Nagrajenec Vilenice 2012, David Albahari

Iz utemeljitve nagrade Andreja Blatnika:

David Albahari, v Kanadi živeči pisatelj judovskega rodu in srbskega jezika, se je rodil leta 1948 v Peći. Njegova prva knjiga, zbirka zgodb Družinski čas (Porodično vreme), je izšla leta 1973. Doslej je objavil trinajst knjig zgodb, štirinajst romanov, pet zbirk esejev in dve knjigi za otroke, za Družinskim časom še knjige zgodb Obične priče (1978), Opis smrti (1982),Fras u šupi (1984), Jednostavnost (1988), Pelerina (1993),Izabrane priče (1994), Neobične priče (1999), Najlepše priče(2001), Drugi jezik (2003), Senke (2006), Svake noći u drugom gradu (2008) in izbrane zgodbe (Nema pesma – Izabrane priče) leta 2009. Romani so poimenovani Sudija Dimitrijević (1978),Cink (1988), Kratka knjiga (1993), Snežni čovek (1995), Mamac(1996), Mrak (1997), Gec i Majer (1998), Svetski putnik (2001), Pijavice (2005), Marke (2006),Ludvig (2007), Brat (2008), Ćerka (2010) in Kontrolni punkt (2011).

Prevajal je številne knjige, zgodbe, pesmi in eseje ameriških, britanskih, avstralskih in kanadskih pisateljev, med katerimi so bili Saul Bellow, Vladimir Nabokov, Margaret Atwood, Isaac B. Singer in Thomas Pynchon, in urejal vrsto revij in knjižnih zbirk. Od jeseni leta 1994 živi v Calgaryju v Kanadi. Njegove knjige so prevedene v več kot petnajst jezikov, v slovenščino izbor zgodb Besede so nekaj drugega (Aleph 2007) in roman Vaba (Cankarjeva založba 2008).
Albahari je eden najbolj cenjenih in vplivnih prozaistov nekdanje Jugoslavije, kar potrjuje vrsta prejetih literarnih priznanj. Za Opissmrti je leta 1982 prejel Andrićevo nagrado, za Pelerinonagradi Stanislava Vinaverja in Branka Čopića, za Vabo pa cenjeno nagrado NIN za najboljši roman leta 1996. Roman Pijavke (Pijavice) je dobil nagrado mesta Beograda. Albahari je prejel tudi nagrado narodne knjižnice Srbije in mednarodni nagradi Balkanika in Most-Berlin. Že v letih 1996/97 je založba Narodna knjiga izdala njegova izbrana dela v desetih knjigah.

Generacije piscev, ki so v začetku osemdesetih začenjali preoblikovati prevladujočo podobo proznega pisanja v jezikih nekdanje Jugoslavije, je estetsko osmislila Albaharijeva kratka zgodbaNema pesem, v kateri Albahari učinkovito povzema tedanji konflikt med ‘stvarnostno’ in ‘drugačno’ prozo, saj na nekaj straneh vključuje in mojstrsko medsebojno povezuje tako stereotipni prizor falokratske dominance kot soočenje akademizma s svojo intelektualno nemočjo in nazadnje še kot razumsko nedosegljivi misterij presežnosti. Ne preseneča, da je Albahari kot Nemo pesem naslovil tudi osebno antologijo iz leta 2009. Omenimo, da za slovenski hommage Albahariju s citiranjem zaključka te zgodbe v zaključku svoje knjige Balkanska brv poskrbi Aleš Debeljak. Albaharijev vpliv na prozno pisanje na tleh nekdanje Jugoslavije pa se ni končal v generaciji današnjih petdesetletnikov, o čemer priča književnost petnajst let mlajšega Muharema Bazdulja in še mlajših – morda je tudi val popularnih, sobotnih, drugih in drugačnih zgodb v slovenski književnosti zadnjih let nekakšen (zavesten ali ne) odziv na Albaharijeve običajne zgodbe (Obične priče) iz leta 1978. Ni nepričakovano, da je Albahari svojo zbirko iz 1999 naslovil Neobičajne zgodbe (Neobične priče): dandanes je pisati dobesedno običajne zgodbe – rečeno z razumljivejšim jezikom neke druge (neliterarne) kulture – misija nemogoče.

Prostor, v katerega je Albahari na koncu sedemdesetih in začetku osemdesetih let vstopal, pa je bil precej drugačen. Tedaj se je cenila stvarnostna proza, slavila estetika vzdržljivih marginalcev, mojstrov ulice in preživetja, ki so govorili s klenim jezikom, še bolj obvladali govorico pesti in vsaj prek noči, če ne tudi podnevi, obvladovali tudi najlepša dekleta. Ta prozni kod, ki bi v kaki bolj razplasteni družbi dobil domovinske pravice prej v žanrski kot v kanonični prozi, nemara najučinkoviteje zastopa vrh tega specifičnega literarnega konteksta, roman Dragoslava MihailovićaKo so cvetele buče. Povsem drugačno estetsko pot, ki je neogibno vključevala tudi povsem drugačno etično lestvico, v kateri zmaga moči ne povozi vseh ostalih vrednot, je pred prihodom Albaharija v tedanji prozi, pisani v srbščini, opazneje zastopal pravzaprav edinole Danilo Kiš – in najbrž ni naključje, da je tudi izza Kiševega pisanja, enako kot pri Alabaharijevem, stala judovska družinska in kulturna tradicija, in da je tako specifičen glas lažje preživel v t.i. ‘prostovoljnem eksilu’, kakor se glasi ta blažilna fraza, le da tedaj ne v novi obljubljeni deželi Severni Ameriki, temveč še v tradicionalnem zatočišču drugačnih umetnikov, v Parizu. (O sili spopada med stvarnostno prozo in metafikcijskimi prijemi priča dragoceni zbornik dokumentov Treba li spaliti Kiša?, o pozornosti, ki jo Kišu namenja Albahari, vrsta znotrajbesedilnih priznanj, o odnosu med, recimo, razmerjem pripovedovalca do starševske usode v Albaharijevi Vabi in Kiševem Vrtu, pepelupa bi bilo mogoče pisati zanimive monografije.)

Albaharijeva proza je proza sprememb in praznine. Že našteti naslovi njegovih knjig nam prikazujejo dva pola njegovega pisanja – če se naslovi knjig zgodb v veliki meri ukvarjajo s formo, torej z vrsto zgodbe (od običajne do neobičajne), njenim načinom (‘preprostostjo’) in predmetomzgodbarjenja, pa se v naslovih romanov velikokrat kaže posameznik, določen shematično, zodnosom (brat, hčerka), poimenovanjem ali dejavnostjo. Veliko je nedorečenega, prepuščenega bralcu. Temu Albahari na pripovednem krožniku namreč ne postreže z vsem, stalno ga postavlja pred prekoračevanje mej in zapolnjevanje vrzeli, česar pa ne počne le z znotrajbesedilnimi izraznimi sredstvi, ampak tudi z izbiro kontekstov. Že v prvi polovici osemdesetih let, torej v času (še zlasti v Srbiji) komaj mehčajočega se socializma, je v svoje pisanje vnesel hašišarski besednjak in v življenja svojih likov urbano popularno kulturo. In vse tiste, ki prostodušno trdijo, da gre za politično neangažiranega avtorja, je treba opozoriti, da je Albahari zastavil besedo in veljavo za povečevanje svoboščin, še preden se je začela Jugoslavija sesipati – konec osemdesetih je bil med vodilnimi v gibanju za legalizacijo marihuane. Tistim pa, ki se jim zdi tovrstni angažma preparcialen, lahko v celoti navedemo Albaharijevo zgodbo Pravica močnejšega, katere poanta presega krajevna določila in časovne omejitve: »Fant stopi na dvorišče s kosom kruha v rokah. Kruh je namazan z marmelado iz gozdnih sadežev in fant se že vnaprej veseli tega okusa. Na dvorišču pa k njemu stopi fant iz tretjega nadstropja, starejši in močnejši od njega, in brez besed mu vzame kos kruha iz roke. Ugrizne, se namršči in pljune. Fuj, gozdni sadeži! reče in vrže kruh na tla, v prah.«

Proza spremembe se ni izogibala spremembam. Vojne v nekdanji Jugoslaviji so povlekle veliko ločnic, tudi v Albaharijevem pisanju. Če je bil v kratkih prozah iz svojih prvih knjig mojster zamolka, prikazovanja resničnosti skozi opise praznin in tišin, v novejših knjigah nekako od Vabe (Mamac, 1996) dalje pisanje spremlja iskanje smisla pisateljske dejavnosti, samospraševanje, ki je poprej v Albaharijevem opusu nastopalo skozi odmerjeno samoironijo (ki je hkrati ironija do smiselnosti pisanja nasploh, verniki pisanja bi morali redno brati njegovo prozno miniaturo Peter Handke). To smemo brez večjega tveganja imeti za posledico kolektivne jugoslovanske izkušnje, vendar tudi v teh besedilih krivda in greh nista natančno opredeljena, kakor si želi prenekateri današnji bralec, nevoljan sprejemati etične odločitve in razsodbe – Albahari tega ne misli početi namesto njega.

V romanu Vaba mama otrokoma, ko se vojna konča, reče, da gredo domov. Otroka si predstavljata, da bodo spet živeli tam, kjer so prej, vendar si mama kot ‘domov’ ne predstavlja nič določnega. Sploh ne ve, če mesto ‘prej’ še obstaja, pa tudi, če bi obstajalo, se vanj ne bi več vrnila. ‘Domov’ je prazen označevalec brez označenca. Že v Nemi pesmi starec, ki pozna skrivnost te pesmi, na vprašanje, od kod je, reče: »Nihče ne ve, od kod je,« in se smeje.

To pa še ni zadnji kraj ontološkega dvoma, ki ga tematizira Albaharievo pisanje. »Zakaj bi si like izmišljal, če pa še zase nisem prepričan, da vem, kdo sem,« je nekoč rekel pisatelj. Spraševanje o identiteti je zmeraj vprašanje o mejah, pripadnosti,  prestopanju in izstopanju. Apatrid ni samo tisti, ki mora zapustiti svojo domovino – ta odhod je morda celo lažji, če se tvoja domovina, kot je oznanjena v osebnem dokumentu, ne prilega tvoji družinski, kulturni in morda verski tradiciji. Apatrid je tudi tisti, ki v edini preostali domovini, jeziku, piše tako zelo drugače, da ima v njem malo ali nič somišljenikov.

David Albahari je morda s prehodom iz Srbije devetdesetih let v Kanado devetdesetih let prestopil iz ene vrste brezdomstva v drugo – a s svojimi knjižnimi objavami in uredniškim delovanjem je naredil domovino za številne druge pisce, ki so literarno osamljeni prišli v drugače kultiviran literarni prostor. In ko ameriška antropologinja iz Neme pesmi spozna, da je neobstoj temeljna človeška resnica, njene v klop čitalnice neopazno vrezane inicialke zažarijo – jaz se vzpostavi z odrekanjem egocentričnosti, ni več na poti le v Beograd, kjer doume, »kaj pomeni obstajati na meji med Vzhodom in Zahodom, pa nikomur pripadati, ne biti ne eno ne drugo« – temveč tudi na poti, da se pridruži pevcem neme pesmi, tistim, ki znajo zavreči sebe, da se povežejo z drugimi.

»Lepota je pelerina na hrbtu sveta,« reče pripovedovalčeva žena v zgodbi Pelerina. Če veliko sodobne proze skuša s takšno ali drugačno pelerino pregrniti svet, ki ga zares živimo, Albaharijevo pisanje s svojimi zamolki in tišinami tako prevleko odgrinja – življenje olupi do čebulnega jedra, kjer se pričenja nema pesem. David Albahari je eden njenih redkih mojstrov.