Zbornik Vilenica

Osrednja publikacija festivala je obsežni Zbornik Vilenica, v katerem je predstavljenih 11 avtorjev iz srednjeevropskih in drugih držav. Besedila so objavljena v izvirniku ter slovenskem in angleškem prevodu. Posebna razdelka sta namenjena vileniškemu nagrajencu in avtorju v središču. Urednik zbornika je Aleš Učakar.

Na naslovnici: Inge Kosková – Kresba s mantrou (Risba z mantro), pero, tuš, papir, 1997

***
Minout se přesně. Antologija sodobne češke književnosti

Češka književnost, zaupno znana in neznana – spremna beseda k antologiji

Pripravila dr. Alenka Jensterle Doležal , slovenska sourednica antologije

Antologija sodobne češke književnosti slovenskim bralcem predstavlja prevode enaindvajsetih reprezentativnih čeških avtoric in avtorjev, pesnikov in prozaistov zadnjega desetletja. Večina teh, sicer najbolj prepoznavnih imen sodobne češke kulture je v slovenski literarni javnosti manj znana.

Slovenci in Čehi smo bili v intenzivnih stikih že v preteklosti. Odnosi med slovensko in češko kulturo so bili posebej močni do leta 1918, ko sta oba srednjeevropska naroda še živela v okviru skupne, habsburške države. Sodelovanje se je nadaljevalo tudi v 20. stoletju, čeprav v njegovi drugi polovici – vse do zgodovinskega preobrata – pod taktirko političnih pritiskov. Njun bogat dialog se kaže posebej v prevodih. Slovenska proza in poezija sta se prevajali že vse od 19. stoletja, današnja slovenska kultura pa ima v tem smislu dolg. Prevajanje v okviru slovensko-češke izmenjave naj bi bilo v novih razmerah recipročno, a ni vedno tako. Po političnih spremembah leta 1989 so bili Čehi na boljšem glede prevodov iz slovenske literature, predvsem poezije, saj so bile tudi zahvaljujoč Františku Benhartu objavljene številne antologije sodobnih slovenskih pesnikov, medtem ko je v Sloveniji v tem obdobju izšla samo ena.

Na Slovenskem je bilo objavljenih malo antologij češke poezije ali proze. Prvi pregled češke poezije (do leta 1870) je uredil Ivan Lah (Češka antologija 1, 1922). Vanjo je uvrstil deset čeških pesnikov ter predstavil tudi pregled češke zgodovine in razvoj češke literature v okviru narodnega gibanja. Leta 1967 sta urednika František Benhart in Boris Urbančič objavila antologijo Čas nespečnosti. Izbor sodobne češke kratke proze. Zadnji pregled prevodov češke poezije v slovenskem prostoru (Nesrečno, srečni. Antologija češke poezije druge polovice 20. stoletja) je v uredništvu Jane Šnytove, Tatjane Jamnik in Petra Hruške izšel leta 2012; knjiga predstavlja triintrideset čeških pesnikov in pesnic iz povojnega obdobja.

V drugi polovici 20. stoletja in v 21. stoletju so izšli knjižni prevodi še nekaterih čeških pesnikov: Jaroslava Seiferta, Vladimírja Holána, Jana Skácla, od avtorjev, uvrščenih v to antologijo, pa Petra Hruške in Petra Borkovca.

Češka proza je bila v slovenščini nekoliko bolje zastopana, prevode beležimo vse od objav Babice Božene Nemcove (France Cegnar, 1862; Joža Glonar, 1944). Haškov Švejk^[1] je postal tudi pri nas kultno delo in je zaznamoval poseben tip humorja. V sedemdesetih in osemdesetih letih so bili na Slovenskem najbolj znani trije ›srednjeevropski‹ češki avtorji: bralci so poznali pripovedovalca izginjajočega sveta Bohumila Hrabala (1914–1997), oblikovalca modernega romana, kontroverznega in provokativnega postmodernističnega pisatelja Milana Kundero (1929–2023) ter dramatika in filozofa, pozneje tudi državnika Václava Havla (1936–2011). To so bile za slovenske bralce tri stalnice, ki so odražale najvišje dosežke sodobne češke proze in dramatike. Prevajanju je pomagalo tudi dejstvo, da so nekateri češki avtorji takrat in kasneje prejeli nagrado vilenica (Jan Skácel leta 1989, Milan Kundera 1992, Libuše Moníková 1993 in Jáchym Topol 2015). Češki prozaisti so v Sloveniji tudi po osamosvojitvi izhajali dokaj pogosto in tako je tudi v 21. stoletju (iz pričujoče antologije denimo Bianca Bellová, Radka Denemarková in Jáchym Topol).

Obdobje ›normalizacije‹^[2] je bistveno zaznamovalo češko kulturo in omejilo možnosti objavljanja. Češka literatura je bila v tem času podvržena političnim pritiskom. Izhajali so lahko samo socialistični avtorji. V poeziji so izhajala le nekatera dela Jana Skácla ali Jaroslava Seiferta. Poezija in tudi proza sta tako kot druge zvrsti ostajali v okviru undergrounda. Knjige so se širile v samizdatu ali v tujini (na primer v okviru založbe 68 Publishers, ki jo je v Torontu ustanovil Josef Škvorecký). Tega obdobja pa niso polno doživeli avtorji, ki so uvrščeni v pričujočo antologijo: le nekateri so začenjali še v undergroundu (na primer Jáchym Topol in Tereza Brdečková), drugi so vsi mlajši in eno od najtežjih obdobij češke zgodovine poznajo le po pripovedovanju.

Po izteku normalizacije in po žametni revoluciji ob koncu 20. stoletja je v češki literaturi prišlo do tektonskih premikov, iz katerih izvira češka literatura 21. stoletja. Češka poezija in proza postajata svetovljanski, postmoderni, uveljavljajo se različne poetike, oslabela je premoč moškega spola. Za 21. stoletje je v češki kulturi značilen prodor avtoric. Njihovo pomembnost kaže med drugim dejstvo, da avtorice prejemajo številne nagrade, njihova premoč v češki literaturi pa preseneča celo češke literarne kritike in zgodovinarje.

Več kot trideset let po prelomnem letu 1989 se v češki literaturi pojavljajo in uveljavljajo novi avtorji tako v prozi kot v poeziji. Njihove poetike so drzne, svetovljanske, nenavadne in izvirne, v prozi najdemo vse od klasične pripovedi do postmodernizma, v poeziji gradijo lastne pesniške svetove, nezamenljive in prepoznavne. Odlomki kažejo na pisce, ki so originalni, kritični do sodobne češke družbe in pojavov v svetu, ki se ne bojijo odkrivati globin jezika in premikati meja v literaturi. Tukaj izbrani avtorji so predstavniki srednje in mlajše generacije. Odločajo se za različne žanre, veliko se posvečajo tako vsebini kot formi, eksperimentirajo z jezikom. Nekateri se razglašajo za regionalne avtorje, drugi so tesno speti z dogajanjem v češki kulturi, spet tretji niti ne živijo na Češkem. Pesniki prisegajo na kreativnost in koncept izvirnosti, raziskujejo meje češkega jezika … Prozni avtorji pa nočejo biti več samo politični in dokumentarični, kar je bilo pogosto pravilo v obdobju normalizacije. V njihovem pisanju se kljub vsemu izraža tudi refleksija o češki zgodovini, v svojih temah razkrivajo tudi tabuje (na primer dogodke po drugi svetovni vojni, prisilno izselitev Nemcev po drugi svetovni vojni). V prozi jih zanimajo sodobni družbeni problemi: kritizirajo nacionalistično odzivanje na begunske tokove, popisujejo ogroženost demokracije … V modernih zapisih realnosti pa najdemo tudi splošne teme, analize vsakdana, psihološke zgodbe.

Vsak izbor je selektiven, nepopoln in omejujoč. Verjamem, da bi bil v antologijo lahko uvrščen še kdo, še zlasti ker je v tem obdobju dobrih čeških avtorjev veliko. Prav tako verjamem, da je antologija kljub temu dovolj reprezentativna ter kaže na bogastvo in raznovrsten mozaik češke ustvarjalnosti v našem obdobju.

Minout se přesně. Antologija sodobne češke književnosti
Zbirka Antologije Vilenice, Društvo slovenskih pisateljev, 2024
Izbrali in uredili: Alenka Jensterle Doležal in Lenka Kuhar Daňhelová
Prevedli: Anjuša Belehar, Alenka Jensterle Doležal in Peter Kuhar
Avtorji: Bianca Bellová, Petr Borkovec, Adam Borzič, Tereza Brdečková, Jitka Bret Srbová, Radka Denemarková, Miloš Doležal, Irena Dousková, Radek Fridrich, Klára Goldstein, Jiří Hájíček, Alice Horáčková, Petr Hruška, Dora Kaprálová, Adéla Knapová, Lenka Kuhar Daňhelová, Simona Martínková-Racková, Pavel Novotný, Viktor Špaček, Marek Toman, Jáchym Topol

Knjiga je izšla ob pomoči Javne agencije za knjigo Republike Slovenije in češkega literarnega centra CzechLit.

[1]     Prvi prevajalec Dobrega vojaka Švejka je bil pisatelj Fran Govekar (leta 1928), sledili so mu med drugim klasični filolog in leksikograf Fran Bradač, novinar Jože Zupančič ter pesnik in založnik Herman Vogel.

[2]     Obdobje v zgodovini Češkoslovaške po krvavem zatrtju praške pomladi avgusta 1968.