Slovenski gostje na Vilenici 2010
Veronika Dintinjana
Veronika Dintinjana se je rodila leta 1977 v Ljubljani. Je pesnica in prevajalka. Objavljala je vMentorju, Literaturi, Sodobnosti, Apokalipsi, Poetikonu,Lirikonu, Dialogih in Novi reviji. Leta 2002 je bila izbrana za najboljšo avtorico Festivala mlade literature Urška. Leta 2008 je postala vitezinja Pesniškega turnirja v Mariboru, isto leto pa je osvojila tudi 6. ljubljanski pesniški slem. Leta 2008 je pri LUD Literatura izšel njen pesniški prvenec Rumeno gori grm forzicij, ki je na 24. knjižnem sejmu dobil nagrado za najboljši leposlovni prvenec. Revijalno je objavila prevode ameriških pesnic Louise Glück, Muriel Rukeyser in Denise Levertov, s prevodi je sodelovala pri antologiji sodobne irske poezije Čudovita usta(2007). Leta 2007 je v njenem prevodu izšla zbirka esejev Ursule K. Le Guin Ples na robu sveta. Je soorganizatorka pesniških večerov in festivala Mlade rime, ki jih na Metelkovi prireja KUD Kentaver. Živi v Ljubljani.
Ludwig Hartinger
Ludwig Hartinger se je rodil leta 1952 v Saalfeldnu am Steinernen Meer (Kamnito Morje) v Avstriji. Je lektor, prevajalec iz slovenščine in francoščine, pesnik, esejist, publicist, založnik in urednik, ki že več kot dve desetletji nastopa kot posrednik med slovensko književnostjo in nemško govorečimi bralci. Živi in dela v Ljubljani, Salzburgu in na Krasu. Njegovo ljubezen do slovenskega jezika so vzbudili verzi Srečka Kosovela. Od leta 1995 izdaja knjižno zbirko RanitzDrucke (Edition Thanhäuser), je lektor pri založbi Otto-Müller-Verlag in sourednik literarne revije Literatur undKritik. Prefinjeni »tihotapec besed« objavlja eseje v nemščini, poezijo pa v slovenščini. Med njegova najpomembnejša dela sodijo prevodi slovenske poezije v nemščino: Im Schatten der Worte (V senci besed, 1998), DasWasser spricht (Govori voda, 2000), izbor poezije Srečka Kosovela MeinGedicht ist Karst (Moja pesem je Kras, 1994) in Mein Gedicht ist meinGesicht (Moja pesem je moj obraz, 2004), esej o avstrijskem lesorezcu, ilustratorju in založniku Christianu Thanhäuserju z naslovom DerLinienStifter (Darovalec linij, 2005) in samostojna pesniška zbirka v slovenščini z naslovom Ostrina bilk (2006). Skupaj z Alešem Bergerjem sta uredila Kosovelove monografije Ikarjev sen (2004), Izbrana pisma (2006) in Izbrana proza (2008). Leta 2004 je bil nagrajen s priznanjem za posebne zasluge na področju kulturnega posredovanja, ki ga podeljuje Srednjeevropska pobuda (SEP), prejel pa je tudi Pretnarjevo nagrado s častnim naslovom ambasador slovenske književnosti in jezika.
Maja Razboršek
Maja Razboršek se je rodila leta 1959 v Ljubljani. Je pesnica, ki živi in dela v Sežani in pravi, da piše pesmi, odkar zna pisati. Čeprav je po poklicu oblikovalka, službuje kot knjižničarka v Kosovelovi knjižnici. Večletna žirantka mednarodnega literarnega festivala Mlada Vilenica in nekaterih drugih nagrad za književnost se vsestransko, in ne le poklicno, ukvarja s širjenjem bralne kulture. Njene pomembnejše literarne objave v večini slovenskih literarnih revij in na Radiu Slovenija so se začele vrstiti po letu 1984, ko je na Festivalu poezije mladih v srbskem Vrbasu v tedanji Jugoslaviji prejela 3. nagrado. Pesmi je objavila tudi v tujem tisku, na primer v italijanski literarni reviji Le voci della luna in v italijanski spletni pesniški reviji Fili d’aquilone. Izdala je dve samostojni pesniški zbirki, in sicer dvojezično zbirko Ranjeni papir/La carta ferita (1995) v slovenščini in italijanščini (s prevodi Jolke Milič) in Pretanjeni razbor (2000). S svojo poezijo je prisotna v številnih almanahih, njene pesmi pa vključuje tudi Antologija slovenskih pesnic 3 (2007).
Suzana Tratnik
Suzana Tratnik se je rodila leta 1963 v Murski Soboti. Diplomirala je iz sociologije na Fakulteti za družbene vede in magistrirala iz antropologije spolov na Institutum Studiorum Humanitatis. Živi in dela v Ljubljani kot pisateljica, prevajalka in publicistka. Objavila je pet kratkoproznih zbirk: Pod ničlo (1997), Na svojem dvorišču (2003), Vzporednice (2005), Česanisem nikoli razumela na vlaku(2008) in Dva svetova (2010); dva romana: Ime mi je Damjan (2001) in Tretji svet (2007), otroško slikanico Zafuškana Ganca (2010), napisala pa je še monodramo in dve strokovni deli o lezbičnem gibanju v Sloveniji in o lezbični literaturi. Leta 2007 je prejela nagrado Prešernovega sklada za literaturo. Njene knjige in kratke zgodbe so prevedene v več kot petnajst jezikov, sama pa je prevedla več knjig britanske in ameriške proze, dramatike in strokovnih besedil različnih avtoric in avtorjev, kot so Judith Butler, Adrienne Rich, Leslie Feinberg, Michael Cunningham, Jackie Kay, Mary Dorcey, Katy Watson, Ian McEwan in Truman Capote.
Goran Vojnović
Goran Vojnović se je rodil leta 1980 v Ljubljani. Študiral je režijo na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Je pisatelj, scenarist, kolumnist ter televizijski in filmski režiser. Avtorjeva kratka filma Fužine zakon in Sezona 90/91 sta bila že v njegovih študentskih letih uvrščena na več mednarodnih filmskih festivalov in sta mu prinesla tudi dve nagradi. Napisal je scenarij za film Marka Šantića Sretan put,Nedime (2006), ki je bil leta 2007 predvajan na mednarodnem filmskem festivalu Tribeca v New Yorku, kjer je bil izbran za najboljši študentski film, nominiran pa je bil tudi za nagrado Evropske filmske akademije (EFA). Njegov prvenec, roman Čefurji raus! (2008), mu je leta 2009 prinesel nagrado Prešernovega sklada za književnost in 19. nagrado kresnik za najboljši roman leta. Je kolumnist Dnevnika in Žurnala in trenutno po lastnem scenariju snema svoj prvi celovečerni igrani film z naslovom Piran – Pirano.
