Mojca Kumerdej: Foto © Jože Suhadolnik

Mojca Kumerdej se je rodila leta 1964 v Ljubljani, kjer je na Filozofski fakulteti diplomirala iz filozofije in sociologije kulture. Poleg pisanja literature od konca 80. let 20. st. kot publicistka in umetnostna kritičarka spremlja sodobni ples, gledališče, performans in intermedijsko umetnost ter občasno kot dramaturginja sodeluje pri sodobnoplesnih in gledaliških predstavah. Kot zunanja sodelavka Sobotne priloge časopisa Delo piše o umetnosti, znanosti in kulturi.
Avtorica, ki velja danes za eno najvidnejših peres slovenske literarne postmoderne, je svojo pisateljsko pot začela leta 2001 s kratkim romanom Krst nad Triglavom, v katerem se z ironijo loteva slovenskih kulturnih in narodnih mitov. Romanu sta sledili dve kratkoprozni zbirki: Fragma (2003) in Temna snov (2011) z drugačnim avtorskim pristopom. Zgodbe, vsaj na prvi pogled povsem običajnih posameznikov, postopoma razkrivajo razpoke, iz katerih prodrejo človeška ranljivost, strahovi ali takšna in drugačna patologija. K sreči se avtorica ne odreče ironiji in črnemu humorju, s katerima ponekod vsaj malo ublaži srhljivo napetost in tesnobno ozračje, vzdušji, značilni za njene zgodbe. To ji gre celo tako dobro od rok, da se ji za razliko od večine piscev ni treba »zatekati« v nazorno opisovanje krutosti. Tej paradigmi sledi tudi v kratki zgodbi Angel varuh iz zbirke Fragma, objavljeni v zborniku. Celotna zbirka bo jeseni izšla pri ameriški založbi Dalkey Archive Press v prevodu Rawleyja Graua.
Zadnje delo Mojce Kumerdej, sodobni filozofsko-zgodovinski roman Kronosova žetev (2016), se odvija na prehodu iz 16. v 17. st., ko je na ozemlju današnje Slovenije potekal srdit verski in politični boj med protestanti in katoličani. Gre za vračanje v preteklost, da bi bolje razumeli sedanjost in prihodnost. Roman je bil odlično sprejet tako pri literarnih kritikih kot bralcih. Zanj je prejela nagrado Prešernovega sklada, nagrado Kritiško sito ter bila med petimi nominiranci za Kresnika.
Proza Mojce Kumerdej je uvrščena v številne domače in tuje antologije ter prevedena v več jezikov. Poleg prej omenjenih nagrad je leta 2006 prejela nagrado Kristal Vilenice za zgodbo Pod gladino (iz zbirke Fragma), za zbirko Temna snov, ki je v srbščini izšla z naslovom Tamna materija v prevodu Ane Ristović, pa je leta 2016 kot prva tuja avtorica oz. avtor prejela srbsko in bosansko-hercegovsko nagrado Kočićevo pero. Je redna gostja literarnih festivalov in knjižnih sejmov doma in v tujini (Nemčija, Avstrija, Srbija, Mehika).
Razumljivo je, da proza, ki se tako brezkompromisno loteva anomalij našega in preteklega časa, zbuja različna, pogosto boleča čustva. Tega se zaveda tudi avtorica, ki pravi: »Umetnost v nasprotju s kulturo kot širokim poljem preverjenih vsebin in pristopov vsebuje tveganje in  pomeni vstop v nepreverjeno in  neznano. Z literaturo želim z različnih zornih kotov razpirati intimne in univerzalne svetove ter osvetliti zlasti zasenčene, manj vidne podobe  in ozvočiti naše lastne, nelagodje vzbujajoče glasove.«