Koncept 36. Vilenice: Evropa se širi in krči. Strah in pogum
Pripravil Aljoša Harlamov, predsednik žirije za Vilenico
Mednarodni literarni festival Vilenica je eden najpomembnejših evropskih literarnih dogodkov, ki s svojim delovanjem prinaša zavedanje o nujnosti kulturnega pluralizma ter poziva k mirnemu sobivanju v svetu.
Vilenica že vse od svojih pričetkov prerašča okvire – iz jame Vilenica na površje, z geografskega območja srednje Evrope pa v širše mednarodno okolje, pri čemer je bila na svoji dosedanji poti priča mnogim družbenim pretresom in velikim zgodovinskim dogodkom.
Iz refleksije preteklosti v sedanji čas, ko se ponovno soočamo z izostrenim družbeno-političnim dogajanjem ter spremenjeno izkušnjo bivanja v pandemičnem svetu, Vilenica festivalski fokus med letoma 2020 in 2024 usmerja v temo ›Evropa se širi in krči‹.
Lani jo je začela z vprašanjem ›Quo vadis?‹, v letu 2021 pa bo geslo festivala ›Strah in pogum‹, kakor je svojo zbirko novel, ki obravnava razliko med človekovim zgodovinskim poslanstvom in njegovo človečnostjo, naslovil Edvard Kocbek, ki se ga bomo letos spominjali ob 40. obletnici njegove smrti.
›Ali je strah le druga plat poguma?‹ bo tako osrednje vprašanje Vilenice 2021 kot odziv na čas, v katerem smo se zaradi svetovne pandemije znašli v fizični, a tudi vse večji socialni in psihološki izoliranosti, omejeni na virtualne stike, družbene mehurčke, ki jih je skoraj nemogoče predreti in še oblikovati polje javnega, družbenega, ne da bi pri tem prišli v navzkrižje z zakonom oziroma izpostavljali svoje zdravje in zdravje drugih.
V času, ko se zdi, da je najpogumnejše dejanje to, da ostajamo doma, se v vse bolj prestrašenem svetu uveljavljajo nove meje, nove oblike nadzora, hkrati z omejevanjem svobode govora ter državljanskih in človekovih pravic, kar deloma izhaja iz ponovnega vznikanja nacionalizmov in totalitarizmov.
Virtualni pa niso zgolj naši stiki, temveč se zdi enako virtualna, prividna ideja združene Evrope, ki ji tudi v pandemiji ni uspelo držati skupaj.
Po drugi strani so pojem ›poguma‹ političnim in družbenim aktivistom ugrabili teoretiki zarote, spodbujevalci antiintelektualizma in skeptiki znanosti ter ga iz ›poguma za druge‹ oblikovali v dejanje skrajnega (neoliberalnega) individualizma in sebičnosti.
- Je to čas, ko moramo obuditi vlogo pisatelja oziroma intelektualca kot disidenta?
- Ima literatura v tem času še moč navdihovanja poguma, preseganja intime in individualizma v pogum kot družbeni upor?
- Kako je lahko pisatelj zaveznik drugih, če njegovo dejanje ni zastavitev lastnega položaja, celo življenja; če ne gre za pogumno izpoved, ampak za fikcijo?
- Gre pri molku večine res vedno samo za strah ali gre tudi za konformizem, ki pozablja, da mir in čas, ki so ju nekateri v samoizolaciji našli zase, za pisanje in branje, vzdržujejo ljudje, ki jim je bila odvzeta možnost izbire, ki jim je bil ›pogum‹ vsiljen, ker je njihovo delo nujno za ohranjanje družbe in sistema?
- Kako se upreti kolektivnemu strahu, če je ta predstavljen kot edina racionalna in solidarnostna izbira?
Na vsa ta in številna druga vprašanja bo skušala odgovoriti Vilenica tudi v letu 2021: z razvejenim programom, ki ga bo odlikoval premišljen izbor medgeneracijsko raznolikih mednarodnih in domačih gostov.
V želji po živem dialogu in posredovanju med različnimi literaturami in kulturami se bo festivalsko dogajanje prepletalo z literarnimi branji, prevajalskim delom, izdajanjem publikacij in omizji, s katerimi bomo omogočili širjenje obzorij in pozornost namenjali tako manjšim kot večjim literaturam.
V ospredje bomo tokrat postavili portugalsko književnost, s partnerskimi festivali pa še dodatno poskrbeli za živahno izmenjavo med slovensko literaturo, njeno soseščino in svetom, saj si festival ves čas prizadeva prinašati tujo literaturo in kulturo v Slovenijo (ter slovensko v tujino).
S krepitvijo mednarodnega in domačega dialoga, z odmevnim delovanjem in uglednimi priznanji (mednarodna nagrada vilenica, kristal Vilenice ter mlada vilenica) bo festival Vilenica v letu 2021 še naprej opozarjal na nujnost poguma sredi strahu – poguma, ki nas povezuje, poguma, ki spregovori, ko vsi molčijo, poguma, ki se iz napisanih besed prevaja v družbena dejanja.