Nagrajenka Vilenice 2020: Mila Haugová

»spremeniti moraš svoje življenje / napisati pesem kot dihanje / pod snegom kot telo luči / jamo s koreninicami besed / kjer varuješ svoje razloge za življenje: v naj- / čistejši podobi nežno / zasledovati smer: tetoviraj / smer: ljubeča speča / telesa: besedila globoko zvita / v rodilih, v otroku, v praobliki / duševnosti: vselej iz istega / vztrajanje osvobojeno / bega«
Mila Haugová

Strokovna žirija za Vilenico v sestavi Aljoša Harlamov (predsednik žirije), Tone Peršak (podpredsednik žirije), Matej Bogataj, Ludwig Hartinger, Aljaž Koprivnikar, Martin Lissiach, Amalija Maček, Aleš Mustar, Andrej Pleterski, Julija Potrč, Jutka Rudaš in Đurđa Strsoglavec podeljuje nagrado vilenica 2020 Mili Haugovi.

Biografija
Pripravil Aljaž Koprivnikar, član žirije za Vilenico

Slovaška pesnica in prevajalka Mila Haugová se je rodila v Budimpešti 14. junija 1942; njen oče je bil Slovak in mati Madžarka, odraščala je v dvojezični družini. Že kmalu po njenem rojstvu se je družina iz Madžarske preselila na območje današnje Ukrajine, po drugi svetovni vojni leta 1945 pa v takratno Češkoslovaško, v Vráble. Družina, ki je po avtoričinih besedah spodbujala njeno ljubezen do knjig in literature, se je tudi v kasnejših povojnih letih pogosto selila, dokler se ni dokončno ustalila v Nitri, kjer je Mila Haugová tudi končala osnovno šolo. Leta 1951 je nova oblast njenega očeta razglasila za razrednega sovražnika, zaradi česar je bil za dve leti zaprt, avtorica pa zato ni bila sprejeta na želeni študij nemščine in estetike. Naposled se je lahko vpisala na Visoko kmetijsko šolo v Nitri, kjer je leta 1964 diplomirala. Po diplomi je najprej eno leto delala kot agronomka, nato kot srednješolska učiteljica. Avgusta 1968 je na poročnem potovanju v Jugoslaviji po poročilih izvedela, da so Češkoslovaško zasedle sovjetske vojaške sile. Z možem je naslednji mesec emigrirala v Kanado, po devetih mesecih pa se vrnila v domovino. Leta 1972 se je po rojstvu hčere preselila v Bratislavo, kjer je bila v letih od 1986 do 1996 urednica ugledne literarne revije Romboid, ki je bila povezana tudi z njeno lastno literarno usmeritvijo.

Svoje življenje je po lastnih besedah urejala postopoma, ob osebnem in literarnem odraščanju je ustvarila družino, svoje pisanje pa snovala med podeželsko Zajačio Dolino (Levice) in glavnim mestom Bratislavo. Več let je poučevala kreativno pisanje, ob usmerjanju mladih pesnikov in pesnic, naj bodo pri pisanju iskreni in jasni, pa ustvarila tudi svoj, zavidljiv ustvarjalni opus. Šteje 23 pesniških zbirk in veliko proznih, avtorefleksivnih del; velik je tudi avtoričin ugled, ki ga že četrto desetletje trajno uživa med slovaško literarno stroko in bralci. V svoji poeziji jim odpira prostor nevidnih občutkov, v katerem predvsem poglobljeno preučuje človeško dušo in medčloveške odnose – med moškim in žensko, med materjo in hčerjo … Avtorica pogosto piše o tem, da vsi spadamo skupaj: rastline, živali, zvezde … Njene pesmi so kakor predavanja o človeštvu in skrbeh za življenje vseh bitij na svetu: »rastline so počasne živali / jaz sem počasna žival / od koder prihajam …«. Poetika Mile Haugove v tem prehaja med refleksivno in imaginativno, intelektualno in intimno liriko ter filozofskim premislekom, v njej pa utripajo skladje kozmosa ter zapleteni odnosi med moškim in žensko, ki ostajajo stalnica njenega ustvarjanja. Avtorica je bila doslej nagrajena tako doma kot v mednarodnem okolju – omenimo naj le najuglednejšo slovaško nagrado za literarno ustvarjanje, nagrado Dominika Tatarke, ali nagrado ministrice za kulturo za dolgoleten izjemni prispevek na področju izvirne književnosti in prevodne ustvarjalnosti –, njena pesniška pot pa sledi njenemu ustvarjalnemu bistvu: poskusu, da bi s poezijo in pisanjem zacelila rane na svetu.

Mila Haugová je na svoji dolgi ustvarjalni poti obiskala množico literarnih festivalov, bila večkrat izbrana v rezidenčne programe, njena poezija je bila prevedena v večino evropskih jezikov. Ob lastnem ustvarjanju deluje tudi kot plodovita prevajalka (prevedla je denimo dela Sylvie Plath, Anne Sexton, Teda Hughesa, Jamesa Wrighta, Carolyne Forche, Ingeborg Bachmann, Georga Trakla, Paula Celana, Friedericke Mayröcker …) in mentorica mlajšim pesniškim glasovom sodobne slovaške literature. Njeno vztrajanje v pesniški poklicanosti in seganje izven območja konvencionalnosti jo uvrščajo na parnas srednjeevropske in svetovne literature.

Utemeljitev nagrade
Pripravil Andrej Pleterski, član žirije za Vilenico

Med arhaično Alfo in vesoljnim Vrtom

»Ime (beseda) iz mojega telesa v tvoje telo pride kot beseda, ki jo ustvarim skupaj s telesom. Če bi se lahko kar naprej ljubila, mar ne bi pisala?« je leta 2012 o svoji ustvarjalni izkušnji zapisala in tako bržkone strnila svoj pesniški kredo vodilna slovaška pesnica Mila Haugová. Njen opus izraža dialektično izkušnjo ženske, človeka in človeštva, v katere podstati je že vse od začetkov erotična ljubezen z vsemi svojimi premenami in protislovji.

Mila Haugová je pesnica presežkov, ki je književnosti posvetila glavnino življenja in s svojim glasom sčasoma dosegla izjemno umetniško suverenost. Ponaša se z velikim opusom, ki šteje 23 zbirk, nič manjši pa ni ugled, ki ga že četrto desetletje trajno uživa med slovaško literarno stroko in vsakdanjimi bralci; tudi njen vpliv na sodobnice in sodobnike, tako z umetniško gesto kot človeško karizmo, je vseskozi neizmeren.

V osemdesetih letih minulega stoletja je kot ena prvih žensk v češki in slovaški poeziji nastopila z avtonomnim subjektom, ki premore trdno zavest o svoji ženskosti. Ne gre več za poezijo, zaznamovano z odvisnostjo od moškega, za poezijo pokornosti, boleče ženske usode, odrekanja, žrtvovanja, temveč za refleksivno in imaginativno, intelektualno in erotično pisavo, v kateri imajo svoje mesto moški in otrok, ustvarjalnost, spolnost, sočutje in milina, fizična narava, metafizika, v kateri se ne izključujejo niti zoperstavljajo narava in kultura, razum in čut, duša in telo, domišljija in stvarnost.

Mila Haugová bralstvu postavlja visoke zahteve, a ga zna tudi razvajati. Njena poezija nenehno prehaja med intimno liriko in filozofskim premislekom, v njej utripa skladje kozmosa, ki ga pogosto simbolizira vrt, uteleša pa arhetipska ženska, na drugi strani pa jo pretresajo trenutki razklanosti, osamljenosti in obupa zavoljo spodkopane ureditve sveta. V mnogih njenih pesmih, neredko izrecno posvečenih partnerju, materi, hčeri, vnukinji, marsikdaj tudi datiranih in lociranih, je najti konkretno življenjsko izkušnjo, ki se z unikatno poetiko, starosvetno in sodobno obenem, dviga na občečloveško raven, dostopno ne toliko le intelektualnemu kot predvsem intuitivnemu bralcu.

Marsikdaj izmuzljiv pojem srednjeevropskosti v primeru Mile Haugove zadobi nadvse konkretne poteze, vidne že v biografskih dejstvih. Pod imenom Emília Viktória Labay se je rodila leta 1942 v Budimpešti madžarski materi in slovaškemu očetu ter odraščala dvojezično. Proti koncu vojne se je družina selila najprej v današnjo Ukrajino, tedaj že del Madžarske, nato po raznih slovaških krajih. Leta 1951 so nove oblasti njenega očeta razglasile za razrednega sovražnika, zaradi česar so ga za dve leti zaprle, hči pa ni bila sprejeta na želeni študij nemščine in estetike. Naposled se je lahko vpisala na Visoko kmetijsko šolo v Nitri, kjer je leta 1964 diplomirala. Najprej je eno leto delala kot agronomka, nato kot srednješolska učiteljica. Avgusta 1968 je na poročnem potovanju v Jugoslaviji (Split) po poročilih izvedela, da so Češkoslovaško zasedle sovjetske vojaške sile. Z možem je naslednji mesec emigrirala v Kanado, po devetih mesecih pa se vrnila v domovino. Leta 1972 se je po rojstvu hčere preselila v Bratislavo, kjer je bila v letih od 1986 do 1996 urednica ugledne literarne revije Romboid. Ves čas je veliko pisala in prevajala iz madžarščine, angleščine, največ iz nemščine, v sodelovanju tudi japonsko in finsko poezijo.

Po revijalnih objavah od sredine sedemdesetih je leta 1980 pod psevdonimom Mila Srnková objavila pesniški prvenec Rjasta zemlja, v katerem zvečine nastopajo še pesmi s formalno tradicionalnim nagibom in navezavo na poetiko starejših slovaških avtoric (podeželje, narava, ljubezen) ter domala stenografsko podano vsakdanjostjo, a je v zbirki že zastopana poznejša pesničina tematska stalnica, erotična ljubezen. Že z drugo zbirko Spremenljiva površina (1983) se je Haugová začela osvobajati vplivov prevladujočih poetik sodobnikov, priča smo mitizaciji čutnosti; v Mogoči nežnosti (1984) prihaja do izostritve pojavnih oblik življenja na prehodih, v medprostorih, raziskovanje vrzeli med tem, kar je mogoče, in tistim, česar ni mogoče izpovedati. Nalagajo se neskončni sloji pomenov tega spremenljivega nasprotja, značilni tudi za ves nadaljnji opus.

Po žametni revoluciji je Mila Haugová izdala zbirko Čisti dnevi (1990), ki naleti na širok odziv. Za velik mejnik v njeni pisavi šteje vznik lika praženske Alfe, v kateri so raziskovalci prepoznali kondenzat fascinacije nad besedilom (pisanjem) na eni strani in žensko istovetnostjo na drugi. V tem času sta k silovitemu razvoju njene poetike v nove smeri prispevala dodatna vzgiba: pesničino partnerstvo s slovaškim likovnim umetnikom Petrom Ondreičko (pesmi izhajajo iz njegovih del) in prevajalski dialog s Sylvio Plath, ki je privedel do razmaha nekaterih podobnih motivov (perut, telo, zvezda, rodila, kri idr.), določene mere temačnosti (smrt, noč, tema, slepota, norost idr.) in še korenitejše emancipacije ženskega lirskega jaza. V Čistih dneh slovaška literarna zgodovina zaznava vse izrazitejšo tematizacijo razmerja med pisanjem in telesom, ki za avtorico postane ključen, še naprej je prisotno erotično telo. Za tako ›performativno‹ pisavo se je v slovaški poeziji uveljavil izraz ›pisanje s telesom‹, pri Haugovi v vlogi sakralizacije telesnosti.

Z zbirko Praljubezen (1991) je pesnica globoko zagrebla v (pra)zgodovino človeštva. Lik Alfe tokrat prežema vso zbirko (in se obdrži tudi v naslednjih). Knjiga vpelje tudi klasične in biblične motive in osebe: kralja Ojdipa, Pompeje, Salomo in, posebej izstopajoče, Kasandro, ki se v opusu Haugove ustali kot identiteta s trajnim ›trojanskim‹ pomenom. V Praljubezni je individualizacija avtoričine poetike že nepovratna, njene pesmi se še bolj osredinjajo na zajemanje ženske istovetnosti, še intenzivneje preučujejo odnos med žensko in moškim ter med ženskami samimi, raziskujejo žensko zgodovino in spomin, meje možnosti, kraje brezmejne svobode in domala čarobne moči, hkrati pa s posvetili, moti in navedki postajajo izrecneje medbesedilne.

Naslednjo prelomnico prinese že zbirka Nostalgija (1993). Premik je najprej  opazen na formalni ravni z docela prevetreno pesemsko gradnjo, nedvomno podprto s tedanjim prevodnim stikom s poezijo Paula Celana. Pesnica zdaj verze pogosteje prelamlja, neredko vstavlja samostojne besede in zloge, z ločili ponazarja glas polsna, medtem ko je še v prejšnji zbirki izpoved povezovala s samogovori in določeno fabulativnostjo. V Nostalgiji besede kleklja oz. vozla v svojevrstno besedilno čipko oz. mrežo, vsebinsko pa se poetika močno transformira zavoljo osebne izgube. Spričo nagovarjanja umrlega partnerja in obilice krščanskih motivov, navedkov, posnemanja bibličnih zvrsti (litanije, psalmi) so te pesmi dobile oznako ›zadušna poezija‹. Veliko je datiranih, s čimer je nagovor partnerja dodatno poudarjen, ponekod tudi z izrecnim posvetilom; še opaznejša kot dotlej je snov iz vizualnih umetnosti. Zbirka od intenzivnega žalovanja naposled preide v iskanje novega pogleda, skozi katerega Alfa raziskuje svoje bivanje. Po mnenju enega najuglednejših slovaških literarnih zgodovinarjev in kritikov Milana Hamade je Haugová v Nostalgiji oblikovala »eno izvirnih podob visoke pesmi, ki s svojo erotičnostjo kljubuje vse večji agresivnosti in nekrofiliji odhajajočega stoletja«.

Ena vidnejših zbirk tega obdobja je tudi Dama in samorog (1995), v kateri se krepi zanimanje za žensko načelo ureditve sveta, rodovni spomin žensk, odnos med materjo in hčerjo ter tematika nosečnosti in rojevanja, preroda, preobrazbe. Vanjo skuša avtorica zajeti čisto bivanje, navzkrižnost in hkrati neločljivost lunarnih in solarnih sil, vztrajno se približuje dotiku nevidnega.

Šesterica pesniških zbirk Haugove, izdanih v devetdesetih letih, je za tedanjo slovaško poezijo pomenila velik navdih, prihajalo je do tako rekoč sprotnih poetoloških odmevov pri mnogih pesnikih in pesnicah. Izvirna in prevodna poezija Haugove je odmevala tudi v feministični intelektualni liniji, ki se je po družbenopolitično prelomnem letu 1989 na Slovaškem opazno konsolidirala.

Z novim tisočletjem Haugová svoje zbirke objavlja domala vsako leto, pri čemer slovaške založbe za njihovo objavo stojijo v vrsti, ne oziraje se na poetološko linijo, ki jo sicer pretežno zastopajo in objavljajo, kar je za poezijo, ki jo nekateri označujejo celo za hermetično, nadvse nenavadno in povedno. Vsaka nova zbirka Mile Haugove je literarni dogodek.

Avtoričina poetika se v zadnjih dveh desetletjih vse bolj fragmentarizira, obenem pa prihaja do anulacije ločil, zlasti vejice, ali pa se srečujemo z močno idiosinkratično rabo podpičij, dvopičij, tripičij, poševnic, ki odpravljajo vnaprejšnje hierarhije in v katerih je mogoče videti enega od odrazov sesutja iluzij naše ›razumske‹ civilizacije, antropocentričnega sveta. Tudi v tretjem tisočletju Haugová vse globlje obravnava temeljna vprašanja človekovega življenja in smrti skozi naravne pojave z naslonitvijo na (antično) mitologijo in arhetipe. V njeni meditativni zbirki Atlas peska (2001) srečujemo stihe, v katerih sodobnik zlahka najde vzporednice s tesnobnostjo lastnega obstoja.

Zadnji dve desetletji Haugová v središče svojega pesniškega sveta postavlja vrt, ki kmalu prerase v njen simbol par excellence – prispodobo bivanja in govorice, zaokroženega (in krožnega) sveta, v katerem domujejo rastline, živa bitja, zemlja s svojimi rudninami. Z njim pesnica vzpostavlja večplastno simboliko rojevanja in rasti, cikličnosti, spravljivosti, miroljubnosti. O njegovem prominentnem mestu pričajo že naslovi zbirk, kot sta Zaprti vrt (2001) in Rastlina s sanjami: Navpičnica (2006). Vrt ostaja zrcalo čutenja in mišljenja tudi v naslednji zbirki, Izginjanje angelov (2008), zaznamovani z materino smrtjo. Vrt v teh pesmih z izpovedovalko diha in žaluje, za pesnico izginjajo prostranstva časa, ki pa se po zaslugi spomina ali sanj, tj. notranjega časa lirskega jaza, tu in tam hipoma razprejo in zasukajo potek realnega časa. Sledi zbirka Počasna lokostrelka (2010), v kateri je uveljavljena občutno manjša mera eksperimentalnosti, nadomešča pa jo preprostejša refleksivnost, skoraj odsotna je raba ločil in velike začetnice, še naprej je v ospredju raziskovanje zapletenega odnosa med žensko in moškim, znatnejši prispevek zbirke je detabuizacija zrele spolnosti.

V zadnjem desetletju se je pri Haugovi močno okrepila prozna avtorefleksija. V desetih letih (2009–2019) so se zvrstile kar štiri eksperimentalne knjižne kompilacije z najrazličnejšimi zvrstnimi okruški, v katerih prevladujeta poglobljena bivanjska in odkrita avtopoetska snov, s čimer je Haugovo danes brez dvoma mogoče šteti za eno najbolj (samo)reflektiranih sodobnih evropskih pesnic.

Leta 2011 in 2012 sta izšli zbirki Plant Room in Vrt: labirint: gnezdo. Trajnejše osrednje mesto vrta v drugi polovici opusa utegne presenečati, a le dokler ga doumevamo predvsem kot nekaj omejenega, ograjenega. Dokler v njem ne uzremo intimnega kraja rasti, gojenja življenjskih in duševnih pojavov, skozi sanje pa izraza osvobajanja, razbremenitve, nenazadnje alegorije sebstva in, nadalje, pomanjšanega univerzuma, skladnega s kozmološko predstavo o svetu, v katerem je dovolj prostora za vse: pesnica v njem ne le motri floro, favno, zvezde in ljubi, obupuje, veruje, z vrtom stalnica erotične ljubezni pri Haugovi prerašča v veliko več – kot že v stari Perziji vrt poleg kozmičnega dobi tudi metafizični in mistični pomen. Ko se izpovedovalka ›sprehaja‹ po njem, postaja to tudi sprehod skozi čas, a daleč od premočrtnega, postaja sprehod po vesoljni večnosti, v kateri domujejo miti in arhetipi.

V doslej zadnji zbirki Srna, zroča v Severnico (2016) pesnica vrt mistično nadgradi. Ananke, grška boginja neizogibnosti in nujnosti, v usodni navezi z bogom časa Kronosom pesnici ponudi možnost zdrsa v mistično dvojnost. Na začetku časa je srna, iščoča Severnico. Nujno je, da srna v zenico ujame svetlobo te svetle zvezde, da bi se preobrazila v srno, zročo v Severnico, in postala del kozmologije. Svetloba Severnice v očesu je dejanje na robu zavesti, v katero mora stopiti logos, da bi pogled na Severnico postal zavestni akt bivanja, sožitja s seboj in drugimi, s svetom tu in zdaj ter celotno kozmogonijo.

Mila Haugová je onstran domačih meja vse prej kot spregledana, v tujini namreč ostaja najširše uveljavljeno slovaško pesniško ime, saj je prevedena v večino večjih jezikov, v množico manjših pa antologijsko in revijalno. Že zgodaj, po uspešnih devetdesetih letih, je leta 2001 najprej dobila knjižno izdajo v francoščini in leta 2003 še v angleščini, čemur se je letos pridružil drugi prevodni izbor, izdan v Veliki Britaniji. Posebej odmevna je poezija Haugove v nemškem govornem prostoru, kjer je med letoma 1999 in 2017 izšlo kar pet samostojnih knjig, v pripravi pa je že šesta. Leta 2003 je kratek izbor iz dotedanjega opusa izšel tudi v slovenščini (v prevodu Alenke Šalej), pravkar je v pripravi tudi španski prevod. Pesnica se je predstavila na več kot štiridesetih festivalih in avtorskih branjih po Evropi in ZDA. Nazadnje je gostovala na uglednem pesniškem festivalu ›Weltklang – Noč poezije‹ v Berlinu (2017) in lani na ›Salon du livre‹ v Parizu.

Tudi v novem tisočletju uspe poeziji Mile Haugove presenečati s povsem svežimi postavitvami, videnji, vprašanji in spoznanji, ki so porodili mnoge njene najžlahtnejše zbirke. Vilenica ji tako naproti prihaja na osupljivi točki ustvarjalne bistrine in sile, ki skozi vsa leta ustvarjanja ni bila niti malo samoumevna, poeziji je na slovaškem literarnem polju namreč odrejeno izjemno obrobno mesto, zato je skopa tudi javna pozornost, o čemer nenazadnje priča dejstvo, da avtorica v domovini do današnjega dne ni prejela nobenega pesniškega priznanja, kajti do lani na Slovaškem niso podeljevali niti ene vidnejše pesniške nagrade. Določenega zadoščenja, a šele po letu 2005, je bila njena poezija deležna v okviru nekaterih širših literarnih oz. kulturnih nagrad; leta 2014 je tako prejela najuglednejšo slovaško nagrado za literarno ustvarjanje, nagrado Dominika Tatarke za najboljše literarno delo preteklega leta (za pesniško zbirko Cetonia aurata in prozno knjigo Trdi les otroštva), leta 2019 pa nagrado ministrice za kulturo za dolgoletni izjemni prispevek na področju izvirne književnosti in prevodne ustvarjalnosti.

Ob 40-letnici njenega knjižnega objavljanja in 20. obletnici njenega prvega gostovanja na Vilenici je tudi simbolno dozorel čas, da to edinstveno pesnico uradno umestimo na srednjeevropski parnas, kjer sicer že nekaj časa intimno domuje, in jo nagradimo za brezkompromisno vztrajanje v pesniški poklicanosti in pristnosti ter za življenjsko zavezanost najvišjim merilom ustvarjanja, segajočim daleč onstran vsakršnih konvencionalnosti, kar v primeru Mile Haugove kot pesnice telesa pomeni ›hojo brez kože in zaščite‹.

Za konec lahko tako le pritrdimo preroškosti besed, ki jih je za šele tretjo avtoričino zbirko iz leta 1984 zapisal tedaj vodilni kritik in literarni zgodovinar Valér Mikula:

Mila Haugová je avtorica, ki se z vsako knjigo izrazito izboljšuje. In bistveno je, da ima to izboljševanje podobo namenskega poudarjanja in dodelovanja tega, kar ji je lastno, in odlaganja tega, kar je zgolj obdobna, generacijska ali skupinska konvencija. V Mogoči nežnosti je ta proces prešel na tako kakovostno raven, da postaja razvoj Haugove relevanten tudi za razvoj sodobne slovaške poezije. Dovolimo si domnevati, da odslej ne bo zgolj poezija pomembna za Haugovo, marveč tudi Haugová za poezijo.