Slovenska avtorica v središču Vilenice 2017: Maja Vidmar

Biografija
Pripravila Kristina Sluga, urednica zbornika Vilenica

Maja Vidmar: Foto © Andraž Gombač (Primorske Novice)

Maja Vidmar se je rodila leta 1961 v Novi Gorici in se v času študija slovenščine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti preselila v Ljubljano, kjer kot svobodna književnica živi še danes. Je ena najvidnejših slovenskih pesnic, ki je ledino orala že s prvo zbirko Razdalje telesa (1984), v kateri je upesnila do obisti razgaljen ženski lirski subjekt v doživljanju erotično-ljubezenskega razmerja, prežetega z eksistenčnim dvomom in bolečino, in to brez kančka sentimentalnosti.
Če je v prvih zbirkah v ospredju intima dveh, se v Prisotnosti (2005) pesničina pozornost usmeri vase ter v širši družinski in družbeni prostor oziroma v razmerja z bližnjimi, tujci, živalmi, predmeti, v tem tematsko širokem pesniškem prostoru pa ostaja zasidrana tudi v zbirkah Kako se zaljubiš in Minute prednosti.
Majo Vidmar danes literarni zgodovinarji uvrščajo v vrh slovenskega pesniškega postmodernizma. Doslej je izdala sedem pesniških zbirk: Razdalje telesa (1984), Način vezave (1988), Ob vznožju (1998), Prisotnost (2005), Sobe (2008), Kako se zaljubiš (2012) in Minute prednosti (2015), izšla pa sta tudi dva izbora njene poezije: Ihta smeri (1989) in Petdeset izbranih pesmi (2015). V knjižni izdaji so njene zbirke izšle v angleščini, nemščini, italijanščini, slovaščini, hrvaščini, bosanščini, srbščini, posamezne pesmi pa v mnogih revijalnih in antologijskih izdajah. Za svoje ustvarjanje je prejela več nagrad, med njimi najpomembnejši slovenski literarni nagradi – Jenkovo nagrado (2005) in nagrado Prešernovega sklada (2006) – nagrado Huberta Burde za mlado liriko idr. Doma smo se ji nazadnje poklonili leta 2015, ko je postala Lirikonfestova lavreatka in je za vrhunski desetletni pesniški opus v 21. stoletju prejela nagrado Velenjica (Čaša nesmrtnosti).
Pesniška govorica Maje Vidmar je vseskozi čustveno intenzivna, brezkompromisna v upesnjevanju lastnega jaza in doživljanja sveta ter natančno odmerjena v besedah, kar je razvidno tudi iz sicer majhnega izbora pesmi, objavljenih v zborniku. Ta se začne z zbirko Prisotnost, nadaljuje s Kako se zaljubiš in Minute prednosti ter zaključi z novimi, še neobjavljenimi pesmimi, zbranimi pod naslovom Otrok in drugi pojavi.

Dvogovor s poezijo Maje Vidmar
Spremna beseda k izboru poezije Maje Vidmar v angleškem jeziku, Dalkey Archive Press 2017

Peter Semolič

V sedemdesetih in pretežnem delu osemdesetih let minulega stoletja je osrednji tok v slovenski poeziji predstavljala modernistična poezija, za katero je bilo značilno poudarjeno ukvarjanje z jezikom tako na ravni zvočnosti kot na morfološki in sintaktični ravni. Vendar so se že sredi sedemdesetih pojavili pesniki in pesnice, katerih pesniška praksa je v marsičem odstopala od uveljavljenega načina pisanja. Ti avtorji in avtorice so zaumno govorico svojih pesniških predhodnikov in predhodnic zamenjali z bolj neposredno pesniško govorico, takšno, ki jim je – preprosto rečeno – (ponovno) omogočila upesnjevati svet in sebe v njem. Med najmočnejše in najbolj profilirane pesniške glasove takratne mlade generacije zagotovo sodi tudi Maja Vidmar.
Maja Vidmar se je rodila leta 1961 v Novi Gorici, ob slovensko-italijanski meji, in živi kot svobodna umetnica v Ljubljani. Do zdaj je objavila sedem samostojnih pesniških zbirk, prav toliko pesniških zbirk ji je izšlo v prevodih, s svojo poezijo pa je zastopana tudi v okoli sedemdesetih antologijah po vsem svetu. Za svoje delo je prejela več domačih in tujih nagrad: med domačimi najvišje priznanje za poezijo v Sloveniji – Jenkovo nagrado, nacionalno nagrado za literaturo in umetnost – nagrado Prešernovega sklada (obe je prejela za pesniško zbirko Prisotnost) in nagrado za desetletni vrhunski pesniški opus – Velenjico (Čašo nesmrtnosti); med tujimi pa naslednje nagrade: Hubert-Burda-Stifung für junge Lyrik, Premio Letterario Internazionale Trieste Scriture di Frontiera dedicato a Umberto Saba in nagrado Mreže gradova književnosti,  je pa tudi dobitnica dunajske štipendije v okviru Grosser Preis für osteuropäische Literatur.
Maja Vidmar je kritiško in bralsko javnost opozorila nase že s svojo prvo pesniško zbirko Razdalje telesa, ki je izšla leta 1984. Kot pove že naslov, se pesmi v Razdaljah telesa dogajajo v območju intime, intimnega, s poudarkom na telesnosti ter v približevanju in oddaljevanju dveh teles – ženskega in moškega telesa. Sočasna kritika je zbirko označila v prvi vrsti za erotično poezijo, kar nedvomno je, vendar je potrebno poudariti, da za Vidmarjevo erotika ni bila ne takrat ne kasneje samo stvar fizičnega –  v Razdaljah telesa tako v njeno poezijo neredko vstopajo močna in mejna čustva, kot so bolečina, strah, ljubosumje idr. Za njeno nadaljnjo pesniško pot pa je pomemben tudi sklop pesmi, napisan v obliki dialoga med ljubimcema, saj je prav dialoškost, kot bomo videli v nadaljevanju, ena osrednjih značilnosti te poezije.
V naslednjih dveh pesniških zbirkah, Način vezave (1988) in Ob vznožju (1998), je Vidmarjeva pomembno razširila tako »tematske kot estetske razsežnosti prvenca« (N. Grafenauer). Pesmi so tu bolj disonantne, v njih se pojavijo nove teme in motivi. Tako zbirka Način vezave, grobo rečeno, govori o odtujenosti, o svetu, v katerem je ljubezenska zveza dveh ljudi samo eden izmed številnih možnih načinov povezovanja in kot takšna torej iz mnogih razlogov in v mnogih pogledih poljubna, zbirka Ob vznožju pa govori o podrejenosti, bodisi moškemu bodisi bogu, in s tem tudi o neenakosti. Njena poezija tako postopoma postaja vse manj intimistična in v svoj ris vse bolj pripušča tudi izrazito družbene teme, kot je na primer tema vojne v zbirki Ob vznožju.
Maja Vidmar je s svojimi tremi zgodnjimi pesniškimi zbirkami opazno zaznamovala slovensko pesniško prizorišče. Prav njena poezija je bila tista, ki je žensko pesništvo postavila na zemljevid sodobne slovenske književnosti, in kolikor je njeno takratno poezijo kot tudi poezijo njenih pesniških kolegic slovenska kritika v pretežnem delu še vedno obravnavala kot »varianto moške poezije«, je slednjo oznako vendarle vse bolj in bolj postavljala v oklepaj. Pesnice so bile namreč zaradi različnih kulturnozgodovinskih razlogov v slovenski književnosti prej izjema kot pravilo, podoba ženske pa je bila v samih tekstih v veliki meri izraz tradicionalnega pojmovanja ženske in njene vloge v družbi. V osemdesetih letih minulega stoletja se je ta pogled začel krhati, saj je slovenska družba ob prevladujoči nacionalni identiteti začela vse bolj dopuščati tudi partikularne identitete. Osamosvojitev Slovenije od Jugoslavije, ki je zahtevala poenotenje državljanov in državljank na nacionalni osnovi, je proces diverzifikacije družbe do neke mere zavrla, ni pa ga mogla zaustaviti, in ob prelomu tisočletja se je vprašanje delnih identitet ponovno postavilo v ospredje. Tudi s tega vidika je zagotovo ena najpomembnejših pesniških zbirk tistega obdobja zbirka Prisotnost (2005) Maje Vidmar.
Pesniška zbirka Prisotnost (2005), s katero se začenja pričujoči izbor, predstavlja pomemben prelom v pesničinem opusu. Maja Vidmar je tudi v tej zbirki še vedno lirska pesnica, torej pesnica kratkih, jezikovno izbrušenih pesniških tekstov, toda znotraj prostora pesmi, ki si ga pesnica skopo odmerja, je prišlo do velikih premikov: če je bila za njene prejšnje pesmi dokaj pogosto značilna raba rime in asonance in so zato občasno priklicevale ritme ljudskih pesmi, se rima in asonanca v njenih novejših pesmih umakneta  izrazitejšemu prostemu verzu, s tem pa ritem njenih novih pesmi postane manj nagel, bolj razvezan, a tudi trdnejši in bolj rezek; zniža se jezikovni register in v njeno poezijo, ki je do takrat predvsem zaradi zamolkov in izpustov marsikaj dolgovala tudi modernističnemu idealu »samonanašajoče se pesmi«, vdre govorica vsakdana. »Uporabi navadne besede / in izrabljene metafore, / tako kot jih jaz uporabljam,«  zapiše v pesmi Sredstva. Z izrazi iz vsakdanje govorice pa v njeno poezijo dokončno vdre tudi družbenost. Za pesmi iz pričujoče zbirke zato lahko rečemo, da gre pri njih z ozirom na pesničino dotedanje pesništvo za »premik od mikrokozmosa v makrokozmos, s čimer pesnica prehaja od zasebnega k javnemu« (P. Koršič). Tako na primer spol v njeni poeziji nikoli ni bil zgolj in samo biološki spol, a od Prisotnosti dalje postaja vse bolj poudarjeno tudi družbeni spol, s tem pa erotika tisti humus, iz katerega raste pretežen del njene poezije, ki preseže okvire intime med dvema ljubimcema ter postane polje, na katerem se odigravajo »drame« med različnimi družbenimi vlogami. Poezija Maje Vidmar tako postane izrazito dialoška, v njej pa najdemo različne like in persone, pri čemer le-ti skoraj vedno nastopajo v odnosih: tako srečamo žensko med ženskami, žensko med moškimi, žensko v partnerskem ali materinskem odnosu itd.
V pesniški zbirki Sobe (2008) je, kot da se pesnica vrača k prvoosebnemu govoru, vendar je morda to vračanje bolj kot ne navidezno, saj »prevladuje občutek, da se vse skupaj dogaja zelo različnim ljudem v zelo različnih okoliščinah« (L. Stepančič). Zbirka je, tako kot ostale pesničine zbirke, izredno domišljeno urejena, je zbir sob, a tudi drugih prostorov, kot so na primer kleti, zaklonišča, tuneli …, v katerih se odigrajo intimne drame tako protagonistov kot tudi med protagonisti posamičnih pesmi. Zbirka Sobe v pričujoči izbor ni vključena, saj v celoti čaka na izid v angleščini.
V pesniški zbirki Kako se zaljubiš (2012) pa Vidmarjeva stopi še korak dlje in se postavi v ljubezenski odnos z različnimi snovnimi in nesnovnimi objekti: od otroka do smrti, od same sebe do ljubega moškega, a tudi v ljubezenski odnos s preteklostjo in prihodnostjo, s psom in s človekom itd. Njena poezija tako marsikdaj in marsikje seže onkraj družbenih vlog in nam objekte upesnjevanja in odnose med njimi pokaže v novi in presenetljivi luči. V pesniški zbirki Minute prednosti si tako družbene etikete vzame za izhodišče, saj jo zanima tisto, kar se nahaja onkraj njih.
Tudi v Minutah prednosti se najprej srečamo s preigravanjem različnih vlog, zdaj že značilnim za njeno pisanje. Pesmi se dogajajo znotraj intime, ki je družbeno in kulturno zaznamovana, pisava pa vznika iz globokega erotičnega, tako rekoč že taktilnega odnosa subjekta do sveta. Na to nas opozori že prva pesem v zbirki Vaja z udarcem na pavke: »Bodi taščica, ki prhne / na tanko vejo flavte, / in flavtistka, ki zadržuje dih. / Potem predihaj vse / možne zamenjave / …«
Raba persone se v primerjavi z njenimi prejšnjimi zbirkami precej razlikuje. Najprej tu nastopajo živali, vendar ne na basenski način; pesnica jih s tem, ko jim položi v usta in kljune besede, seveda že avtomatično do neke mere počloveči, toda hkrati se zaveda tudi njihove enkratnosti v odnosu do človeškega sveta. Živali v tej zbirki namreč vedno znova nagovarjajo subjekt, posledica tega pa je, da se izmikajo sicer ustaljeni rabi persone, hkrati pa subjekt spreminjajo v objekt. Rezultat te pesniško inovativne rabe persone je svet, ki ni več antropocentričen, saj v njegovem središču niso več ljudje, ampak živali: škorpijon, ribe, srnjaček in druge. Vzporedno s tem pa poteka tudi razsrediščenje subjekta, kar je še posebej vidno v pesmih z različnimi alegoričnimi liki, ki odražajo določene vidike duševnosti, kot so na primer »Skrbeči«, »Žalostni«, »Cinični« in drugi.
Pred nami se torej odvija drama: najprej razsrediščenja sveta in potem še razsrediščenja subjekta. Svet je nestalen, saj razpada na podobe, ki so tudi same nestalne, porozne. Podobno se godi subjektu, ki je razkosan na posamične funkcije, s katerimi je »jaz« venomer v dialogu, vendar se zdi, da je ta dialog poln nesporazumov pa tudi pritajene borbe za nadzor nad delovanjem razpadajočega subjekta, subjekta, ki ob koncu zbirke dokončno razpade v dialog nedefiniranih in neidentificiranih glasov. Tu ni več živali ali alegoričnih postav, ki bi glasovom, govorečim drug mimo drugega, lahko podelile obliko, jim nudile zavetje vsaj delno znanega. Subjekt, ki je do tega hipa še ohranjal neko razvidnost sebi in bralcu oziroma bralki, ki je še zmogel govoriti o »izgubljenosti«, je tu resnično izgubljen. »Kdo si?« je vprašanje, ki se obsesivno ponavlja v zadnjih pesmih Minut prednosti, odgovori, ki mu sledijo, pa so brez jasnega izhodišča, jasnih referenc, so le množica glasov, ki trepetajo na robu slušnega polja. Če se je zbirka začela z »zamenjavami«, se nadaljevala z razpadom antropocentričnega sveta in razkosanjem subjekta, se konča v brezobličnosti, samoti …
Prav neko temeljno občutje samote je značilno za zadnje pesmi Maje Vidmar, v pričujoči knjigi zbrane pod naslovom Otrok in drugi pojavi. V teh pesmih Vidmarjeva še naprej drzno razvija nekatere vidike svoje poetike. Ustavimo se tu le pri njeni tematizaciji živali. Živali se pojavljajo že v njeni zgodnji poeziji, a v njej nastopajo predvsem zaradi določenih značilnosti, ki naj bi jih povezovale s svetom ljudi. V zbirki Kako se zaljubiš se med subjektom in živaljo pokaže pomembna razpoka – žival je tu sicer lahko simbol za nedolžnost, za »zaceljeni svet«, toda hkrati že postaja predvsem ona sama, torej nekaj drugega, kot smo mi.  »Osamosvajanje živali« od naših predstav o njih doseže v pesmih iz Minut prednosti novo razvojno stopnjo: živali so tu že tisti drugi, a so hkrati tudi še persone. V zadnjih pesmih pa se živali popolnoma osamosvojijo in postanejo absolutni drugi. In ne samo to: s svojimi, z naše strani dokumentiranimi dejanji nasprotujejo našim utečenim predstavam o njih in nam na svoj nemi način zastavljajo vprašanje o tem, kdo so. In po tem vprašanju vprašanje, na katero smo naleteli ob koncu Minut prednosti: Kdo si? Kajti tisto vprašanje ni bilo nikoli samo stvar samoizpraševanja, oziroma ni bilo nikoli namenjeno le subjektu ali pesnici, ampak je vseskozi namenjeno tudi nam, bralkam in bralcem. Kdo si – onkraj vlog, ki jih igraš, onkraj etiket, ki ti jih pripisujejo, kdo si v razmerju do človeškega in ne samo do človeškega sveta.
Zdi se, da se prav to vprašanje nahaja v središču ali vsaj zelo blizu središča poezije Maje Vidmar, vedno znova in znova zastavljeno na nov način: včasih s pomočjo metafore, drugič neposredno, tretjič s pomočjo rabe persone ali pa s presenetljivo spremembo perspektive. Vprašanje morda ni toliko porojeno iz krize identitete, ampak se rojeva iz pozornega motrenja sebe in jezika, prek sebe in jezika motrenje drugega, prek odnosa z drugim družbe in prek družbe ponovno sebe in jezika v novi luči, ne nazadnje pa iz pozornega motrenja človeškega sveta in prek le-tega živalskega sveta in prek slednjega spet človeškega sveta.
Poezija Maje Vidmar je poezija o razmerjih in odnosih med različnimi entitetami in različnimi vidiki iste entitete. Kolikor je njena poezija poezija o komunikaciji in je tudi sama komunikativna, toliko je spet izmuzljiva, neulovljiva – ne ponuja nam odgovorov, zato pa nam zna ob pravem času in na pravem mestu vedno znova zastaviti pravo vprašanje.