Dubravka Ugrešić

Dubravka Ugrešić (1949) je literarna zgodovinarka, prozaistka, jedka in lucidna esejistka brez dlake na jeziku, odmevna in prevajana avtorica, pisateljica, ki je »sešila« kultni hrvaški roman Štefica Cvek v krempljih življenja (1981), po katerem so leta 1984 posneli ravno tako kultni film V žrelu življenja (režija Rajko Grlić), dobitnica svetovnih literarnih nagrad ter gostujoča predavateljica na evropskih in ameriških univerzah, ki od leta 1993 ne živi na Hrvaškem, ne piše zgolj v hrvaščini ter »obstaja v medprostoru« in »živi v nikogaršnji coni«, kot pravi sama.
V slovenščini lahko Ugrešićevo beremo od leta 1992, ko je izšel prevod romana Forsiranje romana reke (prev. Denis Poniž), potem pa dolgo nič (če ne štejemo redkih prevodov v periodiki); šele leta 2005 je znova izšel prevod kakšnega njenega dela, in sicer roman Ministrstvo za bolečino (prev. Klarisa Jovanović), leta 2006  prevod pomembne zbirke antipolitičnih esejev Kultura laži (prev. Maja Brotschneider, Andrej Jaklič, Jana Unuk, Gregor Butala, Jurij Hudolin, Ivana Vinovrški), leta 2010 pa dva prevoda – še vedno najbolj znana proza Ugrešićeve Štefica Cvek v krempljih življenja (prev. Višnja Fičor) in roman Jaga baba je znesla jajce (prev. Sonja Polanc).
Ko je Ugrešićeva leta 1978 napisala prozno zbirko Poza za prozo, se je začela uspešna serija zbirk in romanov, v katere je kot avtonomen del literarnega dogajanja vpeto razkrivanje literarnega postopka. S kolažiranim romanom Štefica Cvek …, z medbesedilno zbirko kratkih zgodb Življenje je pravljica (1983) in meddiskurzivnim romanom Forsiranje romana reke (1988) je v 80-ih letih prejšnjega stoletja spletla prozno mrežo, v kateri se na zelo berljiv način razgaljajo pripovedne strategije, po katerih na eni strani iz realnih, življenjskih dejstev nastane fikcija, po drugi strani pa, kako iz fikcije včasih nastane fakcija, uresničena metafora. Pozneje se je veliko bolj posvečala esejizirani prozi in literarizirani esejistiki (npr. Kultura laži, Brati prepovedano, Ameriški fikcionar, Nikogar ni doma, Napad na mini bar, Evropa v sepiji, Karaoke kultura), manj pa prozi (Ministrstvo za bolečino, Muzej brezpogojne predaje, Jaga baba je znesla jajce).
Značilnosti proze Dubravke Ugrešić (npr. prepletanje zasebnega in javnega, Vzhoda in Zahoda, politike in kulture, visoke in nizke književnosti, žanrski sinkretizem, avtopoetičnost, avtoreferenčnost, medbesedilnost, meddiskurzivnost), kot smo jih poznali pred njeno ekskomunikacijo iz hrvaške družbe in posledično kulture (v začetku devetdesetih let zaradi kritičnih odzivov na takratno hrvaško ultranacionalistično politiko), so očitne tudi v njeni esejistiki. Esejistična zbirka Kultura laži je zbirka antipolitičnih esejev, ki je izšla leta 1995 v nizozemščini, dopolnjena pa leta 1996 v Zagrebu, in sicer pri založbi Arkzin v zbirki Bastard. Delno literarizirani eseji v tej zbirki zastavljajo vprašanja in terjajo odgovore o lastni odgovornosti za vojno ob razpadu skupne države in vse, kar je vojna prinesla, o identiteti, ki smo jo nekoč imeli, zdaj pa se sprašujemo, ali je bila prava, in odgovarjamo, da najbrž ne, o strupenih posledicah nacionalistične propagande in zveličanja ubijanja, uničevanja in radiranja z obličja sveta vsega, kar je drugačno in drugo, o »meji med before in after, med enim in drugim časom, eno in drugo resničnostjo, med eno in drugo utopijo, med preteklostjo in prihodnostjo«. Okusa esejev v Kulturi laži sta trpko in grenko. Takšna sta tudi okusa v ustih vsakogar, »ki bo v teh strašnih vojnih časih pripovedoval neko svojo resnico. Strašni časi so običajno časi Kolektiva. Resnica je samo tisto, kar se skladno vpisuje v sliko, ki jo Kolektiv sprejema kot resnico.«
O tem, kako pride do tega, da laž postane vrhovna resnica, lahko beremo tudi v esejistični zbirki Brati prepovedano (2001), ki je rezultat notranjega boja med dvojim: avtorji si ne bi smeli dovoliti ukvarjati se z »umazanim perilom« svoje obrti in avtorji si ne bi smeli zatiskati oči pred »umazanim perilom« svoje obrti. Avtorica Ugrešićeva si jih ne zatiska nikoli, pred ničimer. V nekaj zadnjih zbirkah esejev si jih ne zatiska predvsem pred vsesplošno standardizacijo kulturnega in vsakršnega drugega okusa, pred poneumljanjem, pred slepim in nekritičnim sprejemanjem vzorcev vedenja in razmišljanja, pred posnemanjem in drugorazrednostjo, pred manipuliranjem.
Ob izidu romana Forsiranje romana reke v slovenščini je Andrej Blatnik zapisal, da dejstvo, da je »v letu 1992 najpomembnejše delo iz sodobne svetovne književnosti, prevedeno v slovenščino, prišlo iz Zagreba, daje misliti. Težko bom prebolel, da je Lumi izdal to knjigo, preden smo jo zmogli uvrstiti v zbirko XX. stoletje.« Kontinuirana kakovost – to pa lahko zapišemo leta 2016.

izr. prof. dr. Đurđa Strsoglavec

Foto © Judith Jockel