Andrej Blatnik: foto © osebni arhiv

Slovenski avtor v središču Vilenice 2022: Andrej Blatnik

Biografija

Andrej Blatnik se je rodil 22. maja 1963 na Kodeljevem v Ljubljani. Po študiju primerjalne književnosti in sociologije kulture je magistriral iz ameriške književnosti in doktoriral iz komunikologije. Leta 1985 je začel delovati kot knjižni urednik, zadnji dve desetletji pa je tudi univerzitetni predavatelj za področje založništva.

Objavil je pet romanov, šest knjig kratkih zgodb, pet knjig kulturnih študij in učbenik Pisanje kratke zgodbe (2010), ki je bil dvakrat ponatisnjen ter objavljen tudi na Hrvaškem in v Makedoniji. Iz angleščine je prevedel več knjig, med njimi romana Sylvie Plath Stekleni zvon in Paula Bowlesa Zavetje neba.

Njegove zgodbe so prevedene v več kot 40 jezikov in objavljene v literarnih revijah in antologijah, kot sta Best European Fiction 2010 (Dalkey Archive Press, 2010) in Short: An International Anthology of Five Centuries of Short Short Stories (Persea Books, 2014). V tujini mu je doslej v prevodu izšlo prek 35 knjig v štirinajstih jezikih. V The Columbia Literary History of Eastern Europe Since 1954 (Columbia University Press, 2008) je Harold B. Segel napisal, da je Blatnik »gonilna sila sodobne slovenske literature«.

Andrej Blatnik je nastopil na številnih svetovnih literarnih festivalih, kot so PEN World Voices (New York City), Toronto International Festival of Authors, Jaipur Literary Festival, Cosmopolis (Barcelona). Bil je udeleženec mednarodnega pisateljskega programa University of Iowa, Iowa City, ZDA, leta 1993, in gostujoči pisatelj na Old Dominion University, Norfolk, Virginia, ZDA, leta 1995. Prejel je več štipendij, med njimi Fulbrightovo. Več o njem na www.andrejblatnik.com.

O čem govorim, ko pišem o Andreju Blatniku

Pripravila Jagna Pogačnik

  1. a) Zasebno

Ko pišem o Andreju Blatniku, govorim predvsem o dolgotrajnem branju in prevajanju. V časih, ko smo prišli že tako daleč, da osemdeseta leta postajajo tema zgodovinskih romanov, se z rahlo nostalgijo spominjam svojih osemdesetih, začetka prevajalske pustolovščine in sreče, ki me je obšla, ko sem od književne Revije iz Osijeka prejela prošnjo, naj prevedem nekaj zgodb iz Blatnikove zbirke Biografije brezimenih. Ne vem, kakšen splet srečnih okoliščin je pripeljal do tega, da sem ravno jaz, tedaj študentka nižjih letnikov književnosti, skoraj brez kakršnekoli prevajalske izkušnje, dobila nalogo, naj prevajam pisatelja, s čigar prozo sem se spoprijateljila že ob prvem branju. Takrat je bila strašno ›in‹ ameriška metafikcija in književnost, ki ti je dajala vedeti, da moraš biti zelo načitan, da bi lahko pisal, pa tudi bral napisano; Blatnik se je s svojo tedanjo prozo sijajno ujemal s tem in imel še to prednost, da je bil iz nekakšnih ›naših‹ krajev, sosed, ki je v književnosti počel tisto, za kar smo nekako mislili, da je rezervirano zlasti za Američane in njihove visokošolske kroge. Sčasoma so se seveda spreminjale književne paradigme in poetični modeli, z njimi pa tudi moje bralne preference, a v nasprotju z mnogimi pisci, ki sem jih imela rada in o katerih sem pisala pozitivne kritike, je imel Blatnik redek privilegij, da se je njegova proza spreminjala skupaj z mano. Čeprav ta trditev zveni skrajno egoistično, kot da bi svoj bralni okus postavljala za merilo vseh stvari, pa v resnici ne gre za to, ampak za nekaj povsem drugega. Proza Andreja Blatnika, ki danes obsega pet romanov in šest knjig zgodb, knjige esejev, priročnik itd. ter je prevedena v številne jezike, je eden tistih opusov, v katerih je jasno videti napredek in spremembo, v katerih se vedno zrcali tisto, kar pretenciozno imenujemo duha časa, a se pri tem ne izgubljajo osnovne značilnosti avtorjevega pisanja – obrtna superiornost, mojstrsko očrtavanje medosebnih odnosov, nevsiljive književne in popularnokulturne reference, v katerih se bralec, če to zmore in želi, počuti kot lovec na dodatne pomene, in odličen, izbrušen slog, v katerem je na površju (ali na dnu) vedno prostor za inteligenten humor, ki pogosto namerno uhaja v ironijo. Osemdeseta so – enako kot moj prevod za Revijo – precej daleč, a v tem času se lahko pohvalim, da je tudi moja prevajalska kariera ›rasla‹ skupaj z Blatnikom – o tem pričajo hrvaški prevodi knjig Zakon želje, Labirinti iz papirja, Saj razumeš? in Pisanje kratke zgodbe.

  1. a) Javno

O metafikciji in kratkih zgodbah

Če spremljamo Blatnikovo prozo od začetka osemdesetih, natančneje od leta 1983, ko je izšla zbirka zgodb Šopki za Adama venijo, do njegovih romanov Luknje in Trg osvoboditve, objavljenih v pandemijskih letih, se vidi, kako je šla po zelo indikativni poti. Na začetku je bila metafikcija, pravzaprav pametno dozirana metafikcija, z zbirko Menjave kož (1990) pa se je Blatnik premaknil proti malim, vsakdanjim zgodbam, carverjevskemu preizpraševanju moško-ženskih odnosov in prek romana Tao ljubezni, v katerem uporablja izkušnje nekaterih trivialnih žanrov, prišel v zbirki Zakon želje do nezakritega carverjevskega citata v prvi zgodbi O čem govoriva, pa tudi do tistega ›moški proti ženskam‹, kakor se imenuje ena od pesmi Davida Byrna. Pri tem Blatnik metafikcijskih postopkov ne zapušča scela, še zmeraj so tu, vendar utišani in pametno vključeni v neke druge pripovedne pokrajine. Še en korak naprej je bil storjen z romanom Spremeni me, ki spet izhaja iz prejšnjega opusa, vendar ga na odločilen način zaznamuje z novimi sestavinami, ki peljejo nekam na križišča žanrov, kjer je težko in nepotrebno enoznačno definirati, ali gre za distopijo, satiro, znanstveno fantastiko, ljubezensko zgodbo, angažirano družbenokritično prozo ali kako drugo določilo: vsako od njih je preozko, da bi ta roman lahko udobno umestili vanj. Vendar danes vemo, da je prav ta roman nekako odprl pot zadnjim objavam, postapokaliptičnim Luknjam, ki so zasnovane na temelju distopije, in Trgu osvoboditve, v katerem se Blatnik, seveda povsem v svojem slogu, sooča z novejšo zgodovino in osemdesetimi leti kot mitsko točko generacijske nostalgije, ki pa jo je prav tako treba, kajne, malce podvreči ironiji in samoironiji.

Blatnik je pripadnik t. i. postmodernistične generacije slovenskih prozaistov, ki se je v književnosti pojavila v osemdesetih ter se zbrala okrog revije Literatura in knjižne zbirke Aleph, ki jo je zasnoval prav on, in se večinoma naslanjala na izkušnje ameriške metafikcije. Blatnik je paradigmatski pisec te generacije. Po prvi zbirki kratkih zgodb Šopki za Adama venijo ter romanu Plamenice in solze, prepletenem z mrežo motivov in tem trivialnih žanrov in književnih reminiscenc, ki ga je književna kritika okarakterizirala kot svojevrsten manifest nove generacije prozaistov, je objavil Biografije brezimenih. Teh petindvajset kratkih zgodb nedvomno spada v vrh slovenske kratke proze tega časa, razvoj, ki ga lahko spremljamo v njih, pa je pomemben za pot te proze od neomodernizma prek metafikcije do avtopoetičnega eklekticizma. Biografije bralca presenečajo z veščim poigravanjem z žanri, katastrofičnimi zgodbami, atmosfero tesnobe in zelo uspešnimi kratkimi kratkimi zgodbami, ki koketirajo z aforističnostjo in napovedujejo, kaj vse se je pozneje razvilo in zložilo v Blatnikovih nadaljnjih knjigah.

Mojstrstvo kratkozgodbarske prakse se je potrdilo v njegovih kasnejših zbirkah Menjave kož, Zakon želje, Saj razumeš? in Ugrizi. Poleg tega, da lahko – tako tipično za kritike – opazimo, da je vsaka od teh knjig obrtno čedalje boljša, nam v praksi prav res prikažejo znano geslo predstavnikov minimalizma ›manj je več‹. Blatnikove zbirke so v pravem pomenu besede zgled pisanja kratke zgodbe, zasnovane na ekonomičnosti naracije, tem in izraznih sredstev, kondenziranosti in destiliranosti. Zgoščene na vsakodnevne in navidezno mimobežne prizore, zakon želje in posameznika, ki ga ne more nadzorovati, prodirajo naravnost v bit krize identitete, zakona, ljubezni, komunikacije, odraščanja – kajti v ključnih trenutkih gre zmeraj za krizo in nezmožnost prestopanja tanke rdeče črte, ki bi morda enkrat nekje pomenila izhod. Blatnikove zgodbe v popolnosti, tako z obliko kot vsebino utelešajo stališče, da ›nobena zgodba ne more trajati‹, v besedilu ali življenju, povsem vseeno. Genetsko so zgodbe iz vseh njegovih zbirk povezane s priročnikom Pisanje kratke zgodbe, nastalim iz izkušnje vodenja delavnic kreativnega pisanja, priročnikom, ki je bil na Hrvaškem preveden in zelo uporabljan. Teorija in praksa pri Blatniku namreč zmeraj stojita z ramo ob rami, o čemer nazorno priča tudi knjiga Labirinti iz papirja. Štoparski vodnik po ameriški metafikciji in njeni okolici. Ker govorimo o avtorju, ki zna reči, da ima najraje potovanje in branje, ni čudno, da je tudi ta, morda rahlo nenavadna knjiga (ali vsaj odmaknjena od klasično razumljenih teoretskih in znanstvenih vknjiženj, ki se ukvarjajo s kakim delom nacionalnih književnosti) podnaslovljena ravno kot ›štoparski vodnik‹. Prav tako lahko v Labirintih zaznamo avtorjevo pot od navdušenja nad poigravanjem v besedilu do določene zadržanosti in tudi izhoda iz ozkega razumevanja metafikcije, ki se v Labirintih izrazi kot širitev obzorja zanimanja še na drugo ameriško prozo.

Tisto, kar se mi zdi pri tem pisatelju izredno pomembno, se navezuje na pravkar povedano in je nekakšen povzetek vse njegove poetike, bom skušala razložiti prav na tem mestu prehoda od pisanja o kratkih zgodbah k pisanju o romanih. Andrej Blatnik ima dve lastnosti, ki ga po mojem mnenju dvigata iz množice (pisateljev) in delata izjemnega. Prva je ta, da nima težav s spremembo; o tem najbolje priča ena njegovih davnih izjav, da bi v novih pogovorih o njegovem pisanju lahko brez nadaljnjega preskočili prve knjige (kar seveda z mojega gledišča ne drži, a je pomenljivo). Na te spremembe, ki se dogajajo iz knjige v knjigo, ne vplivajo aktualne književne mode ali trendi, temveč njegov notranji občutek, da je določen model izčrpan in ga je treba razširiti ali zamenjati. Druga lastnost, ki bi jo rada poudarila, je sposobnost, da svoj opus gradi kot puzzle, v katerem vsako novo delo vsebuje delce starega, spremenjenega, dopisanega, in na ta način ustvarja močne medbesedilne povezave, za katere je dobro, da so razpoznane, vendar hkrati niso pogoj za recepcijo. Tako se dogaja tudi v njegovih romanih, v katerih na strateških mestih zmeraj vznikne kak citat, parafraza ali pa samo aluzija na kratke zgodbe, ki smo jih brali prej.

  1. b) Javno

O romanih

Po že omenjenih Plamenicah in solzah je Blatnik napisal kratek roman ali daljšo pripoved Tao ljubezni, ki se nekoliko razlikuje od njegove prejšnje proze. Avtor, sicer (hm, morda bivši?) ljubitelj eksotičnih potovanj, dogajanje umešča na Tajsko in že v naslovu poudarja obe ključni besedi – pot in ljubezen. Pripoved je zgoščena na najmanjšo mero, tisto, ki vzpostavlja nujen okvir za dialoge, prevladujoče v romanu. Ljubezenski par je naklonjen potovanjem kot premikanju, ne kot prihajanju na določen cilj, potovanjem v smislu spremembe, samospoznavanja ali doseganja notranjega miru. Tokrat to iščeta v tajski ezoterični ustanovi, samostanu s komičnimi znaki turističnega središča. Pripovedovalec in njegova sopotnica delujeta po principu antipodov – ona je predana potovanju, želi živeti kot domačini, pripovedovalec pa je precej skeptičen do vsega, kar doživlja: tipično po blatnikovsko neprestano relativizira, kritično, ironično in samoironično analizira vse dogajanje okrog sebe. Čeprav se zgodba začne kot intimistični roman, proti koncu dobi razpoznavna obeležja kriminalke, potovanje pa postaja iskanje smisla in nekakšno abstraktno iskanje (samo)spoznanja. Zelo učinkovito pa tudi simptomatično se roman konča z dvema vprašanjema: »Me ljubiš?« in spet »Me ljubiš?«, torej z odprtim koncem. Že v tem romanu je Blatnik postavil temelje svojih poznejših – za sestavine namreč jemlje protislovne elemente (tu konkretno eksotiko, ezoteriko, vzhodnjaško filozofijo, elemente kriminalke, ljubezenskega romana), ki so presenetljivo spretno sestavljeni in skupaj ustvarjajo koherentno prozno celoto.

Roman Spremeni me, umeščen v bližnjo prihodnost, prav tako – in to je nadvse pomembno – nima podučevalnih in moralizatorskih sestavin, ki se velikokrat prilepijo na ta žanr, niti težnje po ›veliki zgodbi‹, vsaj ne v tistem smislu, ki bi škodil primarnemu sporočilu, ki ga oddaja vsako Blatnikovo delo – literarnosti, pred vsem drugim! V zgodbi ›Tanka rdeča črta‹ iz zbirke Zakon želje beremo stavek »Če ne moreš spremeniti usode večine, jo moraš deliti.« Ta stavek se je smiselno in z razlogom preselil v ta slojeviti roman, s čimer pa se korespondenca s prejšnjo prozo ne izčrpa. V žanrskem smislu je Spremeni me nekaj podobnega ›popolnemu miksu‹, ki ga hoče narediti Borut. Ta se zaveda, da se ustvarjalnost danes reducira na kompilacijske postopke, ki, naj se zdijo še tako preprosti, lahko postanejo delo za vse življenje. Borut je leta in leta kot megauspešen copywriter posredno spreminjal usodo večine, ko pa je spoznal, kako se je s tem odmaknil od etičnih načel, ki so ves ta čas njegovih velikih profesionalnih uspehov vendar ostajala nekje v globini njegove biti, se je odločil v svojem življenju napraviti rez in se prepustiti spremembi. Spodbujen s krizo srednjih let, ki se ujema s splošno krizo smisla, se v skrbno premišljenem načrtu odloči zapustiti ženo Moniko in njuna otroka. Individualni upor posameznika, ki odide iz lastnega življenja, je edino, kar še preostane v tem zelo novem svetu, v katerem je Borut iskreno sodeloval. Z odhodom od doma in s pismom, ki ga zapusti svoji soprogi, se začne prvi pripovedni rokav romana, ki zaradi svoje ciklične strukture (začetek je enak koncu) ter somernega izmenjavanja Borutovih in Monikinih poglavij pušča ločeni zakonski par še naprej povezan, tako na dobesedni kot na simbolni ravni. S tem se uteleša tisto, v čemer je Blatnik že v svoji zgodnejši prozi pokazal pravo mojstrstvo – sijajno prikazovanje moško-ženskih odnosov, zgovorno in niansirano celo v tistem, kar ostane neizrečeno, v nedokončanih ali prekinjenih stavkih toka zavesti pa se odslikava groza praznine in odtujenost medosebnih in ožje družinskih odnosov v svetu, v katerem liki živijo.

In ta svet je, čeprav umeščen v bližnjo prihodnost, v resnici svet, v katerem že nekaj časa živimo, ne da bi se zavedali, kako in kdaj smo se v njem pravzaprav znašli in kje je trenutek, v katerem se je vse to začelo. Prav zaradi nedvomne povezave z našo konkretno stvarnostjo lahko vso zgodbo romana beremo tudi kot nekakšno družbenokritično, angažirano sliko sveta. Potrošniška družba z vsemi svojimi neusmiljenimi značilnostmi, kot so velike korporacije, ki so lovke svoje ›hobotnice‹ že zdavnaj vpletle v državne ustanove, pristavljanje kartic kot edina oblika identifikacije, nakupovalni centri, urejeni kot celodnevna bivališča, sistemi popolnega nadzora, nova in nova tehnologija … Ali nismo vsega tega ne samo že videli, ampak tudi živeli?

Izrazit smisel za ekonomičnost izraza je iz kratkih zgodb prešel tudi v Blatnikove romane; njegovi stavki so kondenzirani skoraj z mojstrstvom najboljših copywriterjev, tako da tudi v romanih dominira zaznavni minimalizem. V Blatnikovi prozi je namreč veliko povedano med vrsticami in v njej ni prostora za pojasnila in posredovanja vsevednega pripovedovalca. Neizgovorjeno in neizrekljivo, zamolčano in aluzivno, vse to je pomembna sestavina vseh njegovih romanov. Prav to je značilno tudi za roman Luknje, objavljen 2020, pisan najbrž z namenom, da bi ga brali kot distopijo, pa je ta namen pandemijska stvarnost, ki ga je pričakala ob prihodu iz tiska, popolnoma demantirala. Borutovo ›izključevanje‹ iz sveta po spoznanju, kakšen ta svet pravzaprav je, in njegov individualni upor se zdita v primerjavi s svetom, v katerem živijo junaki Lukenj, romana, ki ga strukturirajo dialoška osnovna zgodba in prizori v obliki kratkih zgodb, skoraj kot diznilend. V Luknjah tako rekoč ni več sveta, kakršnega poznamo. Je postapokalipsa neznanih vzrokov in obsega, zato se mora glavni junak, da bi to sploh lahko postal, splaziti iz svoje luknje, v katero se je zakopal skupaj s pripadajočim kompletom konzerv za preživetje, da bi počakal, da neimenovana kataklizma mine (ali pa tudi ne?). Nepreviden izhod iz lastne niše/luknje ga poveže z nekom, ki ga nažene na potovanje (kako naj bo pri Blatniku drugače?), v iskanje artefakta, s katerim bi bilo mogoče svet rešiti. Umetnost, ki bi lahko rešila svet, seveda iz distopije na trenutke naredi utopijo, vendar je objava leta 2020 pravzaprav ujela duha časa s pripadajočimi dilemami, ki so v času pandemije obsedle vse človeštvo. Motivi izbire poti, kroženja in vračanja na izhodišče, tanke rdeče črte, ki je ni mogoče prestopiti, te stalnice Blatnikove proze, so seveda vidni tudi v tem romanu, ki si za žanrsko oporišče jemlje tudi roman ceste, s tem dopolnilom, da cesta, kakor tudi pri Cormacu McCarthyju, ni več cesta v pravem pomenu besede, temveč stranpot, s katere krožnega toka je nemogoče izstopiti. Strašljivo atmosfero tega romana ustvarja popolni minimalizem – v romanu ni opisa tistega, kar se je godilo prej, ni prostorske ali časovne opredeljenosti, niti ne veliko oseb. Cilj potovanja, na katero se dvojica poda po skorajda beckettovskih poteh, je iskanje izgubljenih glasbenih posnetkov, ki bi kataklizmičnemu svetu lahko vrnili smisel. V romanu razberemo aluzije na odsek preteklosti, s katerim se je Blatnik ukvarjal v naslednjem romanu, Trgu osvoboditve. Zgodovina jugoslovanskega rocka in panka, ›štiklci‹ iz zgodovine bivše države, literarizacija resničnih dogodkov in oseb, vse to se vpleta v dominanten potek zgodbe, ki se dogaja v dialogih, v postapokaliptičnem kontekstu se izgubljajo pričakovane in znane konotacije, razpršujejo se v skladu s svetom, ki je enako razpršen in paradoksalen. Edino trdno oprijemališče v romanu – pa smo spet pri tipični blatnikologiji – so aluzije, citati, književne reference in zavest o smislu potovanja kot vrnitve na kraj, od koder smo se odpravili na pot. Iskanje tistega, kar pripada preteklosti, kar je izginilo, vendar vemo, da je nekdaj obstajalo, saj obstaja v kolektivnem spominu (ki pa mu grozi uničenje, saj kolektiv izginja), romanu katastrofe dodaja še eno razsežnost – zavedanje o preteklosti, ki jo je treba prekopati, preden se definitivno in dokončno zakopljemo vsak v svojo luknjo.

Da pri Blatniku ta pristop nima prav nikakršne povezave s ceneno nostalgijo, ki se nam v raznih oblikah ponuja kot rešitev, v resnici pa je vir prihodka njenim prodajalcem (megle), je še jasneje po branju Trga osvoboditve (2021). Načelno je ta roman najprepustnejši za resničnostne teme, ne odmika se v distopične izlete, moško-ženskemu odnosu, ki je seveda spet v središču zgodbe, pa daje jasen časovni (politični, socialni …) kontekst, od konca osemdesetih let do bolj ali manj naših dni. Roman se začne z velikim ljubljanskim protestom v podporo četverici JBTZ 21. junija 1988 na Kongresnem trgu, kjer mladenič po spletu okoliščin spozna dekle in jo povabi na sladoled. Njun turbulentni odnos je v središču enega sloja romana, drugi pa iz ljubezenske tranzicije prehaja v politično in gospodarsko. Glavni lik se enako kot tisti v prejšnjem Blatnikovem romanu ne znajde najbolje v vsem, kar se okrog njega dogaja – je pasiven fatalist, ki ne ve, kako naj izkoristi priložnosti, širše gledano pa je predstavnik generacije, ki je prešla pot od vsestranskih protestov do popolnega fatalizma, od pankovskih in novovalovskih koncertov, mladinskega novinarstva in vere v spremembe do pasivnosti, s katero prav tako izraža svoj odnos do tranzicije na take ›naše‹ načine. Struktura romana je fragmentarna, Blatnik nima namena izpisati kronike generacije, vendar se ta posredno izpisuje sama. Spominjanja na nekatera generacijska vozlišča, na družbene in kulturne dogodke, idole in njihov somrak, od bendov in koncertov prek medijev do politike, delajo iz Trga osvoboditve roman, v katerem je vzpostavljen pravi katalog nekaterih ključnih mest skupne generacijske preteklosti, štoparski vodnik, a tokrat ne po ameriški metafikciji (po kateri je bilo potovanje morda lagodnejše), ampak po skupni preteklosti. Smisel za ›montažo‹ vseh teh resničnih dogodkov in resničnih oseb izpred treh desetletij, vpletenih v osebno usodo glavnega lika, pokaže Blatnika kot pisatelja, čigar književna zrelost je našla način, da vase vključi vsa orodja, ki jih je uporabljal v prejšnjem pisanju in zanje zasluženo prejemal komplimente. Mislim zlasti na dialoge, ki s svojo dramatičnostjo in menjavami tonov karakterizirajo like in oblikujejo zgodbo, pa tudi na številne reference iz sveta popularne in manj popularne kulture. Blatnikov roman prikazuje zgodbo o spremembi politične ureditve, izgubi idealov, spremembi moralnih paradigem, do česar je zelo kritičen, vendar je njegovo področje boja še zmeraj posredna angažiranost in ironija. Če si v tem ›javnem‹ besedilu lahko privoščim biti malce zasebna: osebno se me je najbolj dotaknilo, da protagonist romana, ta antijunak našega časa, ki se ne zmore rešiti svoje luzerske pozicije – piše književne kritike. Soočen z dejstvom, da kritike nikogar več ne zanimajo in so zato premalo plačane ali pa sploh niso, se tudi sam znajde v prostoru marketinškega, piarovskega izmišljanja sloganov in prodajanja megle. Odgovorno trdim, da se kaj takega meni (še) ni zgodilo in da tega besedila ne pišem s takega položaja!

Trg osvoboditve je Blatnikov zanesljivo najambicioznejši roman doslej, pravi katalog njegove poetike in literarnih postopkov, pa tudi album neke generacije, ki je pričakovala več in dobila manj. Vendar – ali nismo že pri zgodnejših Blatnikovih delih ugotovili, da je manj lahko tudi več?

  1. b) Zasebno

Kakor je neznanec iz Lukenj prepričal protagonista Blatnikovega romana, naj krene v iskanje izgubljenega artefakta, sem sámo sebe popeljala na podobno, čeprav precej manj kompleksno potovanje, nekaj desetletij nazaj, do začetka Blatnikovega pisanja ter svojega branja in prevajanja. Tam sem se ponovno srečala s citati, ki sem jih nekdaj rada uporabljala pri predstavljanju ali v kritikah. Tako sem se spomnila, kako so njegovo pisanje primerjali z vožnjo z mercedesom, ga imeli za B. B. Kinga slovenske proze, in potem mi je na misel prišel stavek, ki ga je Blatnik nekoč izgovoril kot nekakšen pisateljski credo: »Raje živim kot pišem, vendar se v pisanem tekstu počutim resničnejšega.« Blatnikova proza, lahko sklenemo, je ironična do obstoječih modelov, žanrov in teorij pa tudi do lastne pozicije v vsem tem. Na kratko, izvrsten spoj celovitosti in fragmentarnosti, teorije in prakse, a vedno reader friendly. V tem njegovem tridesetletnem književnem potovanju pa je zanimivo še eno dejstvo: ko je bila književnost v svojem dominantnem toku (ne samo v Sloveniji, temveč tudi v širšem okolju) družbeno aktivna, je Blatnik o tem izražal svoje stališče tako, da je pisal intimne zgodbe, v katerih je bilo pomembnejše od vsega tega zunanjega na primer to, zakaj se v knjigah več ne poljublja, niti ne govori o poljubljanju, ampak govori le o tem, da se o poljubljanju samo še govori. Če dobro premislimo, je to zelo pomembno vprašanje. In ko so se pisatelji večinoma umaknili v niše posameznikovega intimnega sveta, je Blatnik začel tematizirati družbeno ozadje svojih zgodb o posameznih intimah. Vse to jasno pripelje do trenutka, v katerem moram – parafrazirajoč avtorja – priznati, da se v njegovih besedilih vedno počutim resničnejšo, vprašanje, ali raje živim ali berem, pa bom za zdaj vseeno pustila kot odprt konec.