Slovenski avtor v središču Vilenice 2020: Vinko Möderndorfer

»Nenadoma je stal pred mano tujec. In ona je čutila isto. Dva tujca v skupni dnevni sobi. Zaprl sem oči. Za hip. Zares sem se hotel spomniti barve oči svoje matere. Nisem bil prepričan. Rjave, zelene, turkizne, modre … Kadar me je imela rada, je imela rjave, čokoladne. Kadar me ni imela rada, je imela zelene. Kadar se je smejala, kadar me je držala v naročju, so bile vijoličaste. Kadar me je tepla, mi pulila lase, me zaklenila v stranišče, ugasnila luč … Kadar me je zatajila, izdala … takrat ni imela oči. Imela je luknje. Kadar sva šla na morje, kadar me je dvignila in vrgla v zrak, kadar me je pokrivala v spanju, sedela ob meni in mi polagala mrzle obkladke na čelo, je imela bele, svetle, kot angelska perut.«
Vinko Möderndorfer

Biografija

Vinko Möderndorfer se je rodil leta 1958 v Celju, kjer je končal gimnazijo pedagoške smeri. Študij je nadaljeval na Akademiji za gledališče, radio, film in TV, kjer je leta 1982 absolviral iz gledališke in radijske režije z diplomsko predstavo Čehova Snubač, diplomiral pa leta 1993. Po končanem študiju gledališke režije je na tej akademiji dve leti študiral tudi filmsko režijo.

Po končani Akademiji je začel delati v slovenskih gledališčih. Prevzel je umetniško vodenje Eksperimentalnega gledališča Glej, ki je takrat doseglo svojo ponovno oživitev in nov kreativni vrh, kar se je odražalo v kontinuirani produkciji in mnogih nagradah, ki so jih prejemale njegove predstave. Delo je kot gledališki režiser nadaljeval v slovenskih gledališčih, kjer je do danes zrežiral več kot 100 predstav.

Doslej je objavil več kot 70 knjig proze, poezije in dramatike. Napisal je 42 dramskih besedil, od katerih je polovica uprizorjena, s čimer se uvršča med najbolj uprizarjane slovenske avtorje. Njegova dela so uvrščena v številne domače in tuje antologije, učne programe osnovnih in srednjih šol, za mature, diplome, magistrske naloge, so predmet strokovnih raziskav doma in v tujini. Več del je prevedenih v tuje jezike in uprizorjenih na tujih odrih, tujih radijskih postajah ipd.

Vzporedno z gledališkimi režijami dela kot filmski, televizijski in radijski režiser. Je scenarist in režiser štirih celovečernih igranih filmov, ki so doživeli premiere na festivalih kategorije A in bili uvrščeni v programe najpomembnejših filmskih festivalov. Njegovi trije celovečerni filmi so prejeli 23 mednarodnih in domačih nagrad. V televizijskem mediju režira predvsem filme, igre in dokumentarne filme po svojih scenarijih. Doslej je realiziral 16 televizijskih del. Za radio je napisal več kot sto radijskih iger, za katere je prejel številne nagrade. Mnoge radijske igre so bile predvajane tudi v tujini (Nemčija, Italija, Hrvaška), z njimi je sodeloval na najpomembnejših evropskih radijskih festivalih.

Za ustvarjanje na področjih literature, dramatike, gledališča, televizije in radia je prejel več kot 50 nagrad in nominacij, med drugim nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado, Borštnikovo nagrado, nagrado Marjana Rožanca, več Grumovih nagrad, Ježkovo nagrado, več nagrad za najboljše komedijsko besedilo, čašo nesmrtnosti, desetnico, večernico in druge nagrade.

Vinko Möderndorfer, umetniški Poliglot
Pripravil prof. dr. Boris A. Novak

Vinko Möderndorfer je umetniški poliglot. Že seznam umetniških disciplin, kjer se udejstvuje in odlikuje, je nenavadno dolg: Möderndorfer je pesnik, dramatik, prozaist in esejist, avtor del za otroke in mladino v vseh treh literarnih vrstah (pesmi, pravljice in igre), gledališki, televizijski in filmski režiser. Njegova dosedanja bibliografija je tako obsežna, da v celoti nima smisla naštevati vseh njegovih del, saj bi za to porabili velik del prostora, namenjenega pričujoči spremni besedi.

Tako vsestranski avtorji so redki. Še bolj redko se zgodi, da bi se kdo tako dobro in enako dobro izražal v različnih literarnih vrstah in zvrsteh, kot to lahko občudujemo pri Möderndorferju.

Hegel je v svojih Predavanjih o estetiki v skladu s svojim filozofskim sistemom spiralnega razvoja absolutnega duha razmerje med literarnimi vrstami razumel na način dialektične triade, v kateri je lirika teza, epika antiteza, dramatika pa sinteza. Poenostavljeno rečeno, lirika izraža subjektivnega duha, epika objektivnega duha, dramatika pa združuje subjektivnega in objektivnega duha na umetniški ravni absolutnega duha. Tudi Möderndorferjev umetniški razvoj je sledil logiki dialektične triade literarnih vrst, vendar je pri njem razmerje nekoliko drugačno. Namesto heglovske vrednostne hierarhije lirika – epika – dramatika imamo pri njem enakovredno osvajanje treh različnih načinov izražanja: lirika – dramatika (gledališče) – epika (zgodbe, romani).

Möderndorfer se je v slovenskem kulturnem prostoru najprej predstavil kot pesnik. Njegove prve objave datirajo iz druge polovice sedemdesetih let, ko so se v slovenski poeziji dogajali tektonski premiki. Neoavantgardistična poetika šestdesetih in začetka sedemdesetih let, se je izčrpala in se sprevrgla v kliše, ki tedanjim mladim pesnikom ni več omogočal pristnega iskanja in raziskovanja. To izčrpanost avantgardističnega jezikovnega eksperimentiranja je Vinko Möderndorfer, ki je bil tedaj na začetku svoje pesniške poti, pretanjeno začutil in se namesto na generacijo svojih predhodnikov, pesniških »očetov«, navezal na generacijo »dedov«, na poetiko intimizma, značilno za petdeseta in začetek šestdesetih let. Pozneje je v svoj pesniški jezik plodno vključil nekatere postopke, ki sta jih bila vpeljala radikalni modernizem in neoavantgardizem, predvsem asociativno logiko »so-in-protipostavljanja« (izraz Jurija Lotmana) pomensko oddaljenih besed, kontrapunktiranje različnih ritmov, nenavadno rabo interpunkcije itd., vendar pri njem ti postopki nikoli niso bili sami sebi namen, temveč so bili vselej vključeni v širšo in globljo strukturo pesniškega sporočila. Zanimivo je, da Möderndorfer ni čutil potrebe niti po tem, da bi se pridružil tistim literarnim tendencam, ki so v drugi polovici sedemdesetih let nezadostnost radikalnega modernizma in avantgardizma poskušale preseči v smer, ki jo je literarna zgodovina pozneje poimenovala postmodernizem. Ob intenzivnem osebnem sodelovanju s pripadniki različnih literarnih usmeritev in generacij se Möderndorfer nikoli ni zapisal postmodernističnemu literarnemu programu, katerega je njegova lastna generacija oberoč sprejela in nanj prisegala kot na svojo zgodovinsko možnost. To pomeni, da je v slovenskem literarnem prostoru funkcioniral kot nadarjeni »samohodec«, za katerega se je zdelo, da s čustveno močjo prvinske lirske izpovednosti obnavlja poetiko, ki se je zgodovinsko že izpela. Poznejši razvoj je razločno pokazal, da je tudi postmodernizem kmalu zašel v ciničen intelektualizem in akademizem, ki ni kazal interesa za artikuliranje temeljnih eksistencialnih kategorij ter etičnih in socialnopsiholoških razsežnosti človekovega bivanja v družbi. Kot že neštetokrat se je izkazalo, da je poezija v prvi vrsti lirika ter da z izražanjem najbolj osebnega sveta v isti sapi doseže najširšo univerzalnost. Möderndorferjeva zvestoba lastni poetiki se je obrestovala kot stava na lirično bistvo poezije ter na – pa naj zveni še tako nemoderno oziroma nepostmoderno – osebnoizpovedni temelj lirike.

V devetdesetih letih, ko je avtor čedalje bolj izgrajeval svojo izvirno in močno pripovedno in romaneskno poetiko, je njegova poezija doživela obrat k družbenopolitičnim temam. V tem smislu Möderndorferjeva kritična poezija predstavlja vzporednico njegovim satiričnim komedijam, v katerih je izpostavil neusmiljeni kritiki slovensko družbo v času politične in ekonomske tranzicije iz socializma v kapitalizem, iz nedemokratičnega sistema v sistem »demokrature«, kjer ne vlada ljudstvo, temveč novokomponirana politična in ekonomska »elita«, utemeljena na kraji, na – kot je upravičeno analiziral že Karl Marx – »prvobitni akumulaciji kapitala«, za katero je značilna nečloveška brutalnost. V teh pesmih je Möderndorfer odkrito in direktno izražal vrednostni sistem, značilen za markstistično »kritiko vsega obstoječega«, ki je v novih političnih razmerah postala karseda nezaželena. Pri tem se je navezal na tradicijo politične in kritične poezije, kakršno so pisali Bertolt Brecht ali Jacques Prévert, v slovenskem prostoru pa Ervin Fritz, v določenih legah Janez Menart ali v svoji mladostni fazi Andrej Brvar (Slikanica, 1969).

Ob vseh drugih linijah svoje literarne ustvarjalnosti je Möderndorfer ves čas pisal tudi ljubezensko liriko. Na začetku je šlo za modernizirano inačico intimistične poetike, za doživljanje ljubezni s tako rekoč otroško nežnostjo in toplino. Pastelne, rahle, občutljive barve tega načina pesnjenja včasih prihajajo na dan tudi v pesmih poznejših let, vendar so tu postavljene v bistveno drugačen estetski in eksistencialni kontekst: nežnost prve ljubezni je zamenjala strast, divja energija popolne prepustitve Erosu kot temeljni sili življenja in stvarstva, ki ekstatično odprtega človeka pripelje na sam rob njegovega bivanja, kjer ugleda obrise lastne minljivosti in smrtnosti.

V isti sapi s poglabljanjem bolečega vprašanja erotičnega razmerja dveh so-ljudi je doživel bistveno spremembo tudi Möderndorferjev pesniški jezik: namesto ritmično lahkotnega in anekdotično pripovednega prostega verza se v jedro pesniškega izrekanja sveta zdaj naseli močan ritem, ki kot bi bil elektriziran od radostnega in obenem grenkega erotičnega doživetja; ta obsesivni ritem, poln skladenjskih rezov in premolkov, imenitno sugerira neustavljivo utripanje erotične energije. Tudi na ravni podobja Möderndorferjeva pesniška govorica doživi prenovo in obogatitev, kot bi pristno ljubezensko čustvo iskalo in tudi našlo sveže izraze, da bi upesnilo čudež erotičnega prepletanja dveh teles in duš.

Dramski talent tega vsestranskega avtorja se izraža skozi različne forme, od besedil za gledališki oder prek radijskega medija do televizijskih iger, pri tem pa je zvrstno karseda raznorodno naravnan, saj sega od tragično intoniranega videnja do uspešnih komedij in družbenopolitičnih satir. Noben drug slovenski komediograf ni tako intenzivno uprizarjal slovenske družbe na prehodu 20. in 21. stoletja, na dramatičnem prelomu dveh družbenih sistemov. Möderndorfer se je uveljavil tudi kot inovativen gledališki in prodoren filmski režiser.

Potem ko se je že formiral kot pesnik in vsestranski gledališčnik, pa je Möderndorfer dozorel tudi v izvirnega in izrazno močnega pripovednika, ki je z nenavadno plodovitostjo zaznamoval slovensko prozo zadnjih desetletij. Tudi njegov pripovedni dar je našel različne oblike izražanja, od zgodb prek novel do tistega celovitega načina podajanja sveta in človekove usode v njem, ki ga imenujemo roman.

Novelistični zbirki Krog male Smrti (1993) in Čas brez angelov (1994) ter romani Tarok pri Mariji (1994), Tek za rdečo hudičevko (1996), Pokrajina št. 2 (1998), Predmestje (2002), Omejen rok trajanja (2003) in Ljubezni Sinjebradca (2005) so prinesli v sodobno slovensko književnost nove in sveže impulze, nenavadno in redko kombinacijo jezikovne briljance in pripovedne napetosti, predihane bivanjske izkušnje in visoke kultiviranosti. Toplina umetniške empatije s sila različnimi značaji uprizorjenih likov se v njegovi prozi tesno prepleta z ostro distanco kritičnega duha, temperamentna, v slovenskem prostoru redka  čustvenost pa je obarvana s sproščenim humorjem, ki ozemlji in počloveči grozo medčloveškega nasilja.

Möderndorfer je avtor antologijskih strani seksualnih prizorov: s poetičnim jezikom in z drzno strastnostjo opisuje najtesnejše ljubezensko soočenje dveh teles in dveh bitij, ki segata drug po drugem, da bi presegla lastno samoto in smrtnost. V romanu Tek za rdečo hudičevko je ob vsej tragični ljubezenski strasti glavnega junaka erotika obenem prikazana na ironičen in avtoironičen način, kar daje naraciji visoko dozo notranje napetosti. Jezik je svež, metaforično bogat, pesniško razgiban in ritmiziran, vendar obenem povsem naraven, vseskozi v stiku z živim utripom pogovornega jezika.

V romanu Pokrajina št. 2 se analiza seksualnih bližin in ljubezenskih daljav prepleta s prodornim razgrinjanjem zakonitosti post-komunistične slovenske družbe devetdesetih let: avtor odlično ujame lahkotno vzdušje družbe, ki zase zmotno verjame, da je presegla kakršno koli ideologijo in strastno služi edini preostali vrednoti – denarju. Pod zunanjim okvirom žanra kriminalnega romana nam avtor odpre vpogled v peklenski vrtinec zgodovine, ki neusmiljeno uničuje posameznike. Smeh ob satiričnih učinkih pa bralcu zmrzne na ustnicah, ko spozna grozljivo resnico, ki se skriva pod gladino ekonomskega uspeha sodobne slovenske družbe: tu komedija in satira pokažeta temno naličje, črno grotesko, brezno nasilja. Roparja, ki vlomita v vilo političnega veljaka iz »starega režima (ancient régime)«, ukradeta sliko, naslovljeno Pokrajina št. 2, kjer se skriva tudi dokument o najbolj travmatičnem obdobju slovenske polpretekle zgodovine – o povojnih pobojih kolaboracionistov. Senca preteklosti pade na sedanjost. Dolga roka zgodovine seže iz temnih brezen in terja življenja nič hudega slutečih ljudi, ki so vse dotlej živeli v iluziji, da zgodovine sploh ni. Naslov romana je torej simboličen: zgodovina se nenehno ponavlja.

Möderndorfer je nemara najbolj izrazit in radikalen kritik slovenske družbe v obdobju »tranzicije«, kakor smo ljubkovalno poimenovali dramatični prelom dveh družbenih sistemov in gigantsko redistribucijo družbene lastnine in moči po zgodovinskih letnicah 1990 (prve demokratične, večstrankarske volitve) in 1991 (razglasitev samostojnosti Slovenije).

Nihče v sodobni slovenski književnosti ni šel tako daleč v analizi mehanizmov potrošniške družbe kot Möderndorfer: razlog, zakaj so njegove literarne obdelave tega fenomena tako prodorne, ni v moralnem odklanjanju potrošništva (čeprav avtor niti najmanj ne skriva svojega gnusa nad konzumenti), temveč v tem, da je natančno pokazal močno, čeprav navzven komaj vidno povezavo med potrošništvom in fašistoidnimi ideologijami na eni strani ter potrošništvom in sprevrženo absolutizacijo seksa na drugi strani: zamolčani razlog za rasistično divjanje v romanu Predmestje sta seksualna nezadovoljenost in perverzno ljubosumje. Tu so na mestu analize Slavoja Žižka o tem, kako tujci na domače prebivalstvo vselej učinkujejo na dvojen in protisloven način: po eni strani »domačini« trdno verjamejo, da so izključni posestniki edino pravega in pravilnega načina uživanja življenja, ki tujcem ne sme biti dostopen, po drugi strani pa v tujce projicirajo drug in drugačen, večji in bolj »divji« način uživanja, se pravi fantazmo o »eksotičnem« užitku. Möderndorfer je v Predmestju pokazal na ideološki in seksualni izvor rasizma, s tem pa je razgalil resnico sodobne slovenske družbe. To je tudi razlog, zakaj je njegova lastna filmska ekranizacija tega romana (2004) doživela pri slovenski filmski kritiki hladen sprejem, medtem ko je na mednarodnih festivalih Predmestje poželo velike uspehe, vključno z več nagradami.

Roman Nespečnost je nekoliko podoben Teku za rdečo hudičevko po ironičnem in avtoironičnem načinu prikazovanja erotičnih razmerij; Möderndorferjeva ironija pa ob vsej svoji suverenosti spominja na princip t. i. »romantične ironije«, ki jo je Hegel v Estetiki posrečeno definiral kot »obup lepe duše«. Avtor je tu sijajno uravnovesil intimo svojih (anti)junakov in družbene okoliščine njihovega dejanja in nehanja. Tako v Nespečnosti  pripovedovalec, ki ga muči nezmožnost vzpostavitve pristnega ljubezenskega stika, vrtajoč po lastnem in družinskem spominu, najde vzrok za travmo v kolesju zgodovine, ki je zlomilo  njegovega dedka, političnega zapornika na Golem otoku (jugoslovanski verziji Gulaga) ter posledično vso družino. Skrivnost, ki je motor Möderndorferjeve pripovedne umetnosti, je torej v Nespečnosti – freudovsko rečeno – potlačena travma, poškodba intime, ki je posledica političnega in policijskega nasilja. Izbira nespečnosti kot pripovedne prizme je posrečen avtorski izum, ki se je plodno obrestoval: na ta način je avtor dobil psihološko »pokritje« za temeljni pripovedni postopek, ki je v obsesivnem ponavljanju travmatičnih tem. Poleg Draga Jančarja je Möderndorfer najbolj intenzivno raziskoval in umetniško artikuliral travme polpretekle slovenske zgodovine.

Roman Opoldne nekega dne sledi pripovedni strategiji Nespečnosti in jo celo radikalizira. Medtem ko je pripovedovalec v Nespečnosti ob vseh travmah še sposoben lucidne avtorefleksije, pripovedovalec Opoldneva tega ni več zmožen. Pripovedovalec Nespečnosti sam sebi postavi neusmiljeno diagnozo, ki je predpogoj in pot do ozdravitve: šele odkritje travm iz otroštva in iz družinske zgodovine pomaga junaku do zrelega sprejemanja realnosti; v tem smislu Möderndorfer zgledno sledi Freudovi psihoanalizi. Pripovedovalec Opoldneva pa ni sposoben tovrstne avtorefleksije: ne prizna si, da je nesrečen – obratno: nenehno ponavlja, kako je srečen! Prav obsesivno ponavljanje izrazov prekipevajoče sreče vzbuja dvom. Celoten roman je napisan kot velikanski dramski monolog; Möderndorferju se tu pozitivno obrestuje »kilometrina« izkušenega dramskega avtorja. Vendar je ta monološkost le navidezna: z njo nam avtor spodmakne trdna oporišča v prepoznavni stvarnosti. Pripovedovalec Nespečnosti nam je stvarnost še zmeraj ponujal, pripovedovalec Opoldneva pa nam ponuja le svoje čustvo … točneje: svoje zaklinjanje sreče. Möderndorferjeva pripoved je tu monološka po taktiki ter dialoška po strategiji. V romanu Opoldne nekega dne – in tu je njegova inovativnost – je skrivnost položena v sámo strukturo pripovedovanja: da bi zamolčal svojo nesrečo, popoln polom svojega življenja, pripovedovalec zavaja bralca, predvsem pa samega sebe. Bralec intenzivno sodeluje z besedilom, ki ne odkriva, ampak prikriva stvarnost. Na tem mestu se vsiljuje pojem elipse, ki v retoriki označuje zamolk, izbris dela stavka, ki ga intuitivno razumemo. Opoldne nekega dne je na ravni pripovedne tehnike eliptičen roman, roman usodne elipse. Razkritje prikrite resnice se zgodi šele proti koncu romana. Čeprav po stotridesetih straneh vladavine sreče pričakujemo nevihtni izbruh nesreče, ta pride brez napovedi, nepričakovano in šokantno. Pripovedovalec nenadoma prostovoljno izstopi iz sveta sreče v – smrt. Konec romana je globoko presunljiv. Avtor vztraja pri prvoosebni pripovedi, vendar se vizura bistveno, dramatično spremeni: ne govori več živi, temveč mrtvi pripovedovalec. Priče smo dantejevskemu sestopu v podzemlje.

Kvintesenca dosedanjega Möderndorferjevega pripovedništva je 825 strani obsežen roman Druga preteklost (2017), tragična saga dveh s porokami, še bolj pa z ideološkimi nasprotji in nasiljem povezanih družin, slovenske in nemške, v peklenskem blodnjaku 20. stoletja. Gre za karseda ambiciozno delo, narativno in jezikovno mojstrovino, eno ključnih literarnih pričevanj o polpretekli zgodovini, enako močno v epskih opisih dogodkov kot v psihološkem sestopu v labirinte človeške intime. Nedvomno avtorjev opus magnum.

Vinko Möderndorfer je v zadnjih letih v izjemni pisateljski kondiciji. Že doslej pa je ustvaril nenavadno bogat in notranje razvejan opus, kjer so različne veje estetskega izražanja medsebojno organsko povezane s temeljnim umetniškim impulzom. Naj so posamezne knjige in faze Möderndorferjevega literarnega razvoja na prvi pogled videti še tako različne, izvirajo iz istega in izredno močnega ustvarjalnega vira. Njegovi tematski, narativni in jezikovni registri so razpeti med dva diametralno nasprotna tečaja, ki bi ju lahko pogojno označili z dvema simbolnima imenoma – Balzaca in Čehova. Balzacovski impulz označuje epski zamah in širino Möderndorferjeve romaneskne pisave, ki najbolj prihaja do izraza v romanu Druga preteklost. Čehovljanski moment nenavadno senzibilnega vpogleda v človeško psiho ter izjemne zmožnosti, da iz malih motivov izpelje eksistencialno pretresljive zaplete, pa je značilen za Möderndorferjeve zbirke novel in zgodb, vpisuje pa se tudi v nekatere romane. Tovrstna rahločutnost in ganljiva pozornost do malih ljudi in njihovih vélikih usod je značilna tudi za zbirko enajstih zgodb Vaje iz tesnobe (2012), ki je v okviru festivala Vilenica 2020 zasluženo doživela tudi prevod v angleščino, saj s presunljivo umetniško močjo zgledno predstavlja eno izmed nosilnih razsežnosti Möderndorferjevega sveta.