda na balkansko stvarnost … Rudi se v kaotičnem zunanjem in notranjem svetu sooča z vsemi oblikami zbeganosti. Postavlja se vprašanje, kako razumeti svoje lastno življenje v negotovih, konfliktnih in tveganih razmerah in razmerjih. Rudi išče ekstrakt sreče v številnih površinskih odnosih z ženskami. Njegovo neizmerno hrepenenje po pravi ljubezni ostane le v njegovi zavesti. V knjigi odkrivamo ustroj Moški-Ženska; pretresljivo intimno izpoved očeta in matere – On brez Nje, Ona brez Njega, njun sin pa hrepeni po življenju Ona-On. Nezavedno, ki spregovori, je za Rudija neznosno. Rudi kot diplomant germanistike se na dnu svoje eksistence nazadnje preživlja kot priložnostni delavec v mrtvašnici v Hamburgu. Tam doživi nekakšno hipno razsvetljenje, fragment postane nova ovojnica, celota. Globoko konfliktnost časa sveta in časa duše lahko Rudi izpove edino poetično. Najde prvi stavek za svoj roman in sede na vlak …
P.S.: Neizmerno sem vesela, da je Dragan Velikić, pisatelj velikega formata, spet na vlaku, na liniji Beograd–Vilenica, kjer mu lahko za vrhunske dosežke na področju literature izročimo Mednarodno nagrado za književnost vilenica 2019.