Okrogla miza Srednjeevropske pobude: »Ego in fabula«

Koncept okrogle mize
Pripravil Andrej Pleterski, član žirije za Vilenico

Naziv krovne teme letošnjega festivala vzpostavlja strukturno in vsebinsko analogijo z znamenito latinsko krilatico lupus in fabula. Na eni strani Ego in fabula tradicionalno žarišče festivala z navzočnostjo avtorjev/avtoric, o katerih se govori, nadgrajuje s specifiko obravnave istovetnosti in položaja avtorja/avtorice v lastnem literarnem delu, obenem pa se naziv nekoliko izzivalno dotika vprašanja obravnave avtobiografskih razsežnosti literarnega dela, namiguje namreč tudi na nekaj, o čemer naj se ne govori. Festival Vilenica želi letos ta tabu zavestno razbijati, saj se kritiški, literarnozgodovinski in drugi diskurzi pod predpostavko fikcije oz. invencije pogosto izogibajo neposrednim navezavam na zunajliterarno stvarnost, zlasti na ravni istovetenja avtorja s pripovedovalcem ali literarno osebo in prepoznave avtobiografskih prvin.
A zdi se, da sodobno, bolj ali manj odkrito avtobiografsko pisanje zahteva vnovični razmislek tako o svojem značaju kot mnogih obrazih svoje motiviranosti. Če je bilo pisanje o lastnem življenju in s svojega gledišča nekoč idiosinkrazija posameznih pisateljev, kot sta Proust ali Joyce, če je pozneje v literaturi dobilo številnejšo podobo v pričevanjih o skrajnih razmerah (vojna, totalitarizem), če se je pred štirimi desetletji pojavila oznaka ›avtofikcija‹, ki ima do danes največjo zastopanost v francoski književnosti (Duras, Ernaux, Angot, Louis idr.), v ZDA pa so sredi osemdesetih denimo zaznali tok, ki so ga poimenovali ›nova iskrenost‹ (Franzen, Smith, Eggers idr.), je avtobiografsko pisanje danes eden osrednjih trendov večine zahodnih literarnih sistemov, vse bolj pa tudi vzhodnih (Indija, Japonska), celo v tradicionalno ›neizpovednih‹ kulturah, kot so skandinavske (fenomen Knausgård).
Sodobna avtobiografistika – od klasičnih, kronološko začrtanih avtobiografij, ki si prizadevajo za čim celovitejši popis življenja posameznika, do vsakršnega fragmentarnega oz. mozaičnega pisanja, literariziranega, a temelječega na lastnih doživetjih, v obliki spominskih okruškov, anekdot, dnevniških zapiskov, pisem, esejev idr. – je svoje tematsko žarišče prestavila v intimno sfero, ki prikazuje tako vsakodnevnost človekovega bivanja kot tudi njegove skrajnosti.
Zakaj se je avtobiografska pisava razmahnila ravno v dobi virtualnosti, informacijske zasičenosti, potrošniške površinskosti, lažnih novic in prerokov ter, da, sebkov? Je danes teže ustvariti literarno iluzijo in se vanjo vživljati? Je avtobiografskost simptom razmer, v katerih deluje sodobni pisatelj? Morda znak njegove lenobe, njegovega ega? Zahteva fikcija danes na ustvarjalni in recepcijski strani preveč napora? Ali današnjega pisatelja in bralca namišljenih zgodb prerašča zunajliterarna sfera z množico zgodb iz marketinških, volilnih kampanj, zapisov slehernikov (›vplivnežev‹) na družabnih omrežjih, v resničnostnih oddajah, in tako na polju fiktivnosti izgubljata boj? Ali se sredi karnevalske družbe z množico ›zgodb o uspehu‹ zatorej prav avtobiografska literatura kaže kot literarno zatočišče pristnosti, kjer si družba vsaj na ravni posameznika želi sneti masko in nas znova počlovečiti?
Ali je v našem 21. stoletju, ki ga simbolizira pobezljani potrošnik v poplavi informacij, površinskost dojemanja in pomanjkanje refleksije in se torej vse bolj kaže kot stoletje pozabe, avtobiografsko pisanje predvsem avtorski poskus spominjanja, zajetja spomina, njegove (re)konstrukcije, iskanja sebe, lastne istovetnosti? Je avtobiografiji mogoče verjeti bolj kakor fiktivni zgodbi? Je avtobiografskosti inherentno samoolepševanje in faktična selektivnost? Kakšni so možni postopki avtobiografskega pisanja? Kdaj ima avtobiografija literarno vrednost? In ne nazadnje – sta avtobiografija in fikcija (ne)združljivi kategoriji? Je fiktivna avtobiografija mogoča? Ali ni tudi avtobiografija vselej fikcija, poskus popisa oseb in dogodkov, ki zrcali avtorjevo stališče do upovedanega? Izgubi delo svojo resničnost in pristnost, če – iz pravnih ali etičnih razlogov – spremenimo dejanska osebna, stvarna in zemljepisna imena? Kaj je danes literarna pristnost in resničnost?
Letošnja Vilenica si torej prizadeva za odprtje razprave o avtobiografskem pisanju, njegovih pojavnih oblikah, izzivih njegove literarnosti, razmerju do resničnosti, etičnem potencialu za današnji čas. Je le eden od prehodnih simptomov novodobnega narcisizma, ekshibicionizma in voajerizma ali najresničnejša oblika literature s pomembnim sodobnim poslanstvom (etičnega) očiščevanja sebe in drugih? Kakšna prihodnost se ji piše?