Josef Winkler: foto © Siri Winkler

Nagrajenec Vilenice 2021: Josef Winkler

Ko pišem, si nikdar ne zamislim vnaprej, o čem bom pisal, raje se prepustim jeziku, avtonomnemu pisanju, kot so ga poznali francoski nadrealisti, in potem me smrt – ne da bi sploh hotel ali o tem razmišljal – vedno znova dohiti, ujame; nehote se vračam v otroštvo, k podobam smrti, ki sem jih videl.

(Delo, Književni listi, 21. 4. 2015, stran 14)

Strokovna žirija za Vilenico v sestavi Aljoša Harlamov (predsednik žirije), Tone Peršak (podpredsednik žirije), Matej Bogataj, Ludwig Hartinger, Aljaž Koprivnikar, Martin Lissiach, Amalija Maček, Aleš Mustar, Andrej Pleterski, Julija Potrč, Jutka Rudaš in Đurđa Strsoglavec podeljuje nagrado vilenica 2021 Josefu Winklerju.

Biografija

Avstrijski pisatelj Josef Winkler se je rodil 3. marca 1953 v Kameringu pri Paternionu na severu Koroške. V domači vasi je obiskoval osemletko, nato pa v Beljaku triletno trgovsko šolo. Med letoma 1973 in 1982 je bil zaposlen v administraciji takratne nove Visoke šole za izobraževalne vede, današnje Univerze v Celovcu. V tistem času je skupaj z univerzitetnim profesorjem in pisateljem Aloisom Brandstetterjem ustanovil literarno delovno skupino, ki je h književnemu branju vabila pisatelje iz Avstrije in tujine, ter izdajal literarno revijo Pisanja (Schreibarbeiten). Od leta 1982 se ukvarja samo s pisateljevanjem. Je avtor številnih romanov, pripovedi, novel, dnevnikov ter časopisnih in revijalnih prispevkov. Od leta 2012 je predsednik Avstrijskega senata za umetnost.

Že kot otrok se je domačemu in družinskemu, patriarhalnemu okolju, v katerem se je počutil kot tujec, upiral med drugim z branjem knjig in zanimanjem za literaturo. Odraščal v domu brez knjig in »brez besed«; pogosto je bil žrtev psihičnega in fizičnega izživljanja očeta, čigar »ljubezen je veljala živini, nasilje pa otrokom«, medtem ko je bila mati že sama premočno zaznamovana z brazgotinami vojne.

Literarni opus Josefa Winklerja je bogat, odlikujeta ga poseben ritem (primerjajo ga z litanijami) in posvečanje tematiki smrti, zlasti smrti otrok. Svojih travm ne skriva, temveč jih preobraža v literaturo, ki marsikdaj deluje obsesivno, saj se vedno znova vrača k motivom iz otroštva: domovini, smrti, spolnosti, katolicizmu, življenju na podeželju. Njegovo literaturo zaznamujejo tudi pogosta potovanja po Italiji in predvsem Indiji, kar se kaže med drugim z opisovanjem tamkajšnjih pogrebnih ritualov in njihovim primerjanjem s katoliškimi obredi v domovini. S potovanji v tuje svetove nabira nove vtise in navdihe, ki motivno prehajajo v njegovo lastno literaturo.

Že v svoji zgodnji romanopisni trilogiji Divja Koroška (Das wilde Kärnten) Winkler z ekstatičnim jezikom opisuje, kako se tradicionalni katoliški milje polašča otroškega domišljijskega sveta. Piše o intenzivnem in težkem soočanju z otroštvom na koroškem podeželju, o svojem avtoritarnem, samopašnem, osovraženem očetu ter o materi, ki je nemočno otrdela v svojih lastnih depresijah, pa o vaški skupnosti, ki je izrazito sovražno nastrojena do ljudi in vsakršne življenjskosti.

Njegova umetniška pisava se poleg zajemanja iz avtobiografskih izkušenj navezuje tudi na literarno delo drugih pisateljev, s katerimi ga povezuje obravnavanje nekaterih osrednjih tem (smrt, osamljenost, homoseksualnost), kot so npr. Jean Genet, Hans Henny Jahnn, Pier Paolo Pasolini, Georg Büchner in Paul Celan, ter literarno obravnavanje tegob življenja homoseksualcev v družbi, ki jo zaznamujeta patriarhalna in katoliška morala.

Josef Winkler je že svoj prvi roman leta 1979 izdal pri nemški založbi Suhrkamp in ji ostal zvest vse do danes. Njegove knjige so bile doslej prevedene v 17 jezikov, tri tudi v slovenščino: Wenn es soweit ist (Ko bo nekoč tako daleč. Celovec: Mohorjeva, 2006; prev. Amalija Maček), Roppongi. Requiem für einen Vater (Roppongi. Rekviem za očeta. Celovec: Mohorjeva, 2012; prev. Lučka Jenčič) in Ich reiß mir eine Wimper aus und stech dich damit tot (Trepalnico si izpulim in z njo do smrti te zabodem. Ljubljana: LUD Literatura, 2013; prev. Amalija Maček).

Utemeljitev nagrade

Pripravila Amalija Maček, članica žirije za Vilenico

Verjetno se veliko utemeljitev začne z besedami, da nagrada ne bi mogla iti v roke primernejšemu avtorju, a če upoštevamo vodilo letošnje Vilenice ›Strah in pogum‹, se zdi, da bi to lahko bilo tudi vodilo avtorjevega življenja in opusa. Nadvse aktualen je s stalnim opozarjanjem, da nacizem s koncem vojne nikakor ni izginil, ter neizprosnim opominjanjem, da smo minljivi.

Avstrijski pisatelj Josef Winkler se je rodil leta 1953 na severu Koroške, v okolju, ki je bilo zanj pregrobo že od vsega začetka. V strahu pred verbalno in fizično nasilnim očetom ter v strahu za življenje svoje zatirane in zaradi medvojne smrti bratov povsem strte in molčeče matere je vse otroštvo hrepenel po tolažilnih besedah in podobah, ki jih v hiši brez knjig ni našel. Podobno kot rojaka Florjan Lipuš in Peter Handke, ki sta v veliki meri vplivala nanj, je v umetnosti nenaklonjenem povojnem obdobju moč poetičnega prvič zaslutil v cerkvenih litanijah, katerih ritem je prevzel in vse do danes zaznamuje obsesivno ritmično melodiko njegovih del, čeprav je že prav kmalu razkrinkal zlaganost vaške pobožnosti, ki je prav tako temeljila na ustrahovanju. Upiral se je dobesedno s telesom in duhom: z nepokorščino očetu, kršil je vse patriarhalne tabuje podeželskega okolja, predvsem pa ni molčal o stvareh, o katerih ›se ne govori‹ in ki jim je bil priča kot otrok in mladostnik. Zatekal se je v branje (pozneje tudi film) ter si v okolju, v katerem je bila vsaka beseda ukaz ali očitek, ustvaril svoj jezik in specifičen, mikroskopski način opisovanja. Vsak boleč dogodek kompulzivno opiše tolikokrat, da ga s tem pripovednim ritualom postopoma predela. Pisati je začel, da bi ostal priseben, da bi ostal živ. Pripada uporniški povojni generaciji ›skrunilcev gnezda‹ (Nestbeschmutzer), ki se je predvsem v avstrijski književnosti zoperstavljala generaciji staršev in jo simbolno obsodila, saj prave denacifikacije na ravni države ni bilo. Gre za več kot le slutnjo, da so bili njihovi predniki zločinci. V vaški gostilni in za domačim zapečkom so pripovedovali o svojih vojaških podvigih, predvsem pa se niso nikdar spremenili. Nacizem ni le politični režim, je način vsakodnevne diskriminatorne komunikacije v družini in družbi, je nesprejemanje drugačnosti tudi na osebni ravni, je pridiganje preživetih dogem z namenom ohranjanja lastne premoči in zatiranja drugih. Medtem ko so pred nekaj leti Josefu Winklerju občasno še očitali zaziranje v preteklost, so njegova dela danes žal še kako aktualna.

Obsežni opus, za katerega je Josef Winkler med drugim prejel najvišjo nemško književno, t.j. Büchnerjevo nagrado ter avstrijsko državno nagrado za umetnost, se začne s trilogijo o Koroški – Divja Koroška (Das wilde Kärnten, 1979–1982) je dobesedno izbruhnila iz njega in s svojim jeznim, obtožujočim, a izredno izpiljenim in melodičnim slogom nemudoma navdušila pisateljske kolege in založbo Suhrkamp, pri kateri njegova dela izhajajo vse do danes. Gre za prikaz lika uporniškega sina, tiranskega očeta in zatirane matere, ki ostajajo triada njegovih del o Koroški vse do poslovilnih tekstov ob smrti staršev, ki sta oba doživela izredno visoko starost. Od očeta se je poslovil v delu Roppongi. Rekviem za očeta (Roppongi. Requiem für einen Vater, 2007; prev. Lučka Jenčič), v katerem obravnava svoj odnos do očeta, ki je sinu – pisatelju – nekoč celo ponudil, naj o njem – očetu – piše, karkoli želi, le druge vaščane naj pusti pri miru, hkrati pa mu je prepovedal priti na svoj pogreb. Ob očetovi smrti je bil Josef Winkler dejansko na daljšem bivanju na Japonskem, tako da se pogreba ni mogel udeležiti, je pa napisal to poslovilno, nekoliko bolj spravljivo besedilo. Od matere se je poslovil v delu Mati in svinčnik (Mutter und der Bleistift, 2013).

Domače vasi in zlaganosti sovaščanov (ki so mu po izidu grozili s tožbami) se je lotil v baročno mračnem delu Ko bo nekoč tako daleč (Wenn es soweit ist 1998; prev. Amalija Maček), v katerem iskreno, naturalistično natančno, a vendar zarotitveno reiterativno in mestoma nadrealistično opisuje, kako so drug za drugim umirali ljudje iz njegove vasi. Njegov prvi trenutek, do katerega mu seže spomin, je prav pogled na truplo sorodnice, ki ga je pretresel. Odtlej Josef Winkler na vse stvari gleda ›preblizu‹.

Nazadnje se je k domači vasi vrnil v delu Poberi se, oče ali Smrt zapiši mi v srce (Lass dich heimgeigen, Vater oder Den Tod ins Herz mir schreibe, 2018). Josef Winkler je v preteklosti pogosto uporabljal metaforo, da njegova vas jé z nacizmom zastrupljen kruh, zelenjavo, ki jo napaja voda s pokopališča itd., pred nekaj leti pa se je pokazalo, da je bil nacistični množični morilec in pripadnik SS slovensko-tržaških korenin Odilo Globočnik po tistem, ko je vpričo britanskih sil storil samomor s kapsulo ciankalija, dejansko zakopan prav na občinski njivi, kjer sta pisateljev oče in ded pridelovala pšenico. Naključje, kakršnega si ne bi mogel izmisliti niti avtor, ki na avstrijskem podeželju na vsakem koraku vidi sledi nacizma. Josef Winkler je v Avstriji znan kot odkrit in pogumen nasprotnik neonacističnih tendenc, čaščenja Jörga Haiderja ter nesmotrne rabe javnega denarja na Koroškem, kar je neustrašno in neposredno izrazil v govoru na priznanem literarnem tekmovanju Ingeborg Bachmann leta 2009.

Podobno kot drugi avtorji z avstrijske Koroške tudi Josef Winkler vse življenje ostaja zaznamovan s podobami in trpljenjem svoje ožje domovine. Rojen na severnem Koroškem, se v otroštvu ni srečeval s problematiko slovenske manjšine, spoznaval pa jo je prav z branjem Lipuševih in Handkejevih del. S pretanjenim občutkom za kakovostno pisavo ter občutkom za pravičnost je kljub grožnjam in nestrinjanju priznanih avstrijskih pisateljic in pisateljev dosegel spremembo statuta za podeljevanje najvišjih priznanj za književnost, kjer zdaj več ne piše, da mora biti avstrijska književnost nujno napisana v nemškem jeziku. Tako je omogočil, da je avstrijsko najvišje državno odlikovanje na področju umetnosti leta 2018 prejel Florjan Lipuš.

Koroška je svet v malem, avtorjev laboratorij, v katerem precizno preučuje toksične klice, pa vendar opus Josefa Winklerja ni omejen le na to geografsko območje. Nasprotje ozkosti domače vasi je našel v slikovitem Rimu, ki ga je prevzel z vzporednostjo zgodovinske veličine, filmskega blišča in vsakdanje bede stranskih uličic, ki jo prikazuje v svojem največkrat prevedenem, konciznem delu Natura morta (1980), ki jo sam imenuje ›rimska novela‹. Njegovo filmsko oko se sprehaja po živo pisani tržnici, opazuje trzanje rib na ribji tržnici in se poistoveti s trpljenjem revnega dečka. Prometne nezgode, v katerih umrejo otroci, so še ena od nevralgičnih točk, h katerim se avtor vedno znova vrača. Zdi se, da so otroci edino, kar mu je sveto in izvzeto iz njegovega zajedljivo mračnega prikaza sveta.

Še dlje pa se je Josef Winkler od Koroške oddaljil v številnih potovanjih in zapisih iz Indije, ki ga je presunila s še brutalnejšim odnosom do socialno šibkejših (kar vedno znova opisuje v svojih popotnih zabeležkah) ter svojim duhovnim, a za zahodnega obiskovalca prav tako šokantno naturalističnim odnosom do smrti. Dneve in dneve je avtor presedel ob Gangesu in opazoval sežiganje umrlih. Pod vtisom doživetega je napisal roman Domra. Na obrežju Gangesa (Domra. Am Ufer des Ganges, 1996), ki nikakor ni lahko čtivo, saj se mora bralec prebiti skozi neskončen niz nadvse podrobnih opisov minljivosti, ki razgaljajo fizični proces vrenja, tlenja in upepeljevanja človeškega telesa. – Specifičen odnos do smrti je avtorja tesno povezal s še enim geografskim območjem, to je Mehiko.

V svoje zapise o opažanjih po svetu pa vedno znova vpleta reminiscence na domače okolje ter citatne navedke iz del pisateljskih kolegic in kolegov, ki jih ceni. Josef Winkler je pisatelj, ki stalno bere in brez zadržkov izraža občudovanje kolegov. Znan je po tem, da velikodušno spodbuja mlajše generacije pisateljic in pisateljev. Že kot mladostnik se je pred dušečim, toksičnim okoljem svojega otroštva zatekal v branje. Sprva lahkotnejše, nato pa je našel ›svoje‹ avtorje, med katerimi so Oscar Wilde, Albert Camus, Julien Green in predvsem Jean Genet. V družbi besedil slednjega ter Bernarda-Marie Koltèsa je bil Josef Winkler s svojim besedilom (na katero so slovenski poznavalci postali pozorni po zaslugi odličnega francoskega prevoda Bernarda Banouna) navzoč tudi ob odprtju Mini teatra na novi lokaciji v Križevniški ulici. V istem gledališču je Marko Mandić leta 2010 v maratonskem deveturnem branju prebral celoten slovenski prevod romana Ko bo nekoč tako daleč. Smrti vaščanov se v tem delu nalagajo kot plasti kostne brozge, ki jo kuha nekakšen nadrealistični kronist, vsaka smrt zase je pretresljiva, njihovo neizprosno nizanje pa vodi v občutek majhnosti in bizarnosti vsakršnega obstoja.

V slovenščino imamo prevedena tri dela Josefa Winklerja: že omenjena romana Ko bo nekoč tako daleč ter Roppongi; oba sta izšla v odlični zbirki sodobne avstrijske književnosti Austriaca, ki jo je urejala Lučka Jenčič, a žal v Sloveniji nista bili ustrezno distribuirani in zato tudi ne recipirani. Avtor je doslej trikrat obiskal Slovenijo in bil deležen dobrega odziva, saj se marsikdo lahko poistoveti z njegovim osebnim poskusom izvijanja iz okostenelega, patriarhalnega okolja. Tretji prevod je izšel pri založbi Literatura leta 2013, gre pa za Winklerjeva predavanja o poetiki, ki so v njegovem slogu tudi sama bolj poezija kot klasična proza: knjižica Trepalnico si izpulim in z njo do smrti te zabodem (Ich reiß mir eine Wimper aus und stech dich damit tot, 2008; prev. Amalija Maček) je nekakšen destilat celotnega pisateljevega opusa, ki obsega vse postaje od Koroške, Indije do Mehike, avtor vzpostavlja dialog z njemu dragimi pisateljskimi kolegi, med drugim Terézio Moro in Annemarie Schwarzenbach. V nizu kratkih, a še vedno ritmičnih tekstov najdemo subverzivne prikaze krščanskega podobja, prebliske obešenjaškega humorja, sočutje z otroki, ki umrejo v prometu ali po lastni izbiri, pa vse do tankočutnega izpraševanja vesti, do kod seže lastna krivda, na primer ko gre za revnejše sloje v Indiji in njihovo trpljenje. Na Koroškem so Josefa Winklerja med drugim označili za ›neprijetneža‹ (der Unangenehme), saj nikoli ne molči in svetu neizprosno nastavlja ogledalo, a ne da bi mu lahko očitali vzvišenost, saj najprej in najtemeljiteje razgalja samega sebe. Branje njegovih del ni prijetno opravilo, je pa v obdobju znova porajajočih se neofašističnih teženj ter vsakodnevnega soočanja z minljivostjo v času pandemije nujno in aktualno.