Letošnji slovenski avtor v središču je Dušan Šarotar.

»Morebiti je človeški model inteligence dokončno presežen, nam bo ostala vsaj duša?«
(Inteligenca, zavest, duša, Vestnik, 2024)

Dušan Šarotar: Foto © Mankica Kranjec

Dušan Šarotar je pisatelj, pesnik, prevajalec, scenarist in fotograf, rojen leta 1968 v Murski Soboti. Napisal je več kot 20 del in zanje prejel številne domače in mednarodne nagrade. V svojih delih obravnava usodo judovske skupnosti in holokavst v Murski Soboti in širše v Prekmurju. V središču njegovega umetniškega ustvarjanja so spomin, jezik, žalost in človekova duša, h katerim pristopa s poetičnim jezikom in značilno počasnostjo. Njegovo prozo zaznamujejo opisi narave, mesta in posebna atmosfera, ki jo izpisuje z značilnim poetičnim jezikom, pisanim v dolgih stavkih.

Jezik je morje nad našimi samotami

Pripravila Diana Pungeršič

Šepetanje
Nikoli ne bom zmogel prenesti večnega molka, resničnega brezvetrja, ki leži na dnu mrtvega morja, niti ne bom zmogel pričarati uničujočega viharja, v katerem je bil ustvarjen svet. Vedno bom le šepetal kot ravnina, ki ni ne morje ne zemlja, in ki raste v meni.
Občutek za veter (2004)

Dušan Šarotar je s svojo občutenjsko in v presežno odprto pisavo eden najizvirnejših predstavnikov sodobne slovenske književnosti. Pisatelj, pesnik in scenarist v svojem bogatem opusu, ki ob številnih scenarijih za dokumentarne portrete umetnikov in delih za otroke šteje doslej deset proznih knjig in tri zbirke poezije, tenkočutno izrisuje zemljevide nevidnega, neslišnega in zamolčanega sveta – v zavedanju, da ta govori, tudi če je zakopan v molk. Sodi med tiste literate, ki vse življenje pišejo eno in isto knjigo, ne glede na njihovo (z)vrstno oznako, kajti vse njegovo besedno snovanje izhaja iz enega in istega pesniškega občutenja, »nič drugega me ni nekoč pritegnilo v pisanje kot poezija in tudi nič drugega me tukaj ne zadržuje, ostaja mi samo misel na pesem, ki bi jo rad še napisal, z vsako pesmijo me je več. Če ne bi pisal, ne bi bil isti človek.« (Ne morje ne zemlja, str. 23.)

Šarotarjeva pripoved se pogosto izmika klasičnim formalnim opredelitvam, namesto o fabuli, zapleteni dogajalni liniji, klasičnih protagonistih, njihovih značajih, medosebnih odnosih govorimo o sugestivnem vzdušju, podobah, miljeju, občutkih in (pra)spominu. Te svojevrstne zgodbene meditacije presegajo družbene kontekste, vzročno-posledično logiko kot tudi linearno in sploščeno dojemanje časa-prostora, njihova perspektiva se vselej razpira v onkraj, v pokrajine, ki jih ni, a vendarle je prav tam, kjer ni več ničesar, protislovno vse navzoče in pričujoče. Njegov značilni protagonist je samotna postava, arhetipski tujec v svetu, čutni rezoner, v daljavo zazrt opazovalec, pričevalec, katerega glas prihaja iz globine tišine, da bi skoznjo poročal o celoviti bivanjski resnici.

Naključni sprehajalec ob tej pozni uri bi lahko s ceste v poltemi videl njuni drobni silhueti; bila sta kot senci, kot duhova, neresnična v svoji trenutni sreči, ali mogoče samo tavajoči duši, ki lebdita pod stropom. Človek bi ju zamenjal za tujca, pasanta, ki sta se ustavila v hotelu na dolgi in neznani poti, morebiti je pomislil, ko je za hip postal pod kandelabrom na drugi strani ceste in si prižgal kratko cigareto ter se zagledal v pročelje, blodita, blodila bosta po svetu, vendar nikoli ne bomo vedeli, ali se vračata ali bežita. (Zvezdna karta, str. 16.)

Na domačo literarno sceno je Šarotar stopil leta 1999 z romanom Potapljanje na dah, v katerem že prepoznamo vse temeljne značilnosti njegove pisave – poudarjeno atmosfero, arhetipsko pripovedno zasnovo in izbran metaforičen jezik, v katerem se na mikro- in makroravni razpira vse nevidno in nedoumljivo. Zgodba tujca, ki se lepega dne znajde med domačini na oddaljenem južnem otoku, kjer skuša doumeti njihove skrivnosti, od smrti do boja za preživetje, se že v začetku opusa izrisuje kot prispodoba bivanja, a tudi pesniškega raziskovanja (smisla) življenja. Morje kot brezdanja globina se s svojo bogato simboliko vzpostavi kot eden osrednjih motivov in toposov, ki ga srečujemo v domala vseh pisateljevih knjigah, le da se sčasoma vse pogosteje preobraža v panonsko ravnico, tj. pozabljeno morje, na dnu katerega je zakopan tudi spomin, osrednji pisateljev navdih.

Neskončno valovanje zemlje, nihanje ravnine, v kateri sem bil rojen. Odpira se mi svet, ki ga je zapustilo morje, ostal je le oddaljen spomin, zapisan v črni nafti in premogu. Ta svet poganja in razsvetljuje spomin, skrit globoko v notranjosti zemlje. Pisanje je odpiranje morja. Iskanje atmosfere, kjer zaživi moj notranji svet. Skozi slikanje in ubesedovanje pejsažev priklicujem in oživljam tisti nevidni, skrivnostni del našega sveta. Vedno manj je morja, odpirata se zemlja in zvezdno nebo. (Ne morje ne zemlja, str. 67.)

Ob morje, reko, na otoke, v pragozd so umeščene tudi zgodbe iz zbirke Mrtvi kot (2003), pridružijo pa se jim še sodobnejša prizorišča – železnica, kolodvor, letalo, letališče, urbani labirinti, ki služijo kot ozadje, na katero iz arhetipskega spomina ali sanj presevajo človekove notranje krajine in najtežja metafizična vprašanja brez dokončnega odgovora. Bivanjsko središče Šarotarjevih likov je ne glede na zunanji vrvež vselej otoško, samotarsko, njihov horizont neskončno in neredko tudi strašljivo razsežje.

Že je bil na robu sanj, ko mu je vdrla v ušesa čista tišina, ničesar ni bilo, kot da bi lebdel v vesolju, v popolnem ravnovesju z vsem. Tega veličastnega občutka ga je bilo pravzaprav strah. Trenutek, ko popustijo vse spone tega sveta, preskok v breztežnost, proti najgloblji temi, kjer se na robovih misli lesketajo le zvezde. Popolno in dovršeno gibanje. Oči ima zaprte, čuti le božanje svetlobnih ščitov na obzornici, planeti, galaksije, njegov dom, ostajajo daleč zadaj. Tone, staplja se z grozljivo brezbrižnostjo. (Mrtvi kot, str. 50.)

Navsezadnje se tudi v kratkem romanu Nočitev z zajtrkom (2003) za rakom oboleli protagonist odpravlja s svojo svežo ljubeznijo na morje, na otok k svetilniku, kjer s skokom v morje (!) naposled stori samomor. K temu, tudi simboličnemu potopu, odhodu v drugo razsežnost bivanja, ga opogumi prav ljubezen, ki je kot najmočnejša bivanjska sila tudi nasploh avtorjevo osnovno ustvarjalno načelo. »Edino literatura, umetnost lahko govori na način ljubezni. Če pa je nekaj napisano na način ljubezni, je to izraz duše človeka. Da bi zazvenel jezik, moraš imeti navdih, biti navdahnjen, inspiriran; navdih je nagovor. Jaz ne nagovarjam, preizprašujem sveta, tako kot znanstvenik ali filozof, ampak svet, jezik nagovarja mene. Šele ko sem nagovorjen, lahko odgovorim tako, da se vprašam po smislu – in to na pesniški način.«

Za svoj najgloblji (literarni) potop, ki ga je privedel k izhodiščni temi in bivanjski rani, se je pisatelj pripravljal več let. Holokavst, ki je ob milijonih usodno zaznamoval pisateljevega deda, judovskega trgovca iz Murske Sobote, je vsaj skozi motivne drobce pred tem obravnaval v pesniških zbirkah Krajina v molu (2006) in Hiša mojega sina (2008), izrecno in v vsej kompleksnosti pa se je te nedoumljive tragedije lotil v poetičnih romanih, ki tvorita osišče njegovega dosedanjega opusa. »Res se pri nas o tem ni govorilo, ne doma ne v mestu. Seveda smo pa vsi vedeli, da je stari oče imel še pred nami družino, ki jo je izgubil v holokavstu. To ni zgodba o nekom, ki ga jaz nikoli nisem srečal, prav nasprotno, dolgo sva živela skupaj, imel sem sedemnajst let, ko je stari oče umrl. Lahko bi rekel, da je pisanje moj dolg ter da sem glas in vest družine. Ampak o tem sem prvič spregovoril šele v sedmi knjigi, ko sem uvidel, da je to moja zgodba.«

V vsej polnosti ta sprva zazveni v romanu Biljard v Dobrayu (2007), umeščenem v čas ob koncu vojne, ko se Franz Schwartz, judovski trgovec, ki je v nasprotju z ženo in sinom čudežno preživel taborišče Auschwitz, tik pred osvoboditvijo vrača v rojstno Mursko Soboto. Naelektrena, a protislovno tudi nežna pripoved, ki skozi okruške življenj posameznih prebivalcev mesta razodeva srhljivo skrivnost deportacij in dolga leta zamolčano grozo iztrebljanja, je predvsem hommage Soboti, »varašu, kjer veter vztrajno išče duše, da bi v njih ponovno zazvenel«. Prelomna ni le v avtorjevem opusu, temveč tudi slovenski književnosti, saj pomeni prvi primer literarne obravnave holokavsta v Prekmurju.

Usodi dedove prve družine se je pisatelj posvetil tudi v romanu Zvezdna karta (2021), v katerem skozi oči služkinje s pomenljivim imenom Žalna spremljamo drobce iz življenja trgovca Franca, njegove žene Rože in njunega sina Evgena, kot so ga živeli pred vojno. Osrednje dogajanje je postavljeno v Šalovce, kjer je družina stanovala, napisana pa je v tesnem prepletu zgodovinskih (dokumentarnih) referenc in zavidljive veščine evokacije, po zaslugi katere povsem od blizu, domala od znotraj hkrati zremo v kolektivno kot individualno bit. Zvezdna karta kot sugestivna pripoved o slutnji razpada in velikega uničenja skupaj z Biljardom v Dobrayu tvori presunljiv diptih o mnoga leta zamolčanem poglavju (tudi) naše zgodovine. Podvojena žalostinka o koncu (družine), v kateri glavno besedo dobijo intenzivna občutja in zlovešče vzdušje, ko se zdi, da se je vse že zgodilo, četudi je prihodnost morda še daleč, sooča z neizbežnostjo usode in je obenem edinstven poklon pesniškemu jeziku, v katerem in s katerim je moč življenje zares vzdržati in ga kljub tragiki celo preoblikovati v presunljivo lepoto.

Zamolčani soboški šoi se je pisatelj poklonil tudi v novelistični zbirki Nostalgija (2010), neposredno v dveh pripovedih: Haustor, ki že v naslovu priklicuje (metafizična) vrata, iz sedanjosti odpelje prav k tistemu dedku in njegovemu sinu, ki ju srečamo v omenjenih osrednjih romanih, usodo še ene preživele deportiranke iz taborišča Auschwitz, soboške Judinje Juste Schön, pa odstira v noveli Lastovka, ki podobno kot letalo ali ladja, osrednja motiva drugih dveh pripovedi, prav tako nosi simbolni pomen – vrnitve, prihoda pomladi, a tudi preseganja – skozi umetnost letenja in potapljanja. Tudi te zgodbe segajo v nevidne globine človeka, prostore duše, kjer je naš dom, Šarotarjevo pisanje pa tako eno samo vračanje domov, k izviru.

Eno od pozabljenih zgodb prekmurskih Judov obuja tudi dvojezična pripoved Ostani z mano, duša moja / Ostani z menov, düša moja (2011), posvečena Juliusu Schönauerju, »judovskemu fotografu iz Šalovec, umorjenemu v koncentracijskem taborišču Auschwitz«. Njegova usoda se v fragmentih razodeva skozi oči mladega para, ki se po vojni sreča na čezoceanki (!) na poti v novo življenje onkraj velike luže in ju med drugim zbliža prav spomin na umetnika, ki je ob vseh grozotah, ki jih je moral dokumentirati, v objektiv uporno lovil tudi nebo in oblake, duše sežganih, torej prav tistih, katerim v pesmi-zgodbi novo življenje snuje tudi Šarotar.

Svojska cezura v opusu je esejistično-antološka knjiga Ne morje, ne zemlja, v kateri pisatelj premišljuje svojo ustvarjalno pot, odnos do književnosti in umetnosti, njegova široka misel tudi tukaj ubeži slehernim formalnim pričakovanjem o literaturi ali njeni refleksiji.

Upam si trditi, da te knjige, morebiti tudi mene kot pisatelja, ne bi bilo, če ne bi bilo tistega otoka, kjer se mi je odprla notranja pokrajina. […] Ničesar pravzaprav nisem razumel, tako kot še zdaj ne razumem, ker tega se ne bo dalo razumeti, ta pokrajina je resnična samo v literaturi. Samo tukaj je ujete nekaj tiste svetlobe, strahu, samote, praznine, norosti, ljubezni in smrti, o kateri edino lahko govorimo, ker nikoli zares ne umre. Ta svet živi, govori z besedami, ki niso od tega sveta, tisti občutek, ko za trenutek vemo, morebiti samo čutimo, da smo, prihaja iz nevidnega, notranjega sveta, ki ga nagovarjajo pesniki. Izhajamo iz tišine. (Ne morje ne zemlja, str. 13.)

Literarno ustvarjanje Dušana Šarotarja je nenehna ekvilibristika – oblikovna, spoznavna ali bivanjska, sprehajanje po robu, postajanje na meji med tu in tam, vidnim in nevidnim, tišino in glasom, zamolčanim in izpovedanim. Ne gre za akrobacijo zaradi akrobacije, igre, temveč za poznavanje moči literature in življenja, ko se slednje v polnosti zave svojega rojstva iz smrti, za mehčanje navidezne ločnice, njeno presnavljanje, zabrisovanje, prestavljanje. Enega takih zabrisov in s tem novih formalnih premikov zasledimo v drseči Panorami (pripovedi o poteku dogodkov), ki združuje prvine potopisa, (avto)biografije, reportaže, filozofskih razmišljanj z liričnimi metafikcijskimi postopki. Pisatelj, prvoosebni pripovedovalec, tokrat posodi glas najrazličnejšim izkoreninjencem, ki jih srečuje na svojih poteh, med pisateljskimi bivanji na Irskem, v Belgiji in Bosni. Tujci, izseljenci, priseljenci, zdomci, ahasverji, iskalci, nomadi s svojimi zgodbami sooblikujejo, uravnavajo pripovedni tok in ustvarijo nekakšno duševno krajino človeka našega časa – neredko samotno, tesnobno, razdrobljeno, razklano, odtujeno. Sidrišče, ki ga vsi ti protagonisti iščejo, se skriva v izgubljenem jeziku in zdi se, da to prvotno slovnico bivanja zanje (in vse nas) obnavlja prav njihov lirski poslušalec: »Umetnost je umetnost empatije. Jezik je morje med našimi samotami, beseda je razdalja in bližina hkrati, pot k Drugemu.« (Ne morje ne zemlja, str. 16.)

Dušan Šarotar se z vsako novo knjigo na novo izumi, četudi v osnovnem (za)stavku ostaja nezgrešljiv, trdno zavezan integraciji, združevanju, prepletanju vsega, kar je površina razdelila. Če je v dosedanjem opusu vztrajal pri trdnem spoju fizike in metafizike, proze in poezije, se v najnovejši poemi Nikomah poroča (2023) izrecno pridruži še etika. V tej pesniški knjigi izstopimo iz osebnoizpovedne, intimne sfere, značilne za pretežni del opusa, in se preselimo na občo raven. V ospredju ni več posameznik, njegova individualna (tragična) usoda, temveč raziskovanje fenomena zla v vsej njegovi nesluteni razsežnosti in nedoumljivosti. V temelju Nikomahove poti od Wannseejskega jezera proti južnemu otoku, stoji holokavst, toda ne kot (izključno) zgodovinski dogodek, temveč kot princip, (nepojasnljiv) pojav, kot (zaklet) vzorec strašne katastrofe. Vlogo opazovalca in popisovalca prevzame naslovni Aristotelov sin, njegova spoznanja pa beleži njegov sopotnik – pesnik. Trideset lirskih fragmentov se naposled poveže v pesnitev, polno pomenljivih (pris)podob, referenc in pesniških figur, ki nagovarjajo pozabljene (tudi moralne) vzgibe v nas. Nikomah poroča je tako vsebinska kot oblikovna sinteza dosedanjega Šarotarjevega literarnega snovanja, izviren preplet nastavkov iz proznih knjig, ki tvorijo pretežni del opusa, ter klasičnih pesniških zbirk, ki jih je izdajal v začetnem obdobju svoje ustvarjalne poti: Občutek za veter (s Ferijem Lainščkom, 2004), Krajina v molu (2006) in Hiša mojega sina (2008).

V neomajni zavezanosti pesniški resnici Dušan Šarotar snuje docela samosvoj, notranje sklenjen literarni opus, najsi njegova pripoved poje ali njegova pesem pripoveduje, vselej nastaja v stiku s praizvirom, svetlobo in novo možnostjo, ki jo ta ponuja. Kot pisatelj-krajinar ustvarja knjige metafore, mnoge med njimi je opremil tudi z lastnimi črno-belimi fotografijami, ki zaokrožajo dialog z mrtvimi in tišino, iz katere vznika njegov edinstveni jezik – lovilec podobe časa. Iz teh, le slutenih pokrajin porojena pripoved ne pojasnjuje logike banalnega sveta, temveč približuje celoto bivanja, udomačuje zaumno skrivnost in na sledi presežnemu blaži bolečino življenja. Šarotarjevo pisanje zato lahko uziramo tudi kot obliko žalovanja, njegovo knjige pa kot povabilo, da se temu transformativnemu procesu pridružimo tudi sami, namreč šele ko dovolimo, da smrt in pokojni pridejo tudi v našo bližino, se žalost spričo ločenosti raztopi, iz globokega stika s tiho praznino pa zazveni pesem – zdravilo za dušo.