Strokovna žirija za Vilenico v sestavi Andrej Blatnik, predsednik, Lidija Dimkovska, podpredsednica, Ludwig Hartinger, Vesna Kondrič Horvat, Tone Peršak, Jutka Rudaš, Veronika Simoniti, Namita Subiotto, Tomaž Šalamun, Špela Sevšek Šramel, Aleš Šteger in Jana Unuk nagrado vilenica 2015 podeljuje Jáchymu Topolu.
Odlomek iz utemeljitve:

Jachym Topol

Jachym Topol

Jáchym Topol (1962) je pesnik, prozaist, esejist in novinar. Rodil se je 4. avgusta leta 1962 v Pragi v nekdanji Češkoslovaški. Je sin pesnika in dramatika Josefa Topola, brat glasbenika Filipa Topola in vnuk pisatelja Karla Schulza. Do leta 1986 je – podobno kot starejši disidenti, ki so obstajali na družbenem obrobju – moral opravljati delo skladiščnika in kurjača, nekaj let pred usodnim letom 1989 je bil invalidsko upokojen. Leta 1986 je podpisal Listino 77 in bil politično aktiven v skupini České dětí (Češki otroci). Leta 1988 so ga za kratek čas zaprli zaradi ilegalne prekoračitve meje s Poljsko in razširjanja sovražnega protisocialističnega gradiva. Od leta 1991 je svobodni pisatelj, nekaj let je študiral etnologijo na Filozofski fakulteti. Še v času undergrounda je skupaj z ostalimi izdajal revijo Revolver Revue, v kateri je bil glavni urednik do leta 1993. Deloval je tudi v uredništvu tednika Respekt in časopisa Lidové noviny, sedaj je programski vodja praške Knjižnice Václava Havla.
[…]
Jáchym Topol se je v tridesetletnem pisanju izoblikoval v prepoznavnega češkega prozaista in doživel mednarodni odziv. Njegova dela so prevedli v angleščino, nemščino, poljščino in številne druge jezike. Dokazal je, da je mojster jezika, da zna pisati zgodbe in da z bogato fantazijo oblikuje tako obsežne pripovedne tekste kot tudi krajše forme. Kot pripovednik menjava pripovedne strategije in oblikuje prepoznavno poetiko. Njegova proza se giblje med dokumentom in fikcijo, veliko vlogo igra v njegovi prozi zgodovinski spomin. V spominu prostora avtor obuja bolečine in krivice iz polpreteklega socialističnega časa. To je eksistencialna proza z moralnim nabojem: njegove osebe, bolj ali manj izgubljene, potujejo po »labirintu sveta in večinoma ne najdejo raja srca«. Dostikrat tudi one ne znajo razpoznati dobrega v prevladi zla, vedno pa poskušajo »varovati sirote in vdove« in tako najti moralno ravnotežje v kaotičnem svetu. Glavne osebe so iz marginalnega sveta: to so dečki, mladi intelektualci, lumpenproletarci, zločinci in narkomani. Njegova proza je dostikrat proza o Pragi kot sinonimu za križišče zgodovinskih dogodkov, za civilizacijsko presečišče narodov, za mitično mesto, ki je polno kulturnih in simbolnih kodov. Njegov najbolj tipični izraz je pogovorni jezik, ki ga zapisuje predvsem v dialogu in bogati s podobami nove fiktivne stvarnosti. Moderni avtor se v medbesedilni komunikaciji z drugimi avtorji navezuje na češko in evropsko tradicijo in se umešča med avtorje srednjeevropskega prostora. Kot Hašek, Kafka in Hrabal je Jáchym Topol za vedno zaznamoval literarno dogajanje tega prostora.

Alenka Jensterle Doležal, konzultantka za Vilenico

V slovenščini so sedaj izšli Topolovi romani Angel (Cankarjeva založba, Ljubljana 2006), Sestra (Sanje, Ljubljana 2007) in Hladna dežela (Cankarjeva založba, Ljubljana 2010), vsi v prevodu Nives Vidrih.

Foto: Ondrej Němec