Nagrajenka Vilenice 2013: Olga Tokarczuk

Strokovna žirija za Vilenico v sestavi Andrej Blatnik, predsednik, Lidija Dimkovska, Niko Grafenauer, Ludwig Hartinger, Vesna Kondrič Horvat, Tone Peršak, Veronika Simoniti, Tomaž Šalamun, Špela Šramel, Aleš Šteger, Jana Unuk in Jani Virk nagrado vilenica 2013 podeljuje Olgi Tokarczuk.

Poljska pisateljica, esejistka in scenaristka Olga Tokarczuk se je rodila leta 1962 v Sulechowu v Dolnji Šleziji. Doštudirala je klinično psihologijo na Varšavski univerzi in po študiju nekaj časa delala kot psihoterapevtka, toda kmalu se je poklicno posvetila pisanju. Debitirala je leta 1979 s kratkimi zgodbami v reviji Na przełaj, objavljala je tudi v vroclavski reviji Mandragora in v Życiu Literackem. Svoj romaneskni prvenec Podróż ludzi Księgi (Potovanje ljudi Knjige) je izdala leta 1993 in zanj prejela nagrado Zveze poljskih založnikov. Vse od takrat se Olga Tokarczuk s svojimi romani in kratkimi zgodbami uvršča v sam vrh moderne poljske proze. Je izjemna pripovednica, ki s svojimi vsebinsko in zvrstno raznolikimi, inovativnimi deli navdušuje tako kritike kot bralce. Doslej je izdala osem romanov, dve zbirki kratkih zgodb in dve esejistični knjigi, za katere je prejela vrsto poljskih in tujih literarnih nagrad. Kar štirikrat je osvojila nagrado Nike po izboru bralcev, leta 2008 pa tudi glavno nagrado Nike za roman Bieguni (Beguni). Njene knjige se prevajajo v večino evropskih jezikov. Na podlagi njenih del je nastalo tudi več odrskih uprizoritev in ekranizacij. Vodi delavnice proze v programih kreativnega pisanja na Jagelonski univerzi v Krakovu in na Opolski univerzi, bila je med pobudniki vroclavskega Mednarodnega festivala kratke zgodbe. Danes živi in ustvarja v Dolnji Šleziji.

Utemeljitev nagrade: Jana Unuk

Že od objave svojega prvega romana v zgodnjih 90. letih sodi Olga Tokarczuk v sam vrh poljske proze. Čas njenega literarnega nastopa je zaznamoval premik od političnega angažmaja v literaturi in esejistično naravnane proze k pripovedovanju zgodb in od mitizacije zgodovine k osebnim mitografijam, v poljsko literaturo pa je takrat vstopilo veliko odličnih pisateljev in pisateljic. Doslej je napisala osem romanov, od Potovanja ljudi knjige (1993), preko E. E. (1995),Praveka in drugih časov (1996), Dnevne hiše, nočne hiše (1998), Zadnjih zgodb (2004), Ane In v grobnicah sveta (2006) in Begunov (2007) do Pelji svoj plug čez kosti mrtvih (2009), ter dve zbirki kratkih zgodb, Omaro (1998) in Igro na več bobnih (2002). Objavila je še daljšo esejistično interpretacijo romana Punčka Bolesława Prusa z naslovom Punčka in biser in odlično zbirko esejevTrenutek medveda (2012).
Romani izpod peresa danes najbolj cenjene sodobne poljske romanopiske so živa, spremenljiva oblika in poligon nenehnega raziskovanja, brez ponavljanja formalnih rešitev, vsebinsko odprta za duha časa in probleme sodobnega sveta. Izvirno preoblikujejo poljsko romaneskno tradicijo in izdajajo pisateljičino strast do pripovedovanja in ustvarjanja novih fikcijskih svetov. Ti svetovi niso samozadostni, saj govorijo o današnjem človeku in njegovi resničnosti, torej na neki način o nas vseh tukaj in zdaj, zato uspešno komunicirajo z bralci, pri čemer se premišljeno prilagajajo fragmentirani zavesti sodobnega človeka in moderni senzibilnosti. Najopaznejša značilnost sloga Olge Tokarczuk je odpoved linearnemu, vzročno-posledičnemu pripovedovanju. Nadomešča ga ustvarjanje za različne interpretacije odprtih prizorov in slik, ki omogočajo sporazumevanje tudi na globlji, psihološki ravni.
Kljub pisateljičini postmodernistični poetiki je pomemben element njene proze iskanje smisla in reda v razdrobljenem, kaotičnem svetu, kakršen se kaže naši percepciji. Potreba po transcendenci, ki bi presegala in s tem osmišljala posamični obstoj, se močno odraža že vPotovanju ljudi knjige, kjer sledimo odpravi v težko dostopen samostan v Pirenejih po sledeh knjige, v kateri je razodeta skrivnost življenja. Še v tako paraboličnem tekstu dokončno, brezpogojno hrepenenje nujno ostane nepotešeno in knjiga se konča z ironičnim zasukom.
Izkušnjo, širšo od posamične, posredujejo tudi mitične in mitološke prvine, ki so v delih Olge Tokarczuk prav tako stalno prisotne in vanje vkomponirane bodisi kot nevsiljivo, skrito ogrodje zgodbe ali pa kot vsebinski motivi. Pisateljica se zaveda spoznavne moči mitov kot ponovljivih vzorcev, ki tičijo pod kožo vseh človeških zgodb in so ključ do razumevanja človeškega sveta. VPraveku in drugih časih se srečamo s stvarjenjskim mitom, pravzaprav z ustvarjanjem mita, ki nastaja pred našimi očmi: Pravek je obenem majhna poljska vas v realnem času in mitični kraj »v sredini stvarstva«. Pravek je v celoti domišljijska stvaritev, v Dnevni hiši, nočni hiši pa pisateljica mitizacijo palimpsestno nalaga na resnične kraje. Diapazon mitov v delih Olge Tokarczuk sega od arhaičnih in antičnih mitov, ki se pojavljajo tako rekoč v vseh segmentih njenih besedil, do Adama Kadmona in golema iz židovskega kabalističnega izročila v Begunih ali literarnega mita, Blakove dežele Ulro, v Pelji svoj plug čez kosti mrtvih. Za mednarodno zbirko Mitov je Olga Tokarczuk napisala roman Ana In v grobnicah sveta, temelječ na sumerskem mitu o nebesni boginji Inani ter njenem sestopu v podzemlje in vrnitvi na svet, najstarejši znani verziji mita o spustu v deželo mrtvih. V romanu je arhaični mit umeščen v futuristični prostor nebotičnega železobetonskega mesta in modernih strojev, s čimer po campbellovsko opozarja na svojo živost in odzven v duševnosti sodobnega človeka. Pisateljica je zanj iznašla izjemen poetični slog in v skladu s poetiko mita vanj uvedla pripovedovalsko polifonijo. Roman vsebuje tudi feministično sporočilo, ko pripoveduje o močni ženski osebnosti, takšni, kakršne so tudi sicer junakinje Olge Tokarczuk.
V svoja dela pastišno vključuje različne romaneskne žanre, od pikaresknega romana, družinske sage, iniciacijskega romana do kriminalke. Vanje vpleta tudi stvarno literaturo in spomine, zlasti v tistih pasažah, kjer da glas svoji prvoosebni pripovedovalki, ki si s pisateljico deli nekatere biografske podatke. Toda najbolj značilna je zanjo oblika romana, ki ga sama imenuje »konstelacijski roman«. Ta pisateljska tehnika, ki je izvirni prispevek Olge Tokarczuk k sodobni poljski prozi, na prvi pogled spominja na nekakšno krpanko, kolaž, sestavljen iz krajših zokroženih ali odprtih tekstov, zgodb, motivnih krogov, razmišljanj, slik … Na vsebinski ravni omogoča skozi epifanične vpoglede zaobjeti celostnost sveta, kot v Dnevni hiši, nočni hiši: dan in noč, sanje in budnost, vsakdanjost in virtualno resničnost, preteklost, prihodnost in sedanji trenutek, moški in ženski element ter njuno razcepljenost presegajoči element androginega, mladost in starost, telo in duševnost, zdravje in bolezen, življenje in smrt. Poleg oprijemljive stvarnosti v skladu z avtoričinim razširjenim konceptom resničnosti vključuje tudi človekovo psihološko resničnost in sanje. S tem je Olga Tokarczuk radikalizirala splošnejšo težnjo v poljski književnosti k iskanju inovativne, »razširjene« ali »prostornejše« oblike, ki bi se idealno prilegala izraženi vsebini, kakršno lahko opazujemo vsaj od S. I. Witkiewicza do C. Miłosza, T. Różewicza in drugih avtorjev, zato je zanimivo predvsem, kaj specifičnega je s svojo inovacijo vnesla v ta splošnejši tok. Njen namen je, da bi se med seboj na videz nepovezane podobe, fragmenti pripovedi in motivni drobci sestavili v koherentno celoto šele v bralčevi zavesti, zato konstelacijski roman izraža tako zaupanje v bralca kot vero v spoznavno funkcijo literature. Zdi se tudi, kot bi pisateljica v tej obliki, ki jo je razvila predvsem v romanih Pravek, Dnevna hiša, nočna hiša in Beguni, roman povezala s kratko zgodbo, ki jo v nekem eseju poimenuje za »najpopolnejšo obliko izraza«. Svoje teoretične vpoglede v zvrst pojasnjuje tudi v eseju Punčka in biser, kjer med drugim uvede »opazovalca«, ki presega tako avtorja kot pripovedovalca in njuno vedenje, to je pripovedno kategorijo, ki jo izvaja iz Jungovega koncepta sebstva. Ta teoretični koncept je izvrstno utelešen na prvih straneh romanaDnevna hiša, nočna hiša.
Osrednja zbirka kratkih zgodb Olge Tokarczuk Igra na več bobnih obsega devetnajst raznolikih pripovedi – od detektivske zgodbe, v katero se vmeša junakinja, razočarana bralka, in spremeni njen potek (Odpri oči, mrtev si), avtobiografsko intonirane proze (Škotski mesec) pa do zgodb z močno primesjo groteske (Najgrša ženska sveta) in fantastike. Slednje nas spomnijo na poljsko novelistično tradicijo, na Gombrowiczev Bakakaj (Otok) ali z grotesknim bohotenjem in razraščanjem opisovane resničnosti na Schulzevo sanjsko, baročno bogato prozo (Glicinija).
Roman Dnevna hiša, nočna hiša je saga krajev, kjer pisateljica živi. Stvarnost Kłodzke kotline v Dolnji Šleziji se prepleta s sanjami in drobci hagiografskih pripovedi o mučenici Kümmernis in njenem hagiografu menihu Paskalu, ki oba čutita nelagodje v lastnem telesu in lastnem spolu. V tem dogajalnem prostoru, na šlezijskem podeželju, zapuščene hiše ali njihove ruševine še ohranjajo spomin na nekdanje nemške lastnike, zato so med njimi tudi pripovedi o trudoma vzpostavljanem sožitju med ljudmi, ki jih je vsake na svoj način prizadela vojna. Globoko se nam vtisne v spomin prizor velike selitve pregnancev, ki so se dolge dneve peljali z vlakom iz Ukrajine, da bi se zaradi po jaltski konferenci premaknjenih mej naselili na zahodu povojne Poljske. Tukaj zgodovine ne opazujemo na velikem planu epohalnih zgodovinskih dogodkov, ampak skozi življenja navadnih ljudi, na primer v opisu prisilnega sožitja prišlekov z vzhoda in dveh Nemk, ki se jima ni posrečilo pravi čas oditi in s katerima si delijo kuhinjo in ju krivijo za vojno, ki jih je pregnala z doma. Ali v zgodbi o Petru Dieterju, starejšem Nemcu, ki bi rad ženi pokazal domače kraje in mu odpove srce, potem ko mu je bilo dano ponovno uzreti ozarjeno lepoto rodne pokrajine.
V romanesknem opusu Olge Tokarczuk se vzdržuje intenzivna napetost med zakoreninjenostjo, človeško potrebo po domu in varnosti, in izkoreninjenostjo, tudi metafizično, sodobnih ljudi. Potovanja, ki so motivna stalnica njenega pisanja, so metafora, pisana na kožo modernemu subjektu, ki se ne zna ali noče opreti na nič trdnega. Še posebej to velja za kompleksne, iz popotnih vtisov, dnevniških zapiskov in zgodb številnih popotnikov sestavljene Begune, v katerih so simbol modernih nomadov, državljanov velikih »letaliških držav«, naslovni beguni, sekta ruskih starovercev, ki so verjeli, da se lahko pred zlom in hudičem, ki preži iz sleherne navezanosti, obranijo samo z nenehnim gibanjem in begom. Kakor nekoč begune nemir, pogosto nepojasnjen celo njim samim, žene na pot fiktivne junake romana, nesojenega lovca na kite Erika, Moskovčanko Anuško, ki beži od moža, prizadetega v afganistanski vojni, in invalidnega sina, ženo Kunickega, ki se izgubi neznano kam na Visu. Drug motivni krog romana je potovanje za mislijo v globine človeškega telesa, povezano z obiski muzejev anatomije, zgodbami anatomov in preparatorjev od 17. stoletja do danes in v skrajni instanci s človekovo željo po nesmrtnosti.
Po motivu potovanj se v prizorišče proze Olge Tokarczuk spreminja ves svet, od njenih domačih krajev do hrvaške obale ali eksotičnih krajev na oddaljenih kontinentih. Z veliko iskrenosti in poguma vanjo vpisuje aktualno družbeno problematiko in etična vprašanja, kot so odnos do drugega in drugačnosti, tabuizacija starosti, umiranja in smrti, evtanazija, filozofija telesa, kloniranje, ekologija in boj proti mučenju živali. Bolj od tekmovalnosti, ki vse prepogosto obvladuje svet in diskurz o njem, ceni vpogled in empatijo. Roman Pelji svoj plug čez kosti mrtvih v celoti raste iz protesta proti temu, da ljudje ubijajo živali zaradi lastne zabave ali koristi, ta osrednja problematika pa je vešče vkomponirana v kriminalko, ki prerašča v jedko družbenokritično satiro. Proza Olge Tokarczuk nas že dolgo ne pušča v udobni iluziji, da je čas angažirane literature minil. Esej Kako si izmisliti heterotipijo – Družabna igra iz Trenutka medveda izraža vero, da je svet tudi odraz naših predstav o njem, da ga je mogoče spreminjati in da ga lahko spremenimo na boljše s pomočjo domišljije, v kateri se rodi vsaka vizija boljšega sveta.