Na naslovnici: Klapparstígur © Louise Matthíasdóttir

Raddir í loftinu. Antologija sodobne islandske književnosti 

Zbirka Antologije Vilenice, Društvo slovenskih pisateljev, 2020

Izbrala in uredila: Sverrir Norland in Lucija Stupica
Avtorji: Kristín Marja Baldursdóttir, Gyrðir Elíasson, Þórdís Gísladóttir, Jónas Reynir Gunnarsson, Hallgrímur Helgason, Dagur Hjartarson, Fríða Ísberg, Auður Jónsdóttir, Hildur Knútsdóttir, Andri Snær Magnason, Guðrún Eva Mínervudóttir, Sverrir Norland, Eiríkur Örn Norðdahl, Auður Ava Ólafsdóttir, Bragi Ólafsson, Ragnar Helgi Ólafsson, Kristín Ómarsdóttir, Sigurður Pálsson, Ragna Sigurðardóttir, Sigurjón Birgir Sigurðsson, Bergþóra Snæbjörnsdóttir.
Prevajalci: Miljana Cunta, Miriam Drev, Iva Klemenčič, Ana Pepelnik, Andrej Pleterski, Lucija Stupica.

Knjiga bo izšla s pomočjo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, Islandskega literarnega centra – Miðstöð íslenskra bókmennta in Evropske komisije – European Commission.

Posebna pozornost je z izidom Antologije sodobne islandske književnosti Raddir í loftinu namenjena književnosti Islandije. Sourednik Sverrir Norland jo je pospremil z besedami:

»Pred kratkim sem naletel na čudovito islandsko besedo, sorgarfegurð, ki zelo dobro prikaže pisateljev težaven položaj. Tako kot v nemščini (islandščina je nemških korenin) lahko tudi v islandščini ustvarjamo besede s spajanjem drugih. Beseda sorgarfegurð je tako sestavljenka iz besed za žalost in lepoto. Zdi se mi, da je zelo blizu pomenu portugalske besede saudade, a je še natančnejša, nanaša se namreč na hrepenenje po nečem, kar se ne bo nikoli vrnilo. Nam Islandcem se zdi, da svet nenehno izginja izpred naših oči. Naša kultura je dober primer za to: zdi se, da je vsak dan v poslednjih vzdihljajih. Vsak dan, ko se zbudimo, najprej začnemo s postopkom oživljanja jezika: tako da ga pišemo in govorimo. Pisanje v islandščini ni le izmišljanje novih zgodb in pisanje člankov za potrebe rušenja kapitalističnih prašičev; dobesedno gre za vdihovanje življenja v besede vsakokrat znova, ko jih uporabimo. Navdihujemo jezik, tako kot nas navdihujejo drevesa in fitoplankton. Islandska beseda za navdih je innblástur. V latinščini to pomeni ›vdihniti življenje‹. Če tega ne storim jaz ali kdo od tistih, ki prav tako govorijo te prastare krhke besede, ne bo tega storil nihče drug. […] Z veseljem vam predstavljam nekaj svojih dobrih prijateljev in zaveznikov. Pisatelji so glasovi v zraku. Da obstajajo, potrebujejo nekoga, ki jih posluša. Vesel sem, da smo nekaj naših pisateljskih glasov prinesli v Slovenijo, med še en maloštevilen narod, a ne zgrajen iz lave, neskončnega oceana in njork, temveč lepih gozdov, volkov in – domnevam – podobne žalosti, s katero odraščamo. Mislim, da boste razumeli naš sorgarfegurð.«

Spremna beseda
Pripravila Lucija Stupica, sourednica antologije sodobne islandske književnosti

Umetnost se nadaljuje ne glede na situacijo; umetnost vedno najde pot, vedno, tudi ko se vse ustavi

Šest let je potreboval avtor naslovnega citata Andri Snær Magnason, da je prepričal župana islandske prestolnice Reykjavik (kar pomeni ›Dimni zaliv‹), da za pol ure dovoli ugasniti vse mestne luči, medtem ko bi na nacionalnem radiu astronom razlagal o zvezdah, otroci pa bi lahko hkrati občudovali, opazovali, iskali te zvezde na nočnem nebu. Morda jih je zvezdno nebo zaneslo v katero od sag, med verze islandske poezije, kakor takrat, ko so si jih še pripovedovali v dolgih dnevih brez sonca. Kot naj bi neke sanje zanesle na ta daljni otok Svetlano Makarovič, da bi jo popolnoma začaral. Leta kasneje je iz te čarovnije nastala njena Saga o Hallgerd.

Poskus, da bi zarisala konture literarne pokrajine, ki nam je tudi v prevodih dokaj oddaljena, me peha v precejšnjo zagato. Hrabri me, da je tukaj še zapis k antologiji islandskega urednika Sverrirja Norlanda, predvsem pa njegov izbor odličnih tekstov islandskih avtoric in avtorjev. Enaindvajset jih je, enaindvajset za enaindvajseto stoletje, sva si v šali rekla, ki bodo, prepričana sem, dovolj, da nas radovednost zapelje v nadaljnje raziskovanje po njihovi literaturi. In nato dalje, Islandci znajo prepletati najrazličnejše umetniške zvrsti, kar je brez težav mogoče razbrati iz njihovih biografij.

Slovenci se z Islandci zlahka počutimo domače – obe deželi sta manjši državi, deželi dveh manjših jezikov, zelo dobro razumemo, kako ranljiva je suverenost. V podobnostih in razlikah se tiho dotikamo. Vsak deseti Islandec, pravijo, napiše knjigo, čeprav jih je le nekaj več, kot je prebivalcev slovenske prestolnice. Njihovo pisateljsko društvo povezuje približno 400 avtorjev, njihova književna pokrajina premore kakih 40 založb, poleg piscev pa so najpomembnejši bralci. Ne le tradicionalno obdarovanje s knjigami za božič – za Islandce velja, da so med najboljšimi bralci in kupci knjig na svetu. Oddaljenost od drugih celin obračajo v svojo prednost: ustvarili so prepoznaven literarni svet. »Izredno produktivni smo,« v nekem intervjuju pove pisateljica Auður Jónsdóttir in nadaljuje, da nimajo jasnih razmejitev: mnogi avtorji pišejo tako poezijo kot otroške knjige in romane ter pogosto mešajo stile in se igrajo z njimi; vse to eksperimentiranje daje besedilom svojevrstno svežino.

Zanašati se na to, da bi mi življenjska situacija omogočala natančnejši pogled, bi bilo naivno. Res je, da tukaj na Švedskem zlahka najdeš mnoga prevedena dela islandskih avtorjev, spoznaš tekočo produkcijo, njihovi avtorji so redni gostje, v veliko pomoč je tudi dejstvo, da je na Islandiji obvezna izbira drugega jezika v osnovnošolskem izobraževanju poleg angleščine še danščina (oziroma eden od skandinavskih jezikov) – pa vendar se bodo Islandci in Švedi med seboj najverjetneje pogovarjali v angleščini. Vsaj malce pomaga moja izkušnja življenja na otoku. Posebnosti, ki se iz tega rojevajo. Biti bliže občutenju mračnih zimskih dni ali, kot zapiše pesnik Gyrðir Elíasson, »da se spočijem / potegnem čez sebe / črno nebo«. In potem bele noči, neskončne bele noči.

Priznam, prva večja fascinacija s sodobno islandsko umetnostjo se mi je pred skoraj desetletjem zgodila v stockholmskem muzeju moderne umetnosti ob razstavljenih delih njihove mednarodne zvezde Ólafurja Elíassona. Njegove inštalacije pričajo o še eni veliki posebnosti, ki pa ob boljšem poznavanju otočanov ni prav nič nenavadna, namreč o njihovi veliki angažiranosti pri reševanju podnebne problematike. Elíasson zase verjame – in mnogi naši izbrani avtorji tudi –, da je del večjega gibanja, ki ga ni več dopustno spregledovati.

Ameriški pesnik John Ashberry je o delu slikarke Louise Matthíasdóttir, avtorici naslovnega motiva naše antologije, s svojo pesniško govorico napisal: »Potem so tukaj še pejsaži Islandije, kjer se je rodila in jo vsa leta redno obiskovala. [Slikarka je dolga leta in vse do smrti živela v New Yorku; op. a.] Pokrajina je ravna, za lažje opazovanje se nagiba malo navzgor ali navzdol, dokler ne zadene ob vodo, in potem so tu gore, ki zastirajo pogled, preproste in neomajne kakor stena za mizo v tihožitjih. Očitno na Islandiji ni ne dreves ne sfumata. Stavbe so preproste dvokapnice, bele hiše z rdečimi strehami in malo – če sploh kaj – oken, kakor hiše pri monopoliju. Dežela je jasna, hladna in odprta. Včasih v ospredju stojita dve postavi, ne preveč skupaj, in mečeta dolgi senci, podobno kot pri Chiricu.«

Podobe, ki jih odstirajo te na videz preproste slike, so zame zamrznjeni občutki islandske duše, tihe podobe, ki se z daljšim opazovanjem prelijejo z vsemi barvami melanholije in s tihim, a vztrajnim glasom tega severnega otoka. Pretresljiva notranja melodija, ki ostaja s teboj. Nekoč z gozdovi pokrit otok je danes večinoma pokrit z ledeniki in vulkansko zemljo. Zelena barva, s katero se Slovenci tako radi kitimo, na Islandiji otemni skoraj v črno. Izviri vroče vode, polja lave, slapovi, klifi, fjordi, z mahom prekriti bregovi in – ne nazadnje – njorke, »najprisrčnejši ptički, arktična verzija pingvinov, po islandsko se jim reče lundi. In način, kako se ta beseda okroglo povalja po jeziku, ko jo izrečeš, se resnično prilega široko odprtim in lepo oblikovanim njorkinim očem«. (Ana Svetel, ›Kako premeriti fjord‹)

Ustvarjanje te knjige nas je zajelo v čudnem času. Svet se je ustavil. Nenadoma, za trenutek nas je vrnil k sebi. A po tem premoru je še jasneje, da je vse v vrsticah, med vrsticami, med verzi – in da se umetnost nadaljuje. Naj vas povabim, da vstopite v svet sodobne islandske literature z vso potrebno pozornostjo in občutljivostjo, še z besedami pesnika Sigurðurja Pálssona: »Prosim, vstopite / Skozi vrata / Ali skozi okna / Kot želite.«

***

Zbirka vileniških nagrajencev SEP

In še en čudež
Zbirka vileniških nagrajencev SEP, Društvo slovenskih pisateljev, 2020.

Avtor: Maria Paula Erizanu
Prevajalka: Ana Pepelnik

Knjiga je izšla v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo RS.

In še en čudež je izbor pesmi Marie Paule Erizanu iz njene pesniške zbirke Ai grijă de tine (Pazi nase, 2015) in še nekaterih neobjavljenih pesmi. Prevajalka Ana Pepelnik je o zbirki zapisala: »Med branjem se od začetka do konca ne ustaviš. Morda je tako zaradi preprostosti, morda zaradi jezika, vsekakor pa zato, ker bralca/prevajalca potegnejo s sabo, na površino, kjer se znajde ob pesnici. Lahko se primeta za roko, lahko pa le debatirata v jeziku, ki je pisan brez velikih začetnic in ki je poln lomljivosti avtoričinega bivanja tukaj in zdaj. V njem se lahko (še zlasti mlajši bralec) prepoznaš in se lomiš z njo, malo po svoje, a z njenimi besedami. Tako se znajdeta na ledu – to je ta površina –, na ledu, ki se topi od sedanjosti, od težke sedanjosti.«

Maria Paula Erizanu se je rodila leta 1992 v Moldaviji. Že deset let živi v Londonu, redno pa se vrača tako v Moldavijo kot v Romunijo. V Londonu je diplomirala iz zgodovine in angleščine ter magistrirala iz novinarstva na londonski univerzi City; je svobodna novinarka in piše za ugledne mednarodne medije. Odmeven je bil že njen trijezični prvenec Aceasta e prima mea revoluție. Furați-mi-o (To je moja revolucija. Ukradite jo, 2010), v katerem je pisala o množičnih opozicijskih protestih, ki so v Moldaviji izbruhnili po nepravilnostih na parlamentarnih volitvah leta 2009 in ki se jih je udeležila skupaj z več deset tisoč mladimi. Leta 2015 je izšla njena pesniška zbirka Ai grijă de tine (Pazi nase), s katero je gostovala na literarnih festivalih. Zdaj se posveča romanu Ard padurile (Gozdovi gorijo), za katerega je leta 2018 prejela pisateljsko nagrado Srednjeevropske pobude; gre za zgodovinski roman, ki kritično obravnava politični idealizem, mit romantične ljubezni, križanje razredne in spolne enakosti v sovjetskem feminizmu ter regionalno identiteto Vzhodne Evrope.