Okrogla miza Srednjeevropske pobude: »Literatura, ki spreminja svet, ki spreminja literaturo«
8.9. ob 10.00, Hotel Maestoso, Lipica

Koncept okrogle mize
Ana Geršak

Jurij Mihajlovič Lotman je o literaturi govoril kot o sekundarnem modelativnem sistemu, kar je bilo razumljivo: privilegirano mesto njegovih raziskav je zasedal jezik, po njegovem primarni modelativni sistem, način, kako oblikujemo, percipiramo in reflektiramo svet, ki ga naseljujemo. Literatura kot svet, stkan izključno iz jezika, je bila zanj samoumevna izbira pri iskanju svobodnejšega razmerja med jezikom in subjektom. Danes je položaj literature destabiliziran, a morda ne toliko zaradi pluralizacije (in primata) vizualnih medijev, temveč vsaj nekoliko tudi zato, ker so se mehanizmi strukturiranja literarnih besedil preobrazili in naselili v zunajliterarni svet.
Zdi se namreč, da je najpomembnejša beseda zadnjih let storytelling; beseda, sicer vzeta iz literarnoteoretskega sveta, se je v kapitalizmu preobrazila v ultimativno marketinško strategijo: ni pomembno, kaj prodajaš, pomembno je, kako to počneš. Pravilo so v prvi vrsti pograbili mediji in mnenjski manipulatorji: dejstva že dolgo niso bila tako nepomembna kot danes, trivialnosti in bombastičnost za vsako ceno odvračajo pozornost od tistega, kar naj bi bilo zares pomembno – pri čemer se je smiselno vprašati, ali smo še sposobni razbrati, kaj naj bi to bilo. Decentralizacija in horizontalizacija nosilcev vednosti je zamajala zaupanje v »resničnost« novinarskega poklica; novice danes prenašajo facebook, twitter in druge platforme, pri čemer nihče ne preveri, ali izhajajo iz zanesljivega vira ali gre le za preprosto, a dobro povedano zgodbo.
Resničnost nima svojega jezika; o resničnosti je, tako kot o norosti pri Foucaultu, mogoče pisati le opisno, kot podajanje predmetove površine, ne da bi zajeli njegovo bistvo. V spletnem svetu se vsaka malenkost prodaja kot odraz neke »resničnosti«, toda – kot se je izkazalo ob nedavnih ameriških volitvah – tudi virtualne (»lažne«) novice imajo resnične posledice. Kako naj svet, ki pravila igre privzema iz literarnega sveta (že omenjeni storytelling), ubeseduje literatura?
Chimamanda Ngozi Adichie je v članku Now Is the Time to Talk About What We Are Actually Talking About, objavljenem v The New Yorker, zapisala: »Now is the time to call things what they actually are, because language can illuminate truth as much as it can obfuscate it. Now is the time to forge new words. /…/ Now is the time to be precise about the meanings of words.« Vse v redu in prav; toda kako naj se to odrazi v literaturi?