Zbornik Vilenica

Osrednja publikacija festivala je obsežni Zbornik Vilenica, v katerem je predstavljenih 11 avtorjev iz srednjeevropskih in drugih držav. Besedila so objavljena v izvirniku ter slovenskem in angleškem prevodu. Posebna razdelka sta namenjena vileniškemu nagrajencu in avtorju v središču. Urednik zbornika je Aleš Učakar.

***

Meelestik. Antologija sodobne estonske književnosti

Zbirka Antologije Vilenice, Društvo slovenskih pisateljev, 2022

Izbrali in uredili: Kätlin Kaldmaa in Julija Potrč Šavli

Avtorji: Kai Aareleid, Meelis Friedenthal, Andrei Ivanov, Hanneleele Kaldmaa, Kätlin Kaldmaa, Maarja Kangro, Andrus Kivirähk, Veronika Kivisilla, Igor Kotjuh, Hasso Krull, Kalju Kruusa, Margit Lõhmus, Triin Paja, Maarja Pärtna, Rein Raud, Kaur Riismaa, Triin Soomets, Ave Taavet, Urmas Vadi, Elo Viiding, Tõnis Vilu

Prevedli: Lijana Dejak, Matej Goršič, Ana Pepelnik, Andrej Pleterski, Julija Potrč Šavli, Sara Špelec

Knjiga bo izšla s pomočjo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije in estonske kulturne fundacije The Cultural Endowment of Estonia.

Spremna beseda k antologiji
Pripravila Julija Potrč Šavli, slovenska sourednica antologije

Vaata, kõik on teised – Glej, vsak je nekdo drug

Estonska književnost je bila doslej v Sloveniji precejšnja neznanka. Upala bi si trditi, da tega dejstva ne gre pripisovati nezanimanju Slovencev za literaturo tega baltskega naroda, še manj je razlog v tem, da nam estonska literatura ne bi imela česa ponuditi. Glavni razlog za zelo majhno število prevodov iz estonščine v Sloveniji je povsem preprost in hkrati logičen: pomanjkanje prevajalcev in literarnih posrednikov iz estonščine. Zlasti pri književnostih manjših narodov so pogosto prevajalci ključna vez med jezikovnima skupnostma, oni slovenskim založnikom predlagajo dela avtorjev iz tujih jezikov in seveda skrbijo za prevode. Doslej smo dobili prevode estonskih pesnikov in pesnic, ki so gostovali na festivalih Vilenica ter Dnevi poezije in vina (leta 2021 preminuli Estonec Jaan Kaplinski, ki je bil nominiran za Nobelovo nagrado za književnost, je leta 2001 kot doslej edini Estonec prejel veliko nagrado vilenica), od leta 2018 je v neposrednem prevodu avtorice te spremne besede izšlo več otroških in mladinskih del, ki pričajo o kakovosti estonskega mladinskega leposlovja, leta 2020 pa je izšla pesniška zbirka Ljubezen je estonske sourednice te antologije Kätlin Kaldmaa (odličen prevod iz angleščine je pripravila Bojana Vajt). Veliko je torej zvenečih estonskih literarnih imen, ki še čakajo na prevod v slovenščino, prvi med njimi je bržkone Jaan Kross (1920–2007), s prevodi v šestindvajset jezikov najbolj prevajani estonski avtor. Njegova najbolj znana romana sta Carjev norec (1978) in Med tremi kugami (izšel v štirih delih med 1970 in 1980); zlasti prvi je alegorična mojstrovina, v kateri Kross skozi zgodovinski okvir podaja kritiko sovjetskega režima.

Pričujoča antologija torej zapolnjuje pomembno vrzel in predstavlja izrez živahnega sočasnega literarnega dogajanja v Estoniji na področju poezije in proze. Prinaša enaindvajset literarnih glasov – enajst pesnikov in pesnic ter deset prozaistov in prozaistk; najstarejši je rojen leta 1961, najmlajša pa leta 1992. Večinoma so to nova imena, ki se v Sloveniji predstavljajo prvič, le nekateri so pri nas že gostovali, na primer pesnika Triin Soomets in Hasso Krull na festivalu Vilenica ter Maarja Kangro na Dnevih poezije in vina (v tej antologiji jo sicer spoznavamo kot kratkoprozno avtorico), Andrus Kivirähk pa ima v slovenščini dva prevoda mladinskih del in se tu prvič predstavlja s prozo za odrasle.

Kako opisati sodobno estonsko književnost, kakšen skupni imenovalec ji določiti? Na to vprašanje ni lahko odgovoriti, najbrž je odgovor tudi precej nesmiselno iskati. Kot pri vsaki nacionalni književnosti je tudi pri estonski njeno največje bogastvo v raznolikosti, in prav to prinaša pričujoča antologija. Od zgodbe Andrusa Kivirähka o Ostržku, ki se zaljubi v kip Device Marije, do zgodbe Ave Taavet o obiskovalki muzeja, ki postane eksponat v isti ustanovi, in odlične poezije mnogoterih glasov – estonski avtorji in avtorice so živi, iskrivi in predvsem raznovrstni. Čeprav so Estonci jezikovno in kulturno najbliže sosedom Fincem (estonščina je tako kot finščina ugrofinski jezik, vendar si jezika nista dovolj podobna, da bi se brez predhodnega znanja lahko med sabo pogovarjali), bi v njihovi književnosti zaman pričakovali paasilinnovsko prifrknjene posebneže, ki jih v Sloveniji marsikdaj enačimo s finsko književnostjo. Kulturno in jezikovno so si Finci in Estonci resda blizu, vendar je bila zgodovina obeh držav bistveno različna, saj je bila Estonija od druge svetovne vojne do leta 1991 del Sovjetske zveze. V tem času je prišlo do množičnih deportacij Estoncev v Sibirijo in druge dele Sovjetske zveze, preseljevanje pa je potekalo tudi v drugo smer: rusko govoreči državljani so bili preseljeni v Estonijo. Še vedno je v tej državi s skupno nekaj več kot 1,3 milijona prebivalcev približno 300.000 rusko govorečih ljudi. Ruska skupnost je številčna in ima v Estoniji poseben položaj, večinoma pa živi na vzhodu države, kjer v nekaterih mestih (npr. Narvi) estonščine skoraj ni slišati. V tej antologiji rusko govoreče estonske avtorje zastopata pesnik Igor Kotjuh in pisatelj Andrej Ivanov.

Poleg Talina je pomembno akademsko središče mesto Tartu, kjer je bila univerza ustanovljena v 17. stoletju ter je še vedno največja in najuglednejša univerza v državi. Tartu je mesto z živahnim kulturnim dogajanjem: tako kot Ljubljana ima naziv Unescovega mesta literature, v njem poteka več literarnih festivalov, ima pisateljsko rezidenco Karla Ristikivija (kjer je bil leta 2017 prvi rezident slovenski avtor Andrej Tomažin), tu izhaja več literarnih revij, na primer Värske Rõhk, pomembna revija za mlade avtorje, leta 2024 pa bo Tartu tudi evropska prestolnica kulture.

Naj spremno besedo sklenem s povsem osebnim zapisom. Odkrivanje novih estonskih literarnih glasov je bilo zame pravo razodetje: tako majhna država, pa toliko odličnih avtorjev! Kot dolgoletna prevajalka iz finščine sem že pred časom opazila, da nihče aktivno ne prevaja književnosti iz estonščine, bila pa sem prepričana, da se v njihovi književnosti skriva marsikateri zaklad, ki bi ga bilo vredno odkriti, in se zato začela učiti tega jezika. Nekoliko naivno sem pričakovala, da se ga bom zaradi podobnosti s finščino naučila tako rekoč čez noč, a sem kmalu ugotovila, da sta si jezika kljub vsemu precej različna in da naloga ne bo tako lahka, kot sem sprva mislila. A splačalo se je vztrajati – dokaz za to je tudi pričujoča antologija. Rada bi se zahvalila estonski sourednici Kätlin Kaldmaa, s katero sva pripravili izbor avtorjev in ki me je opozorila na številne avtorje in avtorice, ki jih še nisem poznala. Zahvala gre seveda tudi festivalu Vilenica, Društvu slovenskih pisateljev in vsem, ki so omogočili izid te antologije, ter predvsem prevajalcem Mateju Goršiču, ki je prav tako prevajal neposredno iz estonščine, Ani Pepelnik in Andreju Pleterskemu, ki sta prevajala iz angleščine, ter Lijani Dejak in Sari Špelec, ki sta iz ruščine prevedli že omenjena rusko pišoča avtorja. Skupaj vam predstavljamo doslej neznane estonske literarne zaklade. Naj vas očarajo, kot so očarali mene. Za konec vas vabim k branju Antologije sodobne estonske književnosti s sklepnimi verzi iz pesmi Triin Soomets:

kako ostati jaz

sem vprašala drugega

to ni mogoče, mi je rekel

glej, vsak je nekdo drug

***

Zbirka vileniških nagrajencev SEP

Minister
Zbirka vileniških nagrajencev SEP, Društvo slovenskih pisateljev, 2022.

Avtor: Stefan Bošković
Prevajalec: Sašo Puljarević

Med performansom, v katerem sodeluje tudi črnogorski minister za kulturo, umre mlada umetnica. Je minister kriv? Ali ministrstvo umetnikom pomaga ali jih ubija? Kakšna je vloga umetnosti, kulturne dediščine in kulture nasploh na pogorišču divje tranzicijske privatizacije, v družbi, ki se nikakor ne more otresti vprašanja identitete? To so le nekatera od vprašanj, ki se odpirajo v desetih dneh, kolikor spremljamo ministra Valentina Kovačevića, faliranega dramatika s pisateljskimi ambicijami, ki krmari med osebnimi stiskami – propadlim zakonom, avtoritarnim očetom in dementno materjo – ter dolžnostmi, ki jih nalaga ministrska funkcija. Želje in pričakovanja nenehno zadevajo ob precej drugačno resničnost in vprašanje je, koliko Valentino lahko še prenese. Ne nazadnje je tudi minister samo človek. Ali pač?

Pisatelj in scenarist Stefan Bošković (1983) je diplomiral iz gledališke umetnosti na Fakulteti za uprizoritvene umetnosti Univerze v Črni gori. Za roman Šamaranje (Klofuta) je leta 2014 prejel nagrado za najboljši črnogorski romaneskni prvenec. Leta 2020 je izdal roman Ministar (Minister), za katerega je prejel nagrado Evropske unije za literaturo 2020. Napisal je tudi scenarij za kratka filma Tranquillity of Blood (2015; Umirjenost krvi) in Peloid (2019; Zdravilno blato), ki sta bila predvajana na več kot 50 mednarodnih filmskih festivalih. Več njegovih dram je bilo uprizorjenih v črnogorskih gledališčih.

Knjiga bo izšla s pomočjo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.

***

Zbirka Vilenice v sodelovanju s Cankarjevo založbo

Zbirka Vilenice, ki jo že vrsto let izdaja Cankarjeva založba, prinaša prevode del vileniških nagrajencev; letos bo v prevodu Štefana Vevarja izšel roman Natura morta Josefa Winklerja, nagrajenca Vilenice 2021.