Nagrajenec Vilenice 2017: Jurij Andruhovič
Strokovna žirija za Vilenico v sestavi Lidija Dimkovska, predsednica, Aljoša Harlamov, podpredsednik, Ana Geršak, Ludwig Hartinger, Vesna Kondrič Horvat, Tone Peršak, Andrej Pleterski, Jutka Rudaš, Veronika Simoniti, Marko Sosič, Aleš Šteger, Jana Unuk in Veno Taufer nagrado Vilenica 2017 podeljuje Juriju Andruhoviču.
Biografija
Pripravila Kristina Sluga, urednica zbornika Vilenice
Jurij Andruhovič: Foto © Nina Andrukhovych
Eden vodilnih ukrajinskih avtorjev Jurij Andruhovič se je rodil leta 1960 v mestu Ivano‑Frankivsk v zahodni Ukrajini, v bogatem kulturnozgodovinskem, narodno, jezikovno in versko nadvse raznolikem okolju (nekoč del zgodovinske pokrajine Galicija), od koder so izšla mnoga znana pisateljska imena, med njimi Svetlana Aleksijevič, Joseph Roth, Paul Celan itd. Po študiju novinarstva in služenju vojaškega roka v Sovjetski armadi je pričel pisati poezijo ter leta 1985, skupaj z Viktorjem Neborakom in Oleksandrom Irvancem ustanovil literarno-performativno skupino Bu-Ba-Bu (Burleska-Farsa(ukr. Balahan)-Bufonada) in si prislužil vzdevek Patriarh sodoben ukrajinske literature. Skupina je zatresla tedanjo literarno sceno in imela med letoma 1988 in 1992 daleč najmočnejši vpliv na njen nadaljnji razvoj. Izražala je ostro in odkrito kritiko samega političnega sistema kot edine »prave« literarne smeri – socialističnega realizma, to pa skozi pesniško in zvočno eksperimentiranje, satiro, grotesko in elemente karnevalske kulture.
Po treh pesniških zbirkah: Небо і площі (Nebo in trgi, 1985), Середмістя (Mestno središče, 1989), Екзотичні птахи і рослини (Eksotični ptiči in rastline, 1991, novi izdaji 1997 in 2002) se je Andruhovič preusmeril v prozo. Tudi tu je rušil in premikal literarne meje ter kmalu obveljal za najkontroverznejšega ukrajinskega pisatelja. Tako doma kot v tujini je pozornost zbudila romaneskna postmodernistična trojka: Рекреації (Rekreacije, 1992), Московіада (Moskoviada, 1993) in Перверзія (Perverzija, 1996), v kateri tematizira celotno ukrajinsko zgodovino od osamosvojitve leta 1991 dalje.
Rdeča nit ne le teh romanov, ampak njegovega celotnega opusa so ukrajinsko-evropski odnosi oz. bolje ignoranca Zahoda, za katerega je Ukrajina še vedno terra incognita. Tak odnos je opazen tudi pri protagonistu romana Дванадцять обручів (Dvanajst krogov, 2003),[1] avstrijskem fotografu, ki v iskanju galicijskih korenin v Karpatih brezbrižno opazuje kaos in grotesknost tranzicijske države. Naj omenimo še nekaj drugih stalnic v njegovi literaturi: tematiziranje tabu tem (seksualnost, deviantnost, pijančevanje itd.), postmodernizem in z njim medbesedilnost ter mnogožanrskost, satira, groteska, različni sociolekti, demitologizacija vloge pisatelja kot narodnega heroja, izpraševanje posameznikove identitete v poosamosvojitvenem obdobju idr. Vendar Andruhovič s problematiziranjem perečih političnih in družbenih tem ne ostaja znotraj knjižnih platnic, temveč jih načenja tudi v javnosti; udeležil se je tako demonstracij v času oranžne revolucije leta 2004 kot protestov na Majdanu neodvisnosti, ki so izbruhnili novembra 2013. Tudi zdaj, po ruski prilastitvi Krima in vojni v jugovzhodni Ukrajini, ki traja že od leta 2014, na številnih potovanjih po Evropi in ZDA ter v javnih medijih opozarja na situacijo. Že omenjenim delom naj dodamo še: pesniški zbirki Пісні для мертвого півня (Pesmi za mrtvega petelina, 2004) in Листи в Україну (Pisma v Ukrajino, 2013, izbor), roman Таємниця (Skrivnost, 2007), zbirko kratkih zgodb Лексикон інтимних міст (Leksikon intimnih mest, 2011), zbirke esejev Моя Європа (Moja Evropa, 2001, skupaj z Andrzejem Stasiukom), Das letzte Territorium (Zadnji teritorij, 2003; v nemščini) in Диявол ховається в сирі (Hudič se skriva v siru, 2006) ter zbirko kolumen Тут похований Фантомас (Tukaj je pokopan Fantomas, 2015).
Andruhovič ni le eden od preroditeljev ukrajinske literature, ampak je kot prevajalec iz nemščine, ruščine, poljščine in angleščine v domači jezik prenesel nekatere svetovno pomembne avtorje (Goetheja, Rilkeja, Shakespearovega Hamleta itd.), udejstvuje pa se tudi v glasbenih vodah; med drugim sodeluje s poljsko-švicarsko eksperimentalno post-rock zasedbo Karbido, ki uporablja njegovo poezijo kot podlago za svoje zvočne eksperimente. Za svoje ustvarjanje je prejel več nagrad doma in v tujini, med njimi Herderjevo nagrado (2001), mirovno nagrado Ericha Marie Remarqua (2005), nagrado za medsebojno evropsko razumevanje Leipziškega knjižnega sejma (2006), nagrado angelus (2006), ki se podeljuje pomembnim delom, prevedenim v poljščino, nagrado Hannah-Arendt za politično misel (2014) in Goethejevo medaljo (2016) za prevode nemških del v ukrajinščino.
Njegov življenjski credo je leta 2014 v kolumni za časnik Delo še najbolje povzel Aleš Debeljak, ki je zapisal: »Andruhovič dobro ve, da je pisatelj lahko vizionar le, če je hkrati tudi kronist svojega časa in prostora. Sleherni videc mora biti prej oči-videc.«
Utemeljitev nagrade
Aleš Šteger
Od otroštva dalje me privlačijo ruševine. S tem stavkom začenja ukrajinski pisatelj Jurij Andruhovič svoj esej Srednjevzhodni memento (Central’no-shidna revizija), prvo polovico knjige z nadnaslovom Moja Evropa (Moja Jevropa), ki sta jo konec preteklega stoletja napisala skupaj s poljskim pisateljem Andrzejem Stasiukom. Stavek ni zgolj citat Danila Kiša, marveč ustvarjalni smerokaz, neke vrste orientir in natančno zakoličenje teritorija, na katerem se giblje Andruhovičev literarni opus. V literarnem smislu prispodoba ruševin ne kaže le na postapokaliptični duhovni vakuum, izgubo starega sistema vrednot in z njim orientirja po ogromnih, v umetniškem smislu nemapiranih prostorih in jezikih razpadlega postsovjetskega imperija, v katerih se je – na presenečenje pogosto ignorantskega Zahoda – pisalo tudi v času največje represije izjemne romane in pesmi, drame in eseje, od Lviva do Biškeka, od Minska do Erevana. Podoba ruševin kaže v prvi vrsti na nujo, da po padcu železne zavese pride do emancipacije izjemnega bogastva kultur in jezikov, vendar o njem mi na bolj zahodnem vzhodu, kaj šele srednjevzhodnem zahodu, zahodnosrednjem vzhodu ali celo zahodnozahodnem vzhodu Evrope nismo vedeli veliko, največkrat pa praktično nič. Ruševine so klicale po arheologih in literarnih zgodovinarjih. Klicale so tudi po botanikih in avanturistih, po krotilcih zveri, diplomatih, zoologih in literarnih navdušencih. Prihajali so in po koščkih na novo in zmeraj znova odkrivali bogato avtohtono favno in floro, ki je naskrivaj pognala iz ruševin postsovjetske družbe. Nikjer ni bil ta proces tako očiten in interes Zahoda tako močan kot v Ukrajini. A sam interes ni zadostoval. Klical je po mladi generaciji ustvarjalcev, ki si je za cilj zadala izjemen emancipacijski projekt, namreč postaviti svojo literaturo na svetovni zemljevid s poudarjeno gesto, da tudi njihova literatura, enako kot literatura, pisana v Lizboni ali Parizu, Berlinu ali na Dunaju, pripada skupnemu evropskemu izročilu. To je bil čas devetdesetih let preteklega stoletja. Železne zavese ni bilo več, a je kljub radikalnim spremembam v Evropi obstajala – in na žalost še zmeraj obstaja – druga, duhovna železna zavesa, neprimerno bolj nevidna in perfidna, neokolonialna in ignorantska. Da bi podrli tudi njo, so se pisatelji z druge strani morali lotiti naloge, ki je bila kolosalna. Zahtevala je namreč gesto, ki je morala biti inteligentna, subverzivna, morala je biti osvobojena stereotipov preteklosti in hkrati globoko zasidrana v izjemnem literarnem izročilu krajev brez imena in – vsaj iz zahodne perspektive – brez zgodovine.
Jurij Andruhovič je 17. aprila 1985 s pisateljskima kolegoma Viktorjem Neborakom in Saškom Irvancem utanovil legendarno ukrajinsko pisateljsko-performersko skupino Bu-Ba-Bu. Že začetnice besed Burleska, Balahan (slov. farsa) in Bufonada (Burlesk, Balahan, Bufonada) programsko označujejo parodično, ironično, zasmehovalno naravo njihovih tekstov in performansov, kar je bilo v represivnem ozračju Ukrajine drzno, novo, prelomno dejanje in je navdihovalo novo generacijo ukrajinskih pisateljev. Andruhovič je začel kot pesnik. V letih 1985 in 1991 je izdal prve tri knjige pesmi. Z zavestnim odmikom od formalne urejenosti, avtoironizacijo ter navezovanjem na zahodno, predvsem beatniško izročilo je skupaj s svojo generacijo osvobajal ukrajinsko poezijo zaprašenosti in formalne urejenosti v disharmoničnih časih. Andruhovičeve pesmi so polne nenavadnih likov iz preteklosti in sedanjosti, odkrivajo vrzeli v zgodovini, popularno glasbo, stanje vzhodne Evrope v času političnih prelomov, a obenem avtor snov ironizira, obrača in s tem razvija nastavke za literarni stil, ki ga bo do največje prefinjenosti razvil v svojih paradnih disciplinah, v esejih in prozi. Tri uvodne balade v prvi pesniški zbirki Andruhovič uvede s citati – le ugibamo lahko, ali izmišljenimi ali ne – nekega Ivana Kripjakeviča, ki v izgubljenem vodniku iz 19. stoletja, naslovljenem Sprehodi po Lembergu (Lvivu), piše: »Veliko pozornost je v Lembergu vzbudil igralec, ki je naletel na krste z mrtvimi. Pri prezidavi neke cerkve v gledališče so njihove ostanke pozabili odstraniti iz kleti.« Andruhovič kot dedič Gogolja, kot dedič dekadentne poezije, kot antirilkejevski ljubitelj in prevajalec Rilkeja, Andruhovič kot dokumentarist zgodovinskih perverzij, ironij časa, zamenjav in transmutacij, degeneracij in razpada: mučilnica in angel, cerkev, ki je bila spremenjena v železniško postajo, reka, ki je bila speljana pod površje žejnega mesta, duh, posvečen razpadu, prostitucija in dietna kokakola. Andruhovičev svet poezije je odprt, okužen s sodobnostjo in preteklostjo, avtor zre v radikalne opozicije svojega časa, v nasprotja, ki pričajo o razpadu, a obenem v tem razpadu razkrivajo baročno bogatijo paradoksov in groteske, brišejo meje in vzpostavljajo ironično senzibilnost, ki le kot hipnotično omamna inovacija in posmehljiva pričevalka lahko parira brutalnostim družbe. V tem smislu so pesmi napoved Andruhovičevega celotnega pisanja. Pesmim so namreč sledili eseji in kasneje romani. K poeziji se je vrnil šele v zadnjem desetletju, pri čemer se ni nikoli odpovedal pisanju tekstov za razne glasbene zasedbe, s katerimi redno sodeluje ne le kot tekstopisec, ampak tudi kot recitator in performer s poljskim pank bendom Karbido in švicarskim duetom Kapeller – Zumthor duo.
Snovno jedro Andruhovičeve literature je Vzhod. Natančneje Galicija, nekoč vzhodni del avstro-ogrskega imperija, danes zahod Ukrajine, kraji, ki so v svetovno literaturo prispevali imena kot Paul Celan, Bruno Schulz, Joseph Roth, kraji, ki so s svojo kulturno prestolnico številnih kulturnih skupnosti, številnih jezikov in s tem tudi številnih imen – Lemberg, Lviv, Lwów ali Lvov – bili središče evropske kulture, po drugi svetovni vojni in številnih pogromih pa so bili kulturno devastirani, premeščeni na obrobje in pozabljeni. Andruhovič jih poskuša vedno znova emancipirati, pripeljati z obrobja v središče, dati glas pozabljenim in izbrisanim, se pravi mrtvim, obujati jih od mrtvih in opozarjati, kako je preteklost, pogosto nereflektirano, humus za našo sedanjost. Strategija, s katero to dosega, je strategija groteske, ironije, satire, strategija drastike in pretiravanja, strategija karnevala in lirske parafraze. Jurij Ševeljov, profesor ukrajinske književnosti na univerzi Columbia, je – pozor, še ena parafraza! – imenoval vire njegovega pisanja Ho-Hei-Ho, kar so ukrajinske krajšave za Gogolja, Heinricha Heineja in E. T. A. Hoffmanna.
Andruhovičeva prva romana Rekreacije (Rekreaciji, 1992) in Moskoviada (Moskoviada 1993), pisana med in po travmatičnem služenju vojaškega roka v Sovjetski zvezi in po študiju na moskovskem Literarnem inštitutu, sta posmehljiva obračuna z razpadajočim sovjetskim imperijem in njegovo prestolnico. Moskoviada je poročilo študenta literature Otta von F. iz daljne zahodnoukrajinske sovjetske province o mladih pisateljskih aspirantih, ki prebivajo v študentskem domu Literarnega inštituta Gorkega. Bodoči predstavniki nacionalnih literatur, ki se bodo vzpostavile na področju razpadlega sovjetskega imperija, so portretirani neizprosno humorno in magično. Naj gre za poročilo banketa z ukrajinskim kraljem Olelkom II. ali za popis popotovanja s posebno vladno podzemno železnico po moskovski kanalizaciji, kjer ruske tajne službe vzgajajo vojsko podgan. Andruhovič izpisuje pogovore, asociacije, izmišljene dogodke s halucinogeno hitrostjo. Kritiki so ugotavljali, da s svojo pisavo prihaja v bližino stanj zamaknjenosti; avtor kot da bi bil na drogah – če ne bi bilo izjemne preciznosti podob, hitrosti njihovega zaporedja in široke stilne palete ter zaokroženega, poantirano premišljenega dogajanja. Pri tem pretiravanje ni samo sebi namen, ni zabava, baročna navlaka inteligentnih domislic, marveč precizno in subtilno orkestrirana strategija, kako se približati travmatičnim, neizgovorljivim poškodbam zgodovine in pri tem ostati živ, se pravi vsej fantastiki navkljub verodostojen in mnogoznačen. Izmišljije Andruhovičeve proze ne govorijo o poljubnosti imaginacije. Kot pravi Ingo Schulze v govoru ob podelitvi prestižne nagrade Leipziškega knjižnega sejma za razumevanje v Evropi, »leži temelj pretiravanja zmeraj v resničnosti, ne v izmišljenem«.
Tudi v Perverziji (Perverzija, 1996), naslednjem Andruhovičevem romanu, je v središču groteskna pesniška figura. Stanislav Perfecki je ukrajinski pesnik undergrounda in performer, ki se na svojem potovanju na kongres o postkarnevalski norosti in ekscesu v Benetke zapleta v demonične intrige, zasledovanja tajnih služb in erotično spotakljive situacije. Junak romana, ki ga raznaša od inspirativnih intelektualnih blasfemij, ironičnih opisov, citatov, postmodernističnih ekskurzov in aluzij na klasična dela svetovne književnosti, se na koncu vrže z okna hotela ob Canalu Grande – in izgine. Perverzija se pogosto označuje kot magistralno delo postmodernizma v ukrajinski književnosti, četudi se zdi z današnje perspektive tako etiketiranje pisave, ki stavi prav na moment lastne neulovljivosti, izmuzljivosti in žanrske fluidnosti, vprašljivo, kar pa nikakor ne zmanjšuje pomena dela samega, marveč ravno nasprotno.
Monumentalno delo Dvanajst krogov (Dvanadcjat’ obručiv, 2003), ki smo ga dobili tudi v slovenskem prevodu, je zgodba Karla-Josepha Zumbrunnena, avstrijskega fotografa z galicijskimi koreninami, ki se v devetdesetih vrača v Ukrajino in se mu zdi kaos postsocialistične Ukrajine neprimerno bolj zanimiv kot zahodni vsakdan. Zaljubi se v svojo prevajalko Romo Voronič in jo spremlja na avanturističnem popotovanju v Karpate, ki je zanj poslednje, saj skupaj s svojo damo pristane v Krčmi Na Mesecu. Knjiga je nasičena z igrami ironije, s prizori, polnimi lokalne folklore, grotesknih poskusov resovjetizacije in vračanja v čase Habsburžanov. Roman poka od bizarnih likov in njihovih pogosto blasfemičnih pripovedi, od ognjemetov jezika, kjer ima pomemben nastop nadvse cenjeni pesnik ukrajinske moderne Bohdan-Ihor Antonič, ena od referenc iz ukrajinske književnosti, ki se pojavlja v številnih Andruhovičevih besedilih.
Dvanajst krogov, eden od vrhov Andruhovičevega literarnega opusa, je izjemno kompleksen, mnogoplasten roman, ki deli bralstvo na tiste, ki omagajo pred bruhajočo bogatijo idej in obratov, in absolutne navdušence. Smrti glavnega junaka romana sledi imaginarni opis njegovega imaginarnega leta nad srednjo Evropo. In prav pojmu srednje, srednjevzhodne, zahodnosrednje, obsrčno centralne Evrope daje Andruhovič s svojimi deli nov zagon in nov premislek. Seveda ne gre za apoteozo starih geopolitičnih konceptov, marveč za nazorno detektiranje nedefiniranih polj, kjer se številne, pogosto kontradiktorne predstave o kulturah mešajo in v končni fazi kažejo na arbitrarnost pri geopolitičnem etiketiranju, posledica katere je pogosto ignoranca, nepoznavanje in nepripravljenost soočati se z drugim in drugačnim. V tem smislu je treba razumeti Andruhovičevo pisanje kot izrazit angažma, katerega cilj je najti ustrezno mesto ukrajinske književnosti v svetu, polno priznanje ukrajinske literature kot konstitutivnega dela evropskega kulturnega izročila.
Angažma, tako kulturni kot tudi politični, prihaja do izraza tudi v Andruhovičevi publicistiki in esejih. Andruhovič se od razpada Sovjetske zveze zavzema za evropsko perspektivo Ukrajine. Njegova knjiga Euromaidan govori o krvavih dogodkih v Kijevu ob padcu Janukoviča; pred tem je bil aktiven udeleženec številnih protestov v podporo demokratizacije ukrajinske družbe.
Pri tem ostaja Andruhovič premišljevalec. Njegov zadnji roman z naslovom Skrivnost (Tajemnycja, 2007) je dolg intervju nemškega novinarja z ukrajinskim pisateljem, ki kot štipendist preživi leto dni v Berlinu. Kje si bil srečen? Zakaj si jokal, ko ste igrali nogomet? Katere knjige bi se naučil na pamet? Sedem dni se Egon Alt in Jurij Andruhovič pogovarjata o prepovedani glasbi in zapuščenih železniških postajah, o Andruhovičevem otroštvu v mestecu Ivano-Frankivsku v zahodni Ukrajini in mladostniških ekscesih v Lvivu, o služenju vojaškega roka v ruski vojski in literarnih performansih, o katastrofi leta 1969, ko je Dinamo iz Kijeva izgubil proti moskovskemu Spartaku, in o trenutku, ko je krsta s truplom Brežnjeva zgrmela v grobnico in z njo temni del zgodovine, trenutek, ki je napovedal konec sovjetskega imperija, o oranžni revoluciji, sodobni Ukrajini in še mnogočem.
Andruhovič je izdal še dve knjigi: Tukaj je pokopan Fantomas (Tut pohovanij Fantomas, 2015), še prej pa Leksikon intimnih mest (Leksykon intymnyh mist, 2011) s prav tako poudarjeno avtobiografsko, anekdotsko pisavo, začeto v romanu Skrivnost. V portretih 44 mest na treh kontinentih odkriva skurilne, zabavne, pogosto zgodovinsko zaznamovane prigode in osebe, pri čemer ne preigrava le lastne biografije, marveč z njo izprašuje fluidno mejo med preteklostjo in sedanjostjo, izmišljenim in domišljenim, resničnim in tem, kar z literaturo postaja resnično. Ponovno so zbližane na videz nemogoče opozicije, povezani na videz povsem oddaljeni kraji, osebe, vzorci, dogodki. Andruhovičevo pisanje je zbliževanje nemogočega. V tem postopkovno ni daleč od nadrealistov ali vsaj od historičnih avantgard, a z bistveno razliko: Andruhovičevemu pisanju ne gre za avtomatizem, tudi ne za eskapizem, marveč za preciznost, za vzdržanje pogleda, ki zre v velik prepad zgodovine, v katerem se kot v viharnem vrtincu mešajo prizori človeškega gorja in nasilja, osebne biografije, človeške groteske in neumnosti, trenutki sreče in trenutki razsvetljenja, velik, mračen vrtinec, ki izginja v steklenici, iz katere natoči roka nevidnega in neznanega avtorja Ottu von F., Karlu-Josephu Zumbrunnenu, Stanislavu Perfeckemu in celo Juriju Andruhoviču, a ne našemu avtorju, marveč nekemu imaginarnemu, izmišljenemu liku iz njegovih romanov, ki je s perfidnim namenom, da nas bralce popelje v past, zgolj prevzel avtorjevo ime, da skupaj nazdravijo na še eno apokalipso.
Na začetku tega sestavka omenjeni esej Srednjevzhodni memento Andruhovič konča s citatom, ki ga velja ob tej priložnosti ponovno navesti:
»Ostaja le še začetek pesmi nekega tujega avtorja. Z njim je treba nekaj narediti, ga dopolniti.
Osvoboditi prihodnost od preteklosti?
Osvoboditi preteklost od prihodnosti?
Preostane zgolj, da temu nekaj dodam – pred ali za te vrstice.
Nas osvoboditi od nas samih?
Me osvoboditi od mene?
Osvoboditi človeka od njegovega okostja?«
Nagrada Vilenice gre zasluženo v roke Juriju Andruhoviču za polnokrvno, pogumno in svobodomiselno literaturo, ki vrača glas na videz in po krivici pozabljenim delom Evrope in nam, Srednjeevropejcem, na drzen, humoren, inteligenten in večplasten način s tem vrača lastno in skupno preteklost in prihodnost.
[1] Roman Dvanajst krogov je edini Andruhovičev roman, preveden v slovenščino. Leta 2016 je izšel v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi v prevodu Primoža Lubeja in Janje Vollmaier Lubej. Slednja je k romanu napisala poglobljeno spremno besedo, ki je bila tudi eden od virov za ta življenjepis.
