Evropski humanizem in njegovi izzivi danes
15. mednarodni komparativistični kolokvij Slovenskega društva za primerjalno književnost
Ljubljana, 8.– 9. september 2017
Organizatorji: Oddelek za klasično filologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v sodelovanju z Oddelkom za srednjeveške študije na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti (CEU), s Fakulteto “Artes liberales” na Univerzi v Varšavi, z Društvom za primerjalno književnost, Javno agencijo za knjigo ter festivalom Vilenica
Koncept kolokvija
Vodji kolokvija: Brane Senegačnik in David Movrin
Humanizem je kulturnozgodovinski pa tudi filozofski in etični pojem. Na vsakem od teh področij označuje kopico različnih pojavov: od konkretnih prizadevanj za spremembo družbenih in vzgojnih sistemov do antropoloških teorij in idej o kulturi, ki so pogosto ne le medsebojno neskladne, temveč celo v odkritem nasprotju. Pogled v zgodovino pokaže, da se z izrazom humanisti označujejo tako tisti, ki iščejo merodajne kulturne vzore v preteklosti (tako zlasti renesančni humanisti v antiki, v kateri tako rekoč ni najti ideje o vsesplošnem družbenem napredku), kot radikalni zagovorniki napredka in človekove emancipacije iz spon negativno ovrednotene tradicije (razsvetljenski sekularni humanizem). Latinska beseda, iz katere je pojem humanizem na koncu koncev izpeljan, beseda homo, je ena temeljnih, pomensko najbogatejših pa tudi najbolj nedoločljivih besed. Zbor tebanskih starcev v Sofoklovi Antigoni poje, da ni ničesar bolj nedoumljivega od človeka; zgodovina humanizma in njegovih različic dobro ilustrira resničnost te starodavne misli. Vprašanje, kaj je človek, ki je izhodišče slehernega humanizma, je začetno, osnovno, tako rekoč neizbežno vprašanje, ki pa je po drugi strani tudi skrajno kompleksno in tako rekoč vseobsegajoče. Če torej humanistično misel razumemo kot filozofsko antropologijo, je razumljivo, da ima transkulturni značaj, da se lahko pojavi kjerkoli v zgodovini in da je vselej radikalna: da sega do kulturnih in civilizacijskih temeljev. V tem smislu smemo v njej videti univerzalni človeški pojav; tako zlasti sekularno naravnani zgodovinarji idej iščejo njegove korenine tudi v indijski, kitajski, budistični in islamski kulturi, povsod tam, kjer se pojavi ideja človekove svobode od božanske volje ali kjer je človekov svet odobravajoče zoperstavljen božjemu.
Vendar sekularnost ni meja ali pogoj humanizma. O tem nas nazorno poučuje zgodovina. Ko namreč govorimo o humanizmu v bolj običajnem, historičnem pomenu, ko s tem izrazom označujemo konkreten pojav evropske kulturne zgodovine, lahko opazimo, da je v različnih oblikah in z različno močnim vplivom na celotno kulturo obstajal tako v politeistični antiki kot pod krščanskim obnebjem in v razsvetljenskem svetu. (Prav gotovo pa je tudi v tako razumljenem humanizmu mogoče videti nastavke univerzalno relevantne antropološke, etične in estetske misli). Za vrhunec humanistične kulture velja renesansa, zlasti zaradi dosežkov (likovne) umetnosti, ki pa so vendarle utemeljeni v mišljenju, v novem pogledu na človeka. A ta novi pogled, ki se je tako jasno izrazil v povsem novi kompleksnosti umetniških del in v družbenih spremembah, je bil obenem uprt v daljno antično preteklost; kljub svoji kritičnosti po mnenju sodobnih zgodovinarjev ni bil v načelnem konfliktu s krščansko religijo in njeno kulturo[1] in se je kljub skupnim – idealiziranim – vzorom izrazil v izjemni individualnosti.[2] Eden velikih izzivov, ki ga zastavlja humanistično izročilo, je vprašanje razmerja med zgodovino in sodobnostjo, med avtoriteto tradicije in individualno ustvarjalnostjo.
Rimski antikvar Avel Gelij je v 2. st. po Kr. zapisal, da v njegovem času ljudje izraz humanitas uporabljajo v pomenu grške besede philanthropia, človekoljubje, dobrohotnost do soljudi, čeprav so najodličnejši pisci latinskega jezika v preteklosti z njo označevali posebne vrste omiko (eruditionem institutionemque in bonas artes).[3] Že tedaj je torej ta beseda lahko pomenila bodisi etično stališče ali pa posebno kulturno kategorijo oziroma vzgojni model. V kasnejših obdobjih vse do danes se je pridevnik humanističen dejansko pogosto povezoval s tema različnima področjema. Vendar je Avel Gelij, tako kot pred njim že najvplivnejši rimski filozof kulture Ciceron, videl med obema pomenoma tesno povezavo: tovrstno vzgojo je imel za negovanje pristne človeškosti (humanitas), ki je po drugi strani tako njen temelj kot cilj. Takšna vrednotna naravnanost kulture je (v sinergiji z mnogimi drugimi kulturnimi in religioznimi dejavniki) skozi stoletja oblikovala prepričanje o individualnem človeku kot temeljni vrednoti; kompleksnost sodobne civilizacije, raznolikost kulturnih oblik in občutljivost umetniških govoric, pa tudi človekove pravice in demokracija so v veliki meri sad tega procesa. Vse več je kritičnih glasov, ki trdijo, da se v danes prevladujočih vzgojnih in kulturnih konceptih takšna naravnanost ne more ohraniti; nemški pedagog in filozof Wolfgang van der Weppen npr. ostro ugotavlja, da je sodobno izobraževanje pretežno brezvsebinsko in v ljudeh ne oblikuje predstave o svetu kot celoti, temveč jo nadomešča z najrazličnejšimi ideološkimi kulisami.[4] Če je zavest o vrednosti posameznika rasla iz nenehnega iskanja celote, v katerem je tudi vedno znova odkrival svojo mero, kaj je torej s to humanistično naravnanostjo danes? In kaj to pomeni za šolstvo, za umetnost, za razumevanje človeka, sveta, življenja?
V zadnjih stoletjih je humanizem pogosto pomenil prizadevanje za izboljšanje sveta, oprto izključno na človekov razum in usmerjeno proti tradicionalni kulturi, še zlasti proti (institucionalizirani) religiji. Takšna koncepcija, v kateri ima humanizem poteze religije razuma, je navdihovala in navdihuje zelo različne mislece in gibanja, kot so npr. Pierre-Josephe Proudhon, Joseph Ernest Renan, levi heglovci in Karl Marx ali novodobni humanistični manifesti (iz let 1933, 1973, 2003). V 20. stoletju je močno zaznamovala umetnost in filozofijo tudi Sartrova eksistencialistična interpretacija humanizma (L’existentialisme est un humanisme, 1946), ki stoji nekoliko izven te linije, čeprav je utemeljena na podobnih ateističnih in protitradicionalnih prepričanjih (deloma v navezavi na to delo je bila istega leta objavljena ena najglobljih splošnih kritik humanizma, Heideggerjevo Pismo o humanizmu). Ta tip humanizma je bil ves čas predmet ostre kritike konservativnih mislecev (Edmund Burke, Joseph-Marie de Maistre, Ezra Pound, Thomas Stearns Eliot), za antihumaniste pa so se – seveda iz svojih razlogov – označili tudi nekateri postmoderni filozofi, ki sicer nesporno sodijo v tradicijo ateistične kritike tradicije (npr. Jean-François Lyotard, Michel Foucault). Ta kontorverza sodi med najpomembnejša poglavja sodobne intelektualne zgodovine zahoda. Zdi pa se, da je v zadnjih desetletjih vprašanje usode humanizma postalo še težje, a obenem morda še pomembnejše. Zahodna družba, ki se je z globalizacijo raztegnila nad velik del sveta, se opredeljuje kot družba znanja in človekovih pravic, med svoje temeljne vrednote šteje znanost in človeškega posameznika. Obe sicer sodita v dediščino humanizma, v obzorju (post)modernega mišljenja pa ju je nemogoče zares uskladiti. Znanost namreč opisuje svet z moralno indiferentnimi, infrahumanimi in suprahumanimi pojmi in ga razlaga s shemami, ki so bodisi nižje bodisi višje, kot je dejansko obstoječi individualni človek, ki je nosilec človekovih pravic. Ta svoje vrednosti dejansko ne črpa v svoji znanstveni podobi, temveč v ostankih izročila, še posebej tistega humanističnega izročila, po katerem je bil ustvarjen kot »svoboden kipar svojega lastnega bitja«, ki si nenehoma išče svoje bivališče in svojo naravo (Pico della Mirandola, De hominis dignitate). V tej razpetosti je morda glavni izvor sodobne civilizacijske krize, zato bi je ne smel prezreti noben poskus za njeno razrešitev.
Namen simpozija je tako soočiti poglede različnih strokovnjakov s področja humanističnih ved, umetnosti in literature ter pretresti družbeno in duhovno stanje danes, ko se zdi, da ima humanistično izročilo vse manjšo in nepomembno vlogo. S prispevki bi skušali osvetliti izzive in vlogo umetnosti danes, njihovo relevantnost za razumevanje sveta in človeka ter njihov pomen v načrtovanju prihodnosti v smislu odprte, solidarne in demokratične družbe. Namen simpozija je tudi poskus soočenja relevantnosti humanističnih idej v primerjavi s tehnologijo, ekonomijo in naravoslovnimi vedami, ki danes zasedajo in določujejo že skoraj celotno sfero človeškega bivanja, primanjkuje pa jim tisto, kar je temeljna vsebina humanizma: oblikovanje smisla.
[1] Peter Partner, Renaissance Rome, Portrait of a Society 1500–1559 (University of California Press 1979), str. 14–15.
[2] Paul Oskar Kristeller, identified Renaissance humanism as a cultural and literary movement, which in its substance was not philosophical but which had important philosophical implications and consequences.” “I have been unable to discover in the humanist literature any common philosophical doctrine,” he wrote, “except a belief in the value of man and the humanities and in the revival of ancient learning.” (Paul Oskar Kristeller, Renaissance Thought: The Classic, Scholastic, and Humanist Strains [New York, Harper and Row, 1961], str. 9).
[3] Atiške noči, XIII: 17.
[4] “Der Verlust der Autonomie von ¸ Bildung”. In: Gedenkschrift für Eugen Fink. Freiburg.
