Ilija Trojanow : foto © osebni arhiv

Ilija Trojanow se je rodil leta 1965 v Sofiji v Bolgariji. Leta 1971 je družina poiskala politično zatočišče v Nemčiji, že leto kasneje pa so se preselili v Kenijo. S triletno vmesno prekinitvijo je Trojanow živel v Nairobiju vse do leta 1984, ko se je vrnil v Evropo, da bi v Münchnu študiral pravo in etnologijo, a je študij opustil in se podal v založništvo. Leta 1989 je ustanovil založbo Marino, specializirano za izdajanje afriške literature, ki jo je prevajal. V tem času je začel intenzivno potovati, najprej po Afriki, nato Aziji, predvsem Indiji. Med drugim je prehodil pot od izvira do izliva reke Ganges, se udeležil hadža oz. muslimanskega romanja v Meko in Medino ter peš potoval po Tanzaniji po poteh ekscentričnega angleškega raziskovalca in orientalista sira Richarda Francisa Burtona, ki je tudi vir navdiha za njegovo največjo uspešnico, roman Der Weltensammler (2006; v slov. Zbiralec svetov, prevedel Brane Čop, 2015).
Tudi na poti vseskozi piše, tako leposlovje kot reportaže in eseje, ki jih objavlja v različnih časnikih in revijah. Kadar ne potuje, kar je sicer zelo redko, živi na Dunaju. Ves čas pa strastno bere. Včasih si postavi tudi kakšen nenavadnejši cilj; tako se je med olimpijskimi igrami 2012 odločil za pripravo v vseh 80 poletnih olimpijskih disciplinah in bil v njih vsaj pol tako dober kot londonski zmagovalci. Svojo izkušnjo o premikanju mej, odnosu do duha in telesa ter o staranju je z veliko mero humorja in ironije opisal v delu Meine Olympiade. Ein Amateur, vier Jahre, 80 Disziplinen (2016, Moja olimpijada: amater, štiri leta, 80 disciplin).
Doslej je izdal 17 knjig in bil zanje večkrat nagrajen, med drugim z nagrado Leipziškega knjižnega sejma za Zbiralca svetov (2006) in nagrado Heinricha Bölla (2017); je tudi dolgoletni član odbora nemškega PEN-a. Njegova dela so prevedena v trideset jezikov, tri so izšla tudi v slovenščini: zbirka esejev Der überflüssige Mensch (2013; v slov. Odvečni človek, prevedla Ana Jasmina Oseban, 2014) ter romana Zbiralec svetov (2015) in Eistau (2011; v slov. Tajanje, prevedla Mojca Kranjc, 2013). Tudi v slednjem potujemo, tokrat na Antarktiko, ki jo doživljamo skozi dnevniške zapise glaciologa. V svojem zadnjem delu, poetičnem eseju Nach der Flucht (2017, slov. Po begu), pa razmišlja o življenju beguncev po begu, o njihovih težavah, izzivih in možnostih.
Omeniti velja še njegov romaneskni prvenec Die Welt ist groß und Rettung lauert überall (1996, slov. Svet je velik in rešitev preži povsod), katerega osrednja tema je prav tako družinski beg iz Bolgarije. Po njem je bolgarski režiser Stefan Komandarev leta 2008 posnel uspešen istoimenski film, pri produkciji katerega je sodelovala tudi Slovenija.
Trojanow si kot človek, od otroštva razpet med različnimi jeziki in kulturami, nenehno prizadeva izboljšati odnos Evrope do ostalega sveta, še posebej do Afrike in Azije. Meni, da se ta v zgodovini ni kaj dosti spremenil – ostaja aroganten in nezmožen razumeti drugačnost. Je tudi oster kritik sodobnega kapitalizma in vse večjega državnega nadzora v imenu obrambe pred terorizmom. Ker je javno kritiziral ameriško vohunjenje in prisluškovanje v Evropi in drugod (oboje je razkril žvižgač Edward Snowden) ter bil pobudnik svetovne peticije Writers Against Mass Surveillan (Pisatelji proti množičnemu nadzoru), ki jo je podpisalo približno 600 avtorjev iz 80 držav, tudi iz Slovenije, so mu leta 2013 zavrnili vstop v ZDA. Zelo je angažiran tudi pri pomoči literatom v eksilu.
Ilija Trojanow je večni popotnik in zaradi svoje neukoreninjenosti morda celo najsvobodnejši človek na svetu.

Utemeljitev nagrade
Pripravila Vesna Kondrič Horvat, članica žirije za Vilenico

Večjezičnost kot spoznavanje soljudi
»Aleksandrija je gostila grške filozofe, judovske učenjake in indijske jogije. Ptolomej je tam kartografiral svet, Evklid pa napisal razprave o geometriji,« ugotavlja Ilija Trojanow, ki se je rodil v Bolgariji, živel v Nemčiji, Keniji, Franciji, Indiji … in danes domuje v Avstriji. Sodi k najmočnejšim literarnim glasovom današnjega globalnega sveta in se kot tak v letu 2018 pridružuje vileniškim nagrajencem. S podobnimi ugotovitvami kot z zgornjo iz knjige Kampfabsage. Kulturen bekämpfen sich nicht – sie fließen zusammen (2007; Odpoved boju. Kulture se ne spopadajo – kulture se zlivajo) svet vedno znova opozarja, čemu se moramo zahvaliti za to, kar imamo danes – raznolik svet, ki ga Trojanow literarizira in kritično motri prav s pomočjo lastne večjezične in večkulturne izkušnje. Zbiralec svetov zato ni po naključju naslov najbolj znanega in v več kot 30 jezikov (med drugim tudi v slovenščino) prevedenega romana tega za različnost odprtega, transkulturnega pisatelja, ki je doma v več svetovih, s katerimi se srečujemo v njegovih reportažah, esejih, romanih, pesmih …
Literarno kariero je Trojanow začel kot založnik in pisec strokovnih knjig in že tam razširjal transkulturno izkušnjo. Od leta 1995, ko je na znameniti prireditvi »Ingeborg-Bachmann-Wettbewerb« v Celovcu prejel nagrado Bertelsmann Preis, pa objavlja tudi leposlovje, ki prav tako ubeseduje njegovo transkulturnost. Vse njegovo pisanje je čedalje bolj aktualno: bodisi zgodba staršev kot političnih beguncev v prvencu Die Welt ist groß und die Rettung lauert überall (1996; Svet je velik in rešitev preži povsod), po katerem je bil leta 2008 posnet film, bodisi poročilo o ponovnem snidenju z bolgarsko domovino in o njenem političnem in gospodarskem stanju v knjigi Hundezeiten. Heimkehr in ein fremdes Land (1999; Pasji časi. Vrnitev v tujo deželo) ali pa opis romanja v Meko v reportaži Zu den Heiligen Quellen des Islam (Mumbai to Mekka) (2004), zelo plastična predstavitev »ranljivosti narave in njene lepote« v romanu Eistau (slov. Tajanje, v prevodu Mojce Kranjc, 2013) ali pa intenzivna potopitev v svet športa, ko je Trojanow poskušal štiri leta trenirati in nastopiti v vseh posamičnih disciplinah poletnih olimpijskih iger in to popisal v delu Meine Olympiade. Ein Amateur, vier Jahre, 80 Disziplinen (2016; Moja olimpijada. Amater, štiri leta, 80 disciplin). V njem ob izkušnji izjemnih naporov razmišlja o mejah duha in telesa, pri čemer se ne more izogniti procesu staranja, saj je ob tem poskusu imel 47 let, izhajal pa iz mota, da ne more biti zmagovalec nikoli ponosen na zmago, saj je premagal slabšega tekmeca.
Sam naslov že prej omenjene knjige Kampfabsage. Kulturen bekämpfen sich nicht – sie fließen zusammen, ki jo je izdal skupaj z indijskim publicistom Ranjitom Hoskotéjem, pa pove, kako Trojanow vidi današnji svet. V boju proti »ali oni ali mi« želi ustvariti »vizijo kulture, ki jo vsi skupaj nenehno ustvarjamo in spreminjamo tukaj in zdaj, izvira pa tako iz dinamičnih sprememb in nepredvidljivega prepleta oz. zlivanja idej in misli, vrednot in tehnik kakor tudi iz različnih predispozicij in miselnih svetov, iz katerih nastaja naša družba«. Trojanow in Hoskoté to »predstavo označujeta kot kulturo zlivanja«. Za kulturo zlivanja ali transkulturo si Trojanow prizadeva na številnih področjih svojega delovanja: kot urednik in založnik, kot prevajalec, kot pisec strokovnih besedil, reportaž, esejev, scenarijev za film, pa tudi kot predavatelj, kot kurator na literarnih festivalih … Leta 2008 je bil kurator na literarnem festivalu »RE ASIA – Avatar. Asiens Erzähler im Berliner Haus der Kulturen der Welt«; od tega leta je tudi urednik zbirke Buchreihe Weltlese. Lesereisen ins Unbekannte, v kateri je že predstavil veliko prezrtih avtorjev in avtoric, pa tudi nenavadna in pozabljena besedila. V tem smislu je Trojanow tudi moderator pogovorov Weltausstellung Prinzenstraße v gledališču Schauspiel Hannover, kamor vabi mednarodno priznane filozofe, novinarje, znanstvenike in umetnike.
Trojanowega literarnega udejstvovanja in angažmaja pa nikakor ne moremo obravnavati ločeno od njegovega zelo pestrega življenjepisa, ki mu večinoma pomeni izhodišče za pisanje. Iz rojstne Bolgarije je družina Trojanow leta 1971 s takrat šestletnim Ilijo odpotovala preko Jugoslavije in Italije v Nemčijo, kjer je dobila politični azil. Leta 1972 je oče začel delati kot inženir v Nairobiju, kjer je Ilija živel do leta 1984 z vmesno prekinitvijo treh let, ki jih je preživel v internatu na Bavarskem. Leta 1984 se je preselil v Pariz, potem pa v letih 1985–1989 v Münchnu študiral etnologijo in pravo pa tudi havarijo. Leta 1989 je študij prekinil in ustanovil dve založbi, specializirani za afriško literaturo: leta 1989 založbo Kyrill und Method-Verlag in leta 1992 Marino-Verlag. Leta 1999 se je preselil v Mumbaj, potem pa od leta 2003 živel v Cape Townu in v Mainzu; trenutno živi in ustvarja na Dunaju, če seveda ni na potovanju, kjer zbira svetove.
Z namenom približevanja različnih svetov je Trojanow začel svojo kariero kot pisec strokovne literature in kot esejist, predvsem v času, ko je potoval po Afriki in objavil prvo izmed številnih potopisnih del, knjigo In Afrika. Mythos und Alltag Ostafrikas (1993; V Afriki. Mit in vsakdan v Vzhodni Afriki). Leta 1998 se je preselil v Mumbaj in iz Indije pošiljal reportaže in eseje renomiranim nemškim in švicarskim časopisom Frankfurter Allgemeine Zeitung, Süddeutsche Zeitung in Neue Zürcher Zeitung. To je počel tudi po letu 2003, ko se je preselil v Cape Town. Poleg Indije ga močno privlači prav Afrika, kontinent, ki se mu je sprva zdel tuj, ker ga je zanimal, pa sta občutek tujosti kmalu zamenjala občutek pripadnosti novi domovini Keniji in fascinacija. To je želel deliti z drugimi, zato sta začeli njegovi založbi izdajati prevode afriške književnosti v nemščino; objavil je tudi antologijo afriške književnosti. O njegovem videnju sveta veliko izvemo tudi iz reportaž o Afriki, Indiji, Aziji in Bolgariji, ki so zbrane v knjigi Der entfesselte Globus (2008; Neobrzdani globus). Dolgoletno poglobljeno zanimanje za Afriko pa se ne odraža le v številnih knjigah; Trojanow vodi tudi projekt Weltempfänger-Bestenliste, ki ga je iniciiral skupaj z litpromom (Gesellschaft zur Förderung von Literatur aus Afrika, Asien und Lateinamerika e.V.) Njegovo udejstvovanje in angažma na različnih področjih sta že skoraj nepregledna, vse bolj pa ga vleče v poetične vode, čeprav je poetičnost prisotna tudi v njegovih reportažah in esejih.
Po prvencu iz leta 1996, romanu Die Welt ist groß und die Rettung lauert überall je leto pozneje objavil znanstvenofantastični roman Autopol, ki ga je najprej koncipiral kot spletni roman, kot roman v nastajanju. Največji odziv pa je Trojanowu, ki je doslej napisal več kot 30 knjig, prineslo pisanje o Indiji, tudi zbirka reportaž An den inneren Ufren Indiens. Eine Reise entlang Ganges (2003; Na notranjih obalah Indije. Vzdolž Gangesa). Kritika je zavidala Trojanowu, ki je že toliko prehodil, da se še ni nehal čuditi. Za to knjigo je šel od izvira Gangesa, začel potovati na višini 4000 metrov na ledeniku nad krajem Gangotri, kjer izvira »mati Ganga«, kakor Gangesu pravijo v Indiji. Pravi prodor pa mu je uspel z romanom Zbiralec svetov iz leta 2006, za katerega je prejel tudi nagrado na Leipziškem knjižnem sejmu, v slovenščini pa ga lahko v prevodu Braneta Čopa beremo od leta 2015.
V romanu, za katerega je sedem let raziskoval in hodil po sledeh nemirnega raziskovalca in orientalista sira Richarda Francisa Burtona (1821–1890), le-tega predstavlja na treh glavnih postajah njegovega življenja: v Indiji, kjer je delal za East India Company, v Arabiji, kjer je kot eden prvih Evropejcev pod krinko muslimana obiskal Meko in Medino in se udeležil hadža, ter v centralni Afriki, kjer je skupaj z Johnom Hanningom Spekom iskal izvir Nila. V prvem delu je Burton star 21 let, o njem pa pripoveduje njegov služabnik Naukaram, ki mu lahija, javni pisar, sestavlja priporočilno pismo. Njegovo osebno pripovedovanje se tako kot v drugih dveh delih meša s splošno znanimi podatki o Burtonu. Naukaram Burtona označi kot izjemno vedoželjnega mladeniča, ki se uči indijske jezike in spoznava indijsko kulturo. Uči se tudi arabsko, brahman Upaniče pa ga poučuje sanskrt; tako spozna tudi Kamasutro, ki jo prevede v angleščino. Burton se seznani z islamom, konvertira in odide v Kairo, kjer mu uspe delati kot zdravnik, odpravi pa se tudi na hadž. V drugem delu ga spoznavamo skozi oči prič, ki bi naj potrdile, da je bil Burton slepar in vohun, v tretjem delu pa Burtona predstavlja ostareli Sidi Mubarak Bombaj, njegov spremljevalec na poti k izviru Nila. Kot človeka, odprtega za različne svetove, kulture in izkušnje, vidimo Burtona iz različnih perspektiv, ki pa v nasprotju z njim ostajajo omejene, hkrati pa so kritične do Evropejcev, ker niso sposobni ali nočejo videti njihove različnosti. A tudi Burtonu poskusi približevanja drugim kulturam pogosto spodletijo. Knjiga se konča s kesanjem duhovnika, ki ga je Burtonova žena pred moževo smrtjo v Trstu prepričala, da ga je spovedal. Trojanowa je k pisanju te knjige motivirala ne le Burtonova biografija, ampak predvsem – bržkone tudi današnja – »(ne)zmožnost vživetja v tuje«. Kot je zapisala žirija za podelitev nagrade na Leipziškem knjižnem sejmu, Zbiralec svetov »z orientalsko-čutno pripovedno slo in nazornostjo pripoveduje o čaru in avanturi tujega in v podobi fascinantne zgodovinske osebnosti zrcali pereča vprašanja našega časa«. Gotovo pa nekaj Trojanowega najdemo tudi v Burtonovih besedah, ki jih na koncu knjige v »Razodetju« po pogrebu premleva duhovnik: »Da, seveda hočemo iskati, a na noben način najti. Ravno to da je vse življenje počel, je rekel. Vsepovsod je iskal, večina ljudi pa, nasprotno, kar naprej gleda v isti lonec. Potem me je drzno pogledal v oči. S posmehom, moram reči.«
Knjige Ilije Trojanowa pogosto vsebujejo njegova politična stališča, saj je zelo angažiran sodobnik. Skupaj z Julie Zeh sta objavila knjigo Angriff auf Freiheit (2009; Napad na svobodo), kjer sta kritizirala državo, ki zaradi nasilja posameznikov sama izvaja nasilje in pod pretvezo zaščite pred terorizmom čedalje bolj posega v posameznikovo privatno sfero. V nekem eseju za avstrijski Standard je Trojanow zapisal: »Že bežen pogled v zgodovino prejšnjega stoletja vsakega prepriča, da je državni kriminal tisočkrat hujši od vsakega individualnega kriminalnega dejanja in da teror posameznikov ni niti približno tako poguben kot državni teror. Zato velja preprosto načelo: politik, ki reducira državljanske pravice, je dolgoročno nevarnejši od terorista.« O neoliberalistični kapitalistični drži je napisal odmevno delo z naslovom Der überflüssige Mensch (2013; v slov. Odvečni človek, 2014), kjer postavlja ključno vprašanje o prenaseljenosti našega planeta: Namreč, ali sem odveč jaz ali ti? Midva gotovo ne. Kdo pa? Kdor ničesar ne proizvaja in ničesar ne porablja, ta je po morilski logiki poznega kapitalizma odveč. Mednarodne elite trdijo, da je največji problem prenaseljenost našega planeta. »A če naj se število ljudi zmanjša, kdo je tisti, ki naj izgine? polemizira Trojanow v humanističnem zapisu o odvečnosti človeka. V pronicljivih analizah poveže katastrofalne posledice klimatskih sprememb z neizprosnostjo neoliberalnega trga delovne sile ter apokalipsami, ki jih mi, navidezni zmagovalci, tako navdušeno spremljamo v množičnih občilih. Vendar se motimo: tudi za nas gre. Za vse gre.« Tako beremo na hrbtni strani prevoda Ane Jasmine Oseban. Za nas gre tudi v romanu Tajanje iz leta 2011, ko veliko naravovarstvenikov opozarja, da je ura že pet pred dvanajsto, nekateri pa si še vedno zatiskajo oči. Tajanje je ladijski dnevnik glaciologa, ki je dolga leta preučeval ledenik v Alpah, ki ga ni več. Sedaj dela kot strokovni vodja ekskurzije na Antarktiko. Hkrati gre za »ironičen opis tistih varuhov narave, ki uničevanje planeta izrabljajo za lastno promocijo in so nemočni spričo plenilske logike kapitala«. Leta 2002 je Trojanow postal član nemškega PEN-a, v utemeljitvi nagrade Heinricha Bölla, ki jo je prejel leta 2017, pa je žirija zapisala, da »političnega angažmaja Heinricha Bölla ne nadaljuje noben tukajšnji avtor tako dosledno, in to v literarni obliki kot Ilija Trojanow«.
Za izražanje svojih stališč uporablja Trojanow različne možnosti in oblike, predvsem pa so njegova dela vedno podkrepljena z izčrpnim raziskovanjem snovi, s katero se ukvarja. Tako je za roman Zbiralec svetov tri mesece hodil peš po sledeh sira Richarda Francisa Burtona (1821–1890) v Tanzaniji in se udeležil tudi hadža, tradicionalnega romanja v Meko, ki se ga mora »vsaj enkrat v življenju udeležiti vsak odrasli musliman, ki je zdrav in ima dovolj finančnih sredstev, da si to lahko privošči. Za nemuslimane je sodelovanje na romanju prepovedano.« Raziskovanje za roman po Burtonovih sledeh v Indiji, Arabiji, Afriki in Severni Ameriki je v celoti trajalo sedem let in leta 2007 je Trojanow izdal knjigo Nomade auf vier Kontinenten: Auf den Spuren von Sir Richard Francis Burton. V njej predstavlja nekonvencionalno Burtonovo življenje na podlagi izsekov iz njegovih del, ki jih povezuje z lastnimi doživetji na potovanju. Na ta način mu uspe povezati preteklost in sedanjost.
Preteklost in sedanjost povezuje tudi v romanu Macht und Widerstand (2015; Oblast in upor) o življenju v Bolgariji. Roman temelji na ustnih in pisnih pričevanjih številnih nekdanjih političnih zapornikov in nekaterih oficirjev varnostne službe Ljudske republike Bolgarije. Oblast in upor pa prikazuje na primeru dveh prijateljev. Konstantin in Metodi sta od nekdaj prijatelja, a tudi velika nasprotnika. Medtem ko je Metodi karierist, Konstantin ostaja upornik in se v iskanju resnice prebija skozi arhive službe državne varnosti. Že pred tem romanom je Trojanow skupaj s fotografom Christianom Muhrbeckom upodobil življenje v Bolgariji v knjigi Wo Orpheus begraben liegt (2013). Čeprav jo je zapustil kot šestletni fantič, se v Bolgarijo vrača vedno znova. Že leta 2007, ko je bil mestni pisar v Mainzu, je posnel dokumentarec Vorwärts und nie vergessen – Ballade über bulgarische Helden (Naprej in nikoli pozabljeno – balada o bolgarskih junakih), kjer je intervjuval nekdanje politične zapornike in kritiziral komunistično diktaturo. Iz številnih pogovorov z begunci pa izhaja njegov poetični esej Nach der Flucht. Ein autobiographischer Essay (2016; Po begu. Avtobiografski esej), v katerega je, kot pove podnaslov, vgradil tudi avtobiografsko izkušnjo begunca in migranta. Hkrati pa Trojanow tudi v tem eseju ubeseduje izkušnjo številnih pisateljev, ki jih samo zaradi drugače zvenečega imena pogosto sprašujejo, od kod prihajajo in kako to, da tako dobro govorijo nemško, in zakaj ne pišejo v materinščini. Tako stigmatizira Trojanowa prvih šest let življenja bolj kot preostalih 47, ko se je udomačil v nemškem jeziku. O tem govori zelo pogosto, saj ga kot gostujočega predavatelja vabijo številne univerze; tako je imel leta 2007 skupaj s Feridunum Zaimoglujem predavanja o poetiki na univerzi v Tübingenu, ki so izšla pod naslovom Ferne Nähe (Daljna bližina). Med številnimi nagradami je Trojanow leta 2000 prejel nagrado Adelbert von Chamisso Preis, ki jo podeljujejo nemško pišočim avtorjem in avtoricam, katerih materinščina ni nemščina.
Kot v nekem intervjuju ugotavlja Trojanow, današnjo književnost močno zaznamujejo večjezični avtorji in avtorice, tako imenovani menjalci jezikov. Trojanow vidi v tem možnost za spoznavanje sveta od zunaj. Če namreč zavestno stopiš v jezik, je drugače, kot če si vanj rojen. Z novim jezikom si v svoj svet prinesel nov svet in večjezičnost je gotovo pomembna izkušnja današnjega globalnega z migracijami, a žal tudi s ksenofobijo prežetega sveta. Z Ilijo Trojanowom smo dobili še enega vileniškega nagrajenca z izjemno kritično in pokončno držo, ki jo prepričljivo ubeseduje v dokumentarni literaturi, predvsem pa zelo poetično v esejih, romanih in pesmih.