Slovenski avtor v središču Vilenice 2019: Esad Babačić

Biografija
Pripravila Kristina Sluga, urednica zbornika Vilenica

Esad Babačić Foto Jože Suhadolnik

Esad Babačić se je rodil leta 1965 v Ljubljani, kjer je v delavski priseljenski družini odraščal v blokovskem okolju Most in Vodmata. Še mladoleten se je kot fizični delavec zaposlil v pekarni Žito. V tem času je spoznal fante, ki so imeli bend, ne pa pevca. Pred mikrofon je stopil Esad in postal tudi glavni pisec besedil – leta 1983 je tako nastala Via Ofenziva, ena najpomembnejših punk-novovalovskih skupin –, ki je kmalu pritegnila pozornost ne samo mladih navdušencev, ampak tudi režima. Fante je zaradi družbenokritičnih besedil (npr. danes legendarne pesmi Proleter) pogosto zasliševala policija. Mladostniško norenje je prekinil vpoklic v vojsko, ki jo je Babačić odslužil v Titogradu (Podgorici). Po vrnitvi v začetku devetdesetih je začel študirati slovenistiko in južnoslovanske jezike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Poleg pesmi je pisal tudi literarne kritike, prevajal iz srbščine in bosanščine, objavljal kolumne v več časopisih (Razgledi, Dnevnik), bil je novinar RTV Slovenija in nekaj časa tudi tekstopisec v oglaševalski agenciji.
Babačić pri svojem ustvarjanju ves čas prehaja med različnimi področji umetnosti. Doslej je izdal dvanajst pesniških zbirk, dvojezično otroško pravljico Kiti plavajo počasi/Whales swim slowly (2014), biografijo Trdobojec (2010) o boksarju Dejanu Zavcu in literarno-publicistično pripoved o slovenskem hokeju Banda (2013). V stranskih vlogah je nastopil v celovečernih filmih Outsider (1996) in Zvenenje v glavi (2002), v glavni pa v dokumentarnem filmu Vsak otrok je lep, ko se rodi: Esad Babačić – Car (1983) režiserja Slavka Hrena. Posnel je kratki dokumentarni film Kozara – Lj. – Kozara (1998), s soscenaristom in režiserjem Damjanom Kozoletom dokumentarni film o hokeju Jesenice : Detroit (2008), s soscenaristom in režiserjem Slobodanom Maksimovićem pa dokumentarna filma Dragotin Gustinčič in Za srečnejše dni: Kajuh (oba 2015). Poleg umetniškega udejstvovanja je tudi pobudnik projekta Verjemi v svoj koš za obnovo košarkarskih igrišč, medtem ko je leta 2018 sodeloval v projektu Vključujemo in aktiviramo! za socialno aktivacijo ranljivih skupin, ki ga izvaja Javna agencija za knjigo.
V literaturo je vstopil z margine. Pisal je o tem, kar je videl in živel; njegova ›ulična‹ poezija se ni ozirala v literarno preteklost niti ji ni bilo posebej mar za literarno sedanjost, zato je ni bilo mogoče priročno umestiti v literarne tokove tistega časa. To je poezija, ki je edinstvena v svoji brezkompromisnosti, polnokrvnosti, verzih, ki usekajo direktno u fris – takšna, kot je bil 17-letnik, ki jo je napisal, in pri tem rohnel proti tedanjemu družbenemu redu ter se upiral ›mrtvilu nesvobode‹. Po nekaj revijalnih objavah je leta 1986 izdal pesniški prvenec Kavala in isto leto Svoboda pa kar hodi, sledile so zbirke Malemu boksarju (1988), Angel s scufanimi krili (1989), Black Jack in Veter v žilah (obe 1994), po krajšem pesniškem molku, v katerem je moral na novo osmisliti svoj odnos do poezije, še Kiti se ne napihujejo (2000), Divan (2006), Biospektiva (2010; soavtor Roman Uranjek), Vsak otrok je lep, ko se rodi (izbrane pesmi; 2011), Sloni jočejo pošteno (2011), Prihodi, odhodi (2013),  Kitula (2015), Petdeset izbranih pesmi (2015) in Odrezani od neba (2018). Poezija Esada Babačića je prevedena v več jezikov, zanjo pa je bil tudi nagrajen, med drugim je leta 2014 prejel nagrado velenjica-čaša nesmrtnosti za vrhunski 10-letni pesniški opus v 21. st.
Pesnikova mladostniška impulzivnost se je sčasoma obrusila, prišlo je do obrata v intimo, pesniški jezik se je izčistil, a Babačićeva ostra, neuklonljiva kritika zdaj posttranzicijskega vsakdana je ostala. Le da se mu med liričnim miselnim utrinkom in daljšo pripovedno pesmijo izpiše še kakšen odličen dovtip: »Rusi nikoli / ne bežijo. / Predaleč je.«

Najboljši rezultat za vse
Pripravil Dr. Igor Divjak

Poezija Esada Babačića (1965) je bila vedno na robu družbene sprejemljivosti. Čeprav v šoli ni bil dober učenec ter mu je razredničarka očitala, da noče sodelovati pri pouku in da ni zbran, so ga pozneje kot uspešnega pesnika in novinarja nekoč povabili na njegovo nekdanjo osnovno šolo. Ko se je predstavil učencem in prebral nekaj pesmi, pa je ena od učiteljic pripomnila, da se ji zdijo preveč negativistične. Lahko bi rekli, da so ga še drugič ocenili kot nezbranega učenca, kot nekoga, ki se ni najbolje naučil vizionarske lekcije največjih pesnikov iz slovenske literarne zgodovine.
Najbrž je tako zato, ker njegova poezija izhaja iz nekonformistične izkušnje panka. V času socializma in diktature komunistične partije v Jugoslaviji se je mularija upirala tako imenovani rdeči buržoaziji, vladajoči garnituri, ki je bila drugim enakovredna le formalno, v resnici pa je imela veliko več od ostalih in je uživala vse dobrobiti nekdanje vladajoče meščanske garniture. Nezadovoljna mladina je Plečnikov trg v Ljubljani, imenovan po priznanem slovenskem arhitektu, preimenovala v Johnny Rotten Square, po pevcu pankovske skupine Sex Pistols. Nekdo je na grafitu ›Mi smo Titovi!‹ prečrtal ime jugoslovanskega predsednika Tita in spodaj dopisal ›Sidovi!‹ ter tako izrazil pripadnost Sidu Viciousu, basistu Sex Pistolsov. Pank se je na območju nekdanje Jugoslavije začel v Sloveniji. Na začetku osemdesetih let, ko so na popularni sceni še vedno prevladovale skupine, ki so igrale plesno glasbo, in zapozneli hipiji, ki niso nasprotovali vladajočemu režimu, je pank oblikoval kontrakulturo, v kateri so umetniki izražali provokativna stališča in preizkušali meje uradno zapovedane javne morale. Legendarno slovensko skupino Pankrti so poslušali tudi v drugih jugoslovanskih republikah, pomembne pa so bile tudi skupine Lublanski psi, Kuzle, Otroci socializma in Via Ofenziva, katere frontman je bil Esad Babačić.
Babačićeva pesem se je rodila v začetku osemdesetih let, ko je delal ponoči v pekarni, v neznosni vročini. Med premori je legal na karton in obupan prepeval nekakšne revolucionarne pesmi. V tistem času je nastal Proleter, najbolj znana pesem Babačićeve pankovske skupine, z udarnimi verzi ›Kje si zdaj, proleter, kje je zdaj tvoja puška, kje so zdaj tvoje roke, proleter? Mi zdaj dvigamo zastave v čast tvoje borbe. Vodi nas zdaj ti, proleter.‹[1] Pisal pa je tudi že pesmi, ki niso bile namenjene nastopanju s skupino, in v njih je pankovsko estetiko kričečih parol spojil z liričnim glasom. V eni takih zgodnjih pesmi iz zbirke Malemu boksarju (1988) – z naslovom Datumi – tako govori: ›In vem, / da si srečen, / ker se ne moreš / spomniti datuma, / ko si storil harakiri.‹ Babačić je pankovski protest vpeljal v območje pesniškega jezika in pokazal, da imajo tudi udarne parole lahko poetičen učinek. Spet drugje, v pesmi Veter (Angel s scufanimi krili, 1989), uporabi kruto in obenem izjemno svežo ekspresivno podobo: ›Na eni strani mora biti glava vedno odprta. / Da lahko ptiči letajo.‹
Pesmi iz Babačićevih zgodnjih zbirk so razodevale nepokorno naravo in nezadovoljstvo z obstoječim družbenim stanjem, v nekonformističnem, ekspresivnem jeziku so zahtevale predvsem večjo individualno svobodo. In tudi v poznejših pesmih, ki se včasih spajajo s spomini na mladostne uporniške čase, najdemo sledi estetike rokenrola. V pesmi JLA iz knjige Odrezani od neba (2018) se spominja, kako je med služenjem vojaškega roka ob izčrpani ideologiji obrambe pred zunanjim sovražnikom socializma praznim dnevom dajala smisel glasba ameriške rokovske ikone Jima Morrisona: ›Titograjska vročina, / zadnjih tristo / metrov miru / in Morrison; / seven miles / ride the snake.‹
Morda kateri učitelj ali učiteljica Babačićeve pesmi teže sprejema tudi zato, ker v njih nastopa preprosta, neposredna skladnja, ki izhaja iz pogovornega jezika. Če pozorno prisluhnemo podtonu njegove pesniške govorice, pa v njej včasih začutimo tudi odmev jezika njegovih staršev in kulture drugih jugoslovanskih republik. Babačićeva mati je po rodu hercegovska Hrvatica, oče pa Bošnjak, ki je prišel delat v Ljubljano – oba sta torej v Slovenijo prišla iz Bosne in Hercegovine, kjer so govorili drugačen jezik. Besede, ki jih pesnik uporablja, so slovenske, a odnos do sveta, ki ga izražajo, je prežet tudi z ironijo in fatalizmom, ki sta značilna za jug nekdanje skupne države. Pomemben vir Babačićeve inspiracije je tudi novovalovska glasba, ne le slovenska, ampak tudi bosanska, hrvaška, srbska, črnogorska in makedonska. Pesnik se je v intervjuju za revijo Literatura o svojem pesniškem jeziku izrazil z naslednjimi besedami: »Danes bi lahko dejal, da pišem v ljubljanščini, ki včasih zadiši po jugu … Zanimivo je, kako močno se je v nekaterih pesmih vrnil vonj po materinščini. Ko jih berem, se mi zdi, kot da slišim notranji glas, ki ni slovenski, je pa gotovo slovanski.«
Krivične učiteljice in učitelji radi prezrejo, da je vsaka Babačićeva pesniška poteza premišljena, da pogosto upesnjuje klasični dvoedini odnos, do katerega pa pristopa z ironično distanco, ki se noče uklanjati praznim konvencijam. Če hoče biti pesem živa, mora biti zgoščena, in če hoče zadeti v bistvo, je dostikrat bolje, da je kratka. V drugi osebi pesnik lahko nagovarja tako žensko kot moškega, včasih pa v pesmi spregovori ženska, ki nagovarja avtorja: ›Jutri te bom pozabila. / Ne danes.‹ Tako beremo v pesmi iz zbirke Divan (2006). Spet drugje pesnik govori prijatelju, Ahmedu Buriću (1967), pesniku iz Bosne, dežele svojih korenin. V Sarajevu so po koncu vojne, ki je v tej republiki trajala od razpada Jugoslavije leta 1991 do leta 1995, ljudje spet začeli živeti vsakdanje življenje in se trudili, da ne bi več mislili na nedavno večletno obstreljevanje mesta z okoliških hribov; eden od njih je Điđikovac, ki je dal ime pesmi, v kateri pravi: ›Dolivanje kave je podaljševanje trenutkov, / o katerih se ne govori. / Potrkavanje ob filđan / ostaja prva in zadnja molitev / sarajevskih vzpetin, / o katerih ne smeš več sanjati.‹ (Kiti se ne napihujejo, 2000). Bosanska beseda filđan, ki označuje servis za pitje kave, tudi Slovencem zazveni prijetno, saj je vsakodnevno pitje močne turške kave ostalo obvezen vsakodnevni ritual iz časa skupne države.
Z leti so Babačićeve podobe postale manj kričeče, izraz je prečistil in oklestil skoraj do minimuma. V njih se nominalne fraze brez atributov in povedki brez predmetov pogosto spajajo z drugo osebo, ki pa ne prehaja v kako arhetipsko drugost, ampak zaradi rabe vsakdanje govorice deluje dovolj prepoznavno kot avtorska. Te pesmi so skoraj brez metafor, in ker besede obdaja zgolj praznina, začnejo pridobivati metaforični potencial. Ko se tu in tam kakšna izrazitejša metafora ali simbol vendarle pojavita, na primer gora kot prispodoba življenjske poti v pesmi Ararat, se zgodi nekaj takega kot vstop v mit. ›Tam nekje pri tridesetih se ti še zdi, da se vzpenjaš, / potem pa, ko si naenkrat na vrhu, zgrožen pogledaš dol, / si otareš čelo in se začneš spuščati. Jaz se spuščam.‹ V tej in drugih pesmih zbirke Kiti se ne napihujejo (2000), eni od svojih najboljših, je Babačić našel minimalno pesniško strukturo, s katero še lahko nakaže neko zgodbo. To je poezija brez okrasja, brez šminke, v njej se avtorjeva konkretna izkušnja spaja z arhetipskimi temami, v katerih se lahko prepozna slehernik. Usoda upornega pesnika ni več v hudem nasprotju z usodo njegovega očeta, in čeprav oče nikoli ni razumel njegove ljubezni do poezije, pesnik v pesmi Brdo, poimenovani po eni od ljubljanskih četrti, spoznava, da se vozi po istih vsakdanjih, morda mitoloških poteh, po katerih se je vozil že on. ›Nedelja popoldan. / Debil na motorju, / ki ne bo nikdar dovolj hiter zanj, / drvi proti koncu / ulice, ki jo njegov / oče prezira iz dna / duše.‹
Upornik se je spojil s sufijem, njegove pesniške parole so postale podobne modrostnim izrekom. ›Lahko bi umrl / lahko bi vstal. / Vse to vedeti / in ostati skromen.‹ Tako pravi v pesmi Divan iz istoimenske zbirke, ki je izšla leta 2006. Babačić sicer ne piše le kratkih pesmi, včasih nastane tudi kakšna daljša, a njeno jedro ostane aforizem. V pesmi B. B. (Kitula, 2015), posvečeni Branetu Bitencu, svojemu pankovskemu kolegu in pevcu skupine Otroci socializma, piše: ›Ampak vsaka revolucija enkrat konča v muzeju. / Mi je pa všeč, veš, da je tu tudi coca cola, / da so tudi njo zaprli, kot eksponat / človeške neumnosti in napredka.‹ Bridko zavedanje, da se je pankovski upor že davno izpel, se tu spaja s spoznanjem, da potrošniška kultura, komercializacija in vse večja amerikanizacija niso prinesle osvoboditve in da se je s prihodom kapitalizma slovenska družba znašla na brezpotju.
Kratka razodetja, ki so se razvila iz nekdanjih udarnih parol, ostajajo prepoznaven znak Babačićeve poezije sredi sveta, ki so ga preplavila kratka elektronska sporočila. Čeprav ne več neposredno uporna, pa ta razodetja ostajajo družbenokritična in izrekajo, kar v času marketinške korektnosti ostaja izrinjeno in zamolčano. ›Človek, / tvoja krutost / je krvava reka, / ki teče v nebo.‹ Tako piše pesnik v zbirki Odrezani od neba. Že v zbirki Divan pa je človeško ranljivost in smrtnost umestil v kontekst spremenjenih odnosov, ki jih vzpostavlja komunikacijska tehnologija 21. stoletja: ›Kdor pozabi napolniti / baterijo svojega mobilnega / telefona, / ta lahko umre / kar tako, / iz čistega miru.‹ (Mir)
In čeprav bi se komu morda take besede zazdele preveč brezupne, je ironija klasičen pesniški postopek, ki človeka osvobodi od običajnega doživljanja realnosti in mu omogoči, da končno zadiha. Sčasoma sta tudi literarna veda in kritika, ki Babačićeve ustvarjalnosti nista mogli umestiti v nobeno od ustaljenih pesniških šol, čeprav že v njegovih zgodnjih zbirkah prepoznamo napoved kasnejše ›urbane poezije‹, v njegovih pesmih začeli prepoznavati umetniško vrednost. Uveljavljati se je začel tudi v mednarodnem prostoru. Tako je leta 1998 na Sommernacht der Lyrik v Berlinu denimo bral z Johnom Ashberyjem. Za svojo pesem Donava je na Dunaju prejel mednarodno Hörbigerjevo nagrado (2003), leta 2010 je s svetovno znano slovensko umetniško skupino NSK izdal umetniško knjigo Biospektiva, njegova poezija je prevedena v številne evropske jezike in izhaja v uglednih evropskih literarnih revijah (Bateria, Edinburgh Review, Literatur und Kritik). Gostuje na literarnih branjih in festivalih po Evropi pa tudi na uglednih umetniških rezidencah.
V Babačićevih verzih včasih meja med poezijo, izmišljijo in vsakdanjimi anekdotami ni čisto jasna, kar jim daje dodaten čar, in poleg pesniških figur ironije v njih najdemo figure odvzemanja, oksimorone in paradokse. Te pesmi vsebujejo tudi nadrealistične elemente; izpostaviti velja živalske pesmi, ki v slovensko pesništvo prinašajo lahkotno bizarnost, ki se spaja s psihološkimi uvidi in prebliski. Taka je na primer Babačićeva enovrstičnica ›Kiti se ne napihujejo‹ ali njej sorodna ›Sloni jočejo pošteno‹ (Sloni jočejo pošteno, 2011). Včasih najdemo živali v nežni in lirični podobi: ›Preboden sem. / In lanske lastovke / še vedno letijo skozi mene.‹ (Odrezani od neba, 2018) Spet drugje posredno označujejo človeške slabosti: ›Tvoje gozdne šape potujejo previdno. / Prečkajo nebo človeka in se ustavijo / nad prepadom odvečne previdnosti.‹ (Volk, Kitula, 2015) Podobe živali v Babačićevih pesmih nimajo le nadrealistične funkcije, pogosto so karikature ljudi in kritika sprevrženih medčloveških razmerij, v katerih so eni podrejeni drugim, in družbe, v kateri se vse bolj uveljavlja načelo človek človeku volk.
Babačić se nikoli ni odrekel pankerskemu idealu skupnosti, ki bi omogočala svobodo vsem posameznikom. Morda se je s padcem socialističnega režima in spremembo sistema zazdelo, da je taka utopija možna, toda prebivalstvo v samostojni demokratični Sloveniji se je kmalu začelo razslojevati. Najprej se je leta 1992, slabo leto po osamosvojitvi, dogodil izbris prebivalcev iz drugih republik nekdanje skupne države, ki niso zaprosili za slovensko državljanstvo, potem je tržni sistem začel pospešeno povečevati prepad med revnimi in bogatimi – najočitneje v času svetovne gospodarske krize, ko niti množične ljudske vstaje v letih 2012 in 2013 niso mogle preprečiti, da se zasebni dolgovi bogatih bančnikov ne bi poplačali z javnim denarjem državljanov. Varčevalni ukrepi so prizadeli marsikoga, posebej močno področje kulture.
Duha tega časa, ko je za trenutek znova zaživela vera v uporne parole in demokratičen protest, čemur pa je sledilo naglo razočaranje, močno odraža v samozaložbi izdana zbirka Prihodi, odhodi (2013), nominirana tudi za Jenkovo nagrado. Pesniški glas v njej je glas nekoga, ki mu gre predvsem za preživetje, denimo delavca iz nekdanjih bratskih jugoslovanskih republik na začasnem delu v Sloveniji: ›Gradiš stolpnice, / v katerih ne boš živel, / stadione, na katerih / ne boš navijal, / hotele, v katerih bodo spali / tisti, ki te ponižujejo.‹
Babačić v pesmih tega obdobja vse pogosteje uporablja mrtve metafore, podobe, ki razkrinkavajo lažne vidike resničnosti in prazno idealiteto. Te pesmi ne izražajo le osebne bolečine, ampak predstavljajo protiutež stvarnosti, navzven vse bolj bleščeče in gentrificirane, dejansko pa zlagane in prazne. V zbirki Kitula (2015) tako neposredno izpove, da ›so zmagali / slabi … ker si bil / tudi ti korektno naiven, / ko si jih hranil s svojo / korektnostjo, / ker nisi vedel, / da je korektnost / že od nekdaj / najbolj trden / kapital v rokah / najbolj / nekorektnih /ljudi.‹ Vseeno tudi tu klasična dvoedina struktura ne zamre. Četudi ironično, avtor pogosto še vedno nagovarja drugega ali drugo, kot bi bila v tej komunikaciji edina prava možnost utopije: ›In dokler je tako, sem tvoj suženj, / melanholični brat, zapornik zlate ladje, / ki rine v blatno večnost.‹
Babačićeva posebnost so tudi športne pesmi, ki črpajo iz neposredne izkušnje. Po eni strani namreč rad igra košarko in jo tudi popularizira med mladimi, a po drugi strani je dolgo delal kot športni novinar; napisal je denimo knjigi o slovenskem boksarju Dejanu Zavcu, med drugim trikratnim svetovnim prvakom v velterski kategoriji po verziji IBF, in o uspehih slovenskih hokejistov, slovenski klubski zgodovini vse do uvrstitve reprezentance na olimpijske igre v Sočiju leta 2014. Babačić je tudi soavtor dokumentarca Jesenice : Detroit (2008), v katerem raziskuje hokejsko manijo v obeh mestih s tradicijo težke industrije. Se pa tudi izkušnje sodobnega športa v Babačićevih pesmih vse pogosteje prepletajo z deziluzijo, saj je svetovna slava velezvezdnikov še eden od simptomov razkola med revnimi in bogatimi. ›Ko pomeri Messi, / se spomniš, / da ti je ostalo / samo še za burek / in da je najbolje / navijati za en sam klub, / pa čeprav iz druge lige.‹ (Kitula, 2015) Prek športa se metaforično dotakne aktualnih razmer vseh tistih, ki se le težko prebijajo iz dneva v dan in katerih sanje o uspehu so zamrle, kot v pesmi Umik, eni najboljših iz njegove zadnje zbirke Odrezani od neba (2018), uvrščene v ožji izbor za Veronikino nagrado in med finaliste Jenkove nagrade. Njegov glas resignirano opisuje prazno nogometno igrišče: ›Ko se nihče ne brani, / ker nihče ne napada. / Ko so stadioni prazni / in je neodločeno / najboljši rezultat / za vse.‹ V tej apatiji, ki jo pesnik zaznava, privolitvi v neodločen izid, se skriva nevarnost poraza. In čeprav to ni izraženo tako neposredno kot v mladostnih pankerskih pesmih, iz teh verzov še vedno veje kritika konformizma in vdanosti v usodo, ki zakrivata brezup.
Najbrž se kakšni učiteljici ali učitelju tudi dvovrstična pesem ›Kam so šli vsi srečni ljudje? / Kupovat srečo‹ (Kitula, 2015) ne bi zdela zadosti poetična, da bi v njej prepoznala kakšno globlje sporočilo, četudi bi stala v vrsti pred isto blagajno iste veleblagovnice kot pesnik. Od poezije bi verjetno pričakovala, da govori o kakem lepšem, boljšem svetu, kot pa je ta naš, da ju očara, morda celo pozabava, ne pa da jima nastavlja ogledalo in ju prikazuje z nakupovalno košarico in skrbmi. Morda sta tudi že pozabila, da smo nekoč verjeli, da je najboljši rezultat za vse socializem. In morda sta prezrla, da pesnik zoperstavlja eno prazno idealiteto drugi zato, ker mu resnično ni vseeno, kakšen je rezultat, ker ve, da sistem, v katerem ljudje več ne razmišljajo in zapadajo v apatijo, pristaja na poraz.
V socializmu ni bilo prave svobode, tržni kapitalizem pa je prinesel razslojenost in marsikomu tudi revščino, a to ne pomeni, da se je treba odreči utopiji. Babačićeve pesmi se ne trudijo biti všečne, bralca želijo vsaj malo zdramiti, čeprav z ironijo. Nekje v globini ostajajo podobno nekonformistične in utopične kot njegova mladostna pankerska besedila o ›proleterjih‹. Z uradnim izročilom naše literarne zgodovine se morda navzven ne skladajo povsem tudi zato, ker avtor ne pristaja na to, da mu ga prodajajo kot ceneno blago z rimanimi oglasi. V takem primeru je njegova funkcija predvsem ta, da se z njim nekje nekdo okoristi na račun drugih. To pa nikoli ni bil pravi namen poezije.

[1]    Kot prvi za železno zaveso si je s svojo skupino Via Ofenziva drznil javno izvajati svojo priredbo takrat strogo prepovedane ›nacistične‹ pesmi Lili Marleen.