Na naslovnici: Manuel Amado, A Porta da Estação (1986)

A luz do sol calada. Antologija sodobne portugalske književnosti

Zbirka Antologije Vilenice, Društvo slovenskih pisateljev, 2021

Izbrala in uredila: Aljaž Koprivnikar in Ricardo Marques

Avtorji: Bruno Vieira Amaral, Golgona Anghel, Mário de Carvalho, Hélia Correia, Mafalda Ivo Cruz, Raquel Nobre Guerra, Fernando Guimarães, Lídia Jorge, Nuno Júdice, Sandro William Junqueira, Filipa Leal, Adília Lopes, Fátima Maldonado, Miguel Martins, Ricardo Tiago Moura, Ana Teresa Pereira, Helder Moura Pereira, Alberto Pimenta, Álvaro Seiça, Teresa Veiga in Rui Zink

Prevedle: Barbara Juršič, Mojca Medvedšek, Blažka Müller, Mateja Rozman in Katja Zakrajšek

Knjiga bo izšla s pomočjo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, Inštituta Camões – Camões Instituto da Cooperação e da Língua, I. P., Ministrstva za zunanje zadeve Republike Portugalske in Splošnega direktorata za knjigo, arhive in knjižnice – Direção-Geral do Livro, dos Arquivos e das Bibliotecas (DGLAB).

Posebna pozornost bo z izidom Antologije sodobne portugalske književnosti A luz do sol calada namenjena književnosti Portugalske. Sourednik Ricardo Marques jo je pospremil z besedami:

Portugalska je še vedno metatekstualna dežela, ki rada razmišlja o sebi, razmišlja o sebi v književnosti, ki nastaja nekje tam, na morski obali ali na vrhovih gora, v mestih, na otokih ali ob izlivu reke v morje, a doslej je bila skoraj vedno s hrbtom obrnjena proti Španiji. Dandanes se zdi, da je to večno vzdušje medsebojnega tekmovanja, ki je bilo toliko stoletij trdno navzoče na Pirenejskem polotoku, konec tisočletja nekako zbledelo in bilo pred natanko 35 leti, leta 1986, simbolično preseženo s skupnim vstopom obeh držav v Evropsko unijo (takrat EGS). Zdi se, da v novem tisočletju obstajajo drugi izzivi pa tudi druge grozeče nevarnosti ter zagotovo tudi drugi vplivi, ki so jih prinesla kulturna približevanja in globalizacija, ki jih prinaša svetovni splet. Zato nisem prepričan, ali bi lahko besede španskega misleca in ljubitelja Portugalske Miguela de Unamuna danes še vedno veljale za povprečnega portugalskega literata, kot so na začetku 20. stoletja:

»Portugalsko ljudstvo je žalostno, tudi kadar se smeji. Literatura teh ljudi, četudi komična in šaljiva, je žalostna literatura. Nagnjeno je k samomorilnosti, to portugalsko ljudstvo. Zanj življenje nima presežnega pomena. Da, morda bi rado živelo, ampak za kaj? Bolje je ne živeti.«

Odlomek iz spremne besede k antologiji

Pripravil Aljaž Koprivnikar, slovenski sourednik antologije

Portugalska literatura v veliki družini nacionalnih književnosti Evrope (kolikor sploh še lahko govorimo o nacionalnih literaturah) stoji na enem od skrajnih robov evropske celine in tam pogosto ostaja oddaljena od zavesti številnih slovenskih bralcev, z izjemo vsem znanih velikanov portugalske in svetovne književnosti, kot so Luís de Camões, Fernando Pessoa in Nobelov nagrajenec za književnost José Saramago. A v resnici portugalska literatura kaže izjemno moč, ki se je gradila skozi stoletja in danes označuje enega bolj raznolikih evropskih literarnih tokov z izjemnimi avtorji ter avtoricami, katerih del – 21 za 21. stoletje – je izbran tudi v tokratni vileniški antologiji.

Za izbor, ki predstavlja dinamično prepletanje slogov in umetniških zvrsti, sva odgovorna podpisani slovenski urednik in sourednik Ricardo Marques, portugalski pesnik, doktor literarnih znanosti in velik prijatelj slovenske kulture, s katerim sva slovenskemu bralcu želela predstaviti trenutno najbolj sveže glasove portugalske literature, a hkrati tudi najpomembnejše akterje literarnega razvoja in ustvarjanja zadnjih desetletjih na portugalskih tleh. Ob sestavljanju antologije sva prepoznavala mnoge sorodnosti med slovensko in portugalsko literaturo in kulturo; obe družbi se zaznavata kot naroda literatov, se na trenutke počutita premajhni ali celo omejeni v kanonu evropske kulture, četudi prinašata svežo in močno literaturo. Pri tem ne gre spregledati mnogih posebnosti, ki družijo oba naroda, denimo skoraj brezhibno izgovorjavo šumnikov slovenske abecede pri portugalskih prijateljih, posredno navezavo srednjeevropske melanholije s portugalskim saudadom (četudi ta premore več koprnenja), precejšnjo sorodnost kurenta s caretom, kavarniško kulturo in vinsko raznolikost pa tudi zagledanost v prostor zunaj in na morje, ki ima sicer pri Portugalcih nekoliko drugačno konotacijo kot pri Slovencih. Podobnosti in razlike vselej bogatijo obe strani, pri čemer je prav dvojnost (ali morda pri nas dvojina) značilna za portugalsko kulturo in dušo, ki je tudi metaforično razpeta med tradicijo in sodobnostjo.

Na Portugalskem, kjer sicer poznajo določeno zazrtost v preteklost oziroma ostanke tradicije, ki jih je na naših tleh kapitalizem žal že davno pokopal, že dolgo ne velja zgolj zakon trojnega F – fado, football, Fatima (četudi je treba priznati, da slogana v nekaterih primerih ne kaže spregledati) –, saj se država in njena kultura ponovno na široko odpirata zunanjemu svetu in svetu znotraj sebe poglabljata svež, a kulturno prepoznaven portugalski značaj. Portugalski jezik danes v Evropi velja za tretji najpogosteje govorjeni materni jezik, vključno z nekdanjimi kolonijami pa se portugalska literatura kaže kot pomemben posrednik med različnimi kulturami in književnimi trendi. To se dobro zrcali tudi na naslovnici pričujoče antologije, ki je delo portugalskega umetnika Manuela Amada – njegova slika A porta da estação (Vrata postaje, 1986) bralce namreč pelje skozi vrata med vrstice in verze, ki danes gradijo sodobno portugalsko književnost. Z odličnimi slovenskimi prevodi vas torej vabim, da stopite skozi ta vrata, se poglobite v izbor portugalske sodobne književnosti in se prepustite prepihu skrajnosti, odprtosti oceana na eni strani in zaprtosti stare celine na drugi, ki prinašata vse potrebne vpoglede v daljavo in morebiti še v neznano.

***

Zbirka vileniških nagrajencev SEP

Skopje – Izgubljeni čevlji mesta
Zbirka vileniških nagrajencev SEP, Društvo slovenskih pisateljev, 2021.

Avtor: Ivan Šopov
Prevajalec: Aleš Mustar

Knjiga je izšla v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo RS.

Ste že bili v Skopju? Če še niste, vabljeni na književno popotovanje z izjemno duhovitim pripovedovalcem Ivanom Šopovom, ki vas ne bo popeljal samo po Stari čaršiji, krajih, ki jih najdete na razglednicah, ampak tudi v najbolj skrite kotičke mesta, v blokovska naselja, na košarkarska igrišča, nogometne tekme, v krčme. Vozili se boste mestnim avtobusom, lovili ribe in modrovali s starčki na dvoriščih med popravilom avta. Tega ne boste našli v nobenem turističnem vodniku. Če pa vas je v Skopje že kdaj zanesla pot, se boste nostalgično spomnili mesta, ki ga po invazivnih urbanističnih posegih danes ni več. Pisana paleta kratkih zgodb o preprostih ljudeh, začinjenih s pravim odmerkom žlahtne ironije, h katerim se boste gotovo radi vračali. Na koncu zbirke vas čaka še nekaj antirazglednic!

Ivan Šopov se je rodil leta 1987 v Skopju. Diplomiral je iz splošne in primerjalne književnosti na Filološki fakulteti Blažeta Koneskega v Skopju. Doslej je izdal štiri dela: zbirki kratkih zgodb Азбука и залутани записи (Azbuka in izgubljeni zapisi, 2010) in 091 – антиразгледници од Скопје (091 – Antirazglednice iz Skopja, 2017), zbirko pesmi v prozi Меше на годината (Trebušček leta, 2012) in knjigo satiričnih člankov Хрониките на Арслан Новинарски (Zapiski Arslana Novinarskega, 2018). Ivan Šopov prevaja iz več jezikov, bil je urednik pri založbi Templum, član festivalskega odbora AnOtherStory in moderator multimedijskih dogodkov na Struških večerih poezije. Leta 2019 je prejel ugledno nagrado SEP, v okviru katere je izšel slovenski prevod pričujoče zbirke.