Antologije Vilenice
Na naslovnici: Christian Thanhäuser: Woodcut Traum, lesorez, 2023
Ich stelle mir vor. Antologija sodobne avstrijske in nemške književnosti
Zbirka Antologije Vilenice, Društvo slovenskih pisateljev, 2023
Izbrali in uredili: Ludwig Hartinger, Amalija Maček in Andreas Unterweger
Avtorji: Anna Baar, Marcel Beyer, Philipp Böhm, Yevgeniy Breyger, Ann Cotten, Michael Donhauser, Valerie Fritsch, Reinhard Kaiser-Mühlecker, Esther Kinsky, Ursula Krechel, Elke Laznia, Teresa Präauer, Kerstin Preiwuß, Silke Scheuermann, Max Sessner, Clemens J. Setz, Thomas Stangl, Andreas Unterweger, Levin Westermann
Prevedli: Brane Čop, Ana Grmek, Zdenka Hafner-Čelan, Seta Knop, Mojca Kranjc, Amalija Maček, Anja Naglič, Tanja Petrič, Irena Smodiš, Urban Šrimpf, Aleš Šteger, Aleš Učakar, Štefan Vevar
Knjiga je izšla s pomočjo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, Goethe-Instituta Ljubljana in Avstrijskega kulturnega foruma. Knjiga je deloma nastala v okviru raziskovalnega programa Medkulturne literarnovedne študije (P6-0265), ki ga financira ARRS iz državnega proračuna.
Spremna beseda k antologiji
Pripravila Amalija Maček, slovenska sourednica antologije
[show_more more=”Pokaži več” less=”Pokaži manj” color=”#0066CC” list=”»”]
Ich stelle mir vor … predstavljam oziroma zamišljam si … je znameniti, ponavljajoči se stavek iz romana Maxa Frischa z naslovom Naj mi bo ime Gantenbein (1964, prev. Vital Klabus). Tako preprosta izjava, ki na nevsiljiv način razkriva narativni postopek, možnost, da bi se fiktivna zgodba odvijala tudi povsem drugače, in pa temeljno človeško lastnost – domišljijo. Med avtoricami in avtorji, ki pišejo v nemščini in jih bomo predstavili na letošnjem Mednarodnem literarnem festivalu Vilenica, kar trije v svoja besedila dobesedno vključujejo ta stavek kot refren, ki po vseh teh letih še vedno ne deluje obrabljeno. Predstavna zmožnost ali domišljija naj bi nas po mnenju nekaterih ločevala od živali, ki pa so v imaginarnih svetovih tukaj zbranih avtoric in avtorjev še kako prisotne – od ribic, mačk, psov, ptic pa vse do jelena, ki je nekakšen simbol alpskega prostora (seveda Nemčija sega mnogo dlje na sever, a lahko mimogrede omenimo, da je Elfriede Jelinek nekoč, verjetno v šali, dejala, da najboljša literatura nastaja na območju alpskih vodotokov s posebno kakovostno, z apnencem nasičeno pitno vodo). Jelen kot simbol je na meji klišeja, velikokrat tudi kritično tematiziran (npr. umetniška skupina Irwin). Slovenska poezija je polna jelenov, od Jureta Detele prek Toneta Škrjanca do Barbare Korun. Tako kot jeleni prečkajo državne meje, tako se v podobi jelena na naslovnici stikata poeziji v slovenskem in nemškem jeziku. Grafiko je ustvaril umetnik in založnik Christian Thanhäuser za pesniško zbirko Petra Semoliča in nam prijazno dovolil objavo tudi na naslovnici te antologije, ki smo jo zasnovali Andreas Unterweger, Ludwig Hartinger in Amalija Maček. Kot vsaka antologija tudi ta temelji na osebnih afinitetah s precej očitno naklonjenostjo poeziji, v našem primeru pa tudi na dostopnosti avtorskih pravic in odzivnosti založb. Vsem založbam, ki so sodelovale pri nastanku, se lepo zahvaljujemo za prijaznost in profesionalnost. Prav tako avtoricam in avtorjem, ki so privolili v objavo pesmi ali proznih
odlomkov iz svojih še neobjavljenih del. Antologija ni zasnovana tako, da bi vključevala le najbolj uveljavljene sodobne avtorice in avtorje iz Avstrije in Nemčije (čeprav je tudi takih precej), temveč je bil eden glavnih kriterijev tudi izbira tistih avtoric in avtorjev, ki še nimajo lastne knjižne publikacije v slovenskem jeziku, pa bi si jo nedvomno zaslužili. Pri nekaterih je skoraj nedoumljivo, da prevodov še nimajo. Izbor je seveda namenjen širšemu bralstvu, hkrati pa tudi prijazno povabilo slovenskim založbam, da morda v svoj prevodni program uvrstijo katero od izbranih besedil. Pri posredovanju književnosti iz nemškega govornega prostora v slovenskega imajo ključno vlogo prevajalci. S to antologijo, ki vsebuje prevode številnih prevajalk in prevajalcev iz nemškega v slovenski jezik (še zdaleč pa to niso vsi, saj imamo na področju prevajanja iz nemščine zares velik nabor kakovostnih prevajalcev), smo želeli izpostaviti široko paleto prevodnih strategij. Vsem sodelujočim se uredniki zahvaljujemo za skrbne prevode in prijazno sodelovanje /…/.
[/show_more]
Na naslovnici: Regina-Mareta Soonsein – Chirality VII
Meelestik. Antologija sodobne estonske književnosti
Zbirka Antologije Vilenice, Društvo slovenskih pisateljev, 2022
Izbrali in uredili: Kätlin Kaldmaa in Julija Potrč Šavli
Avtorji: Kai Aareleid, Meelis Friedenthal, Andrei Ivanov, Hanneleele Kaldmaa, Kätlin Kaldmaa, Maarja Kangro, Andrus Kivirähk, Veronika Kivisilla, Igor Kotjuh, Hasso Krull, Kalju Kruusa, Margit Lõhmus, Triin Paja, Maarja Pärtna, Rein Raud, Kaur Riismaa, Triin Soomets, Ave Taavet, Urmas Vadi, Elo Viiding, Tõnis Vilu
Prevedli: Lijana Dejak, Matej Goršič, Ana Pepelnik, Andrej Pleterski, Julija Potrč Šavli, Sara Špelec
Knjiga je izšla s pomočjo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije in estonske kulturne fundacije The Cultural Endowment of Estonia.
Spremna beseda k antologiji
Pripravila Julija Potrč Šavli, slovenska sourednica antologije
[show_more more=”Pokaži več” less=”Pokaži manj” color=”#0066CC” list=”»”]
Vaata, kõik on teised – Glej, vsak je nekdo drug
Estonska književnost je bila doslej v Sloveniji precejšnja neznanka. Upala bi si trditi, da tega dejstva ne gre pripisovati nezanimanju Slovencev za literaturo tega baltskega naroda, še manj je razlog v tem, da nam estonska literatura ne bi imela česa ponuditi. Glavni razlog za zelo majhno število prevodov iz estonščine v Sloveniji je povsem preprost in hkrati logičen: pomanjkanje prevajalcev in literarnih posrednikov iz estonščine. Zlasti pri književnostih manjših narodov so pogosto prevajalci ključna vez med jezikovnima skupnostma, oni slovenskim založnikom predlagajo dela avtorjev iz tujih jezikov in seveda skrbijo za prevode. Doslej smo dobili prevode estonskih pesnikov in pesnic, ki so gostovali na festivalih Vilenica ter Dnevi poezije in vina (leta 2021 preminuli Estonec Jaan Kaplinski, ki je bil nominiran za Nobelovo nagrado za književnost, je leta 2001 kot doslej edini Estonec prejel veliko nagrado vilenica), od leta 2018 je v neposrednem prevodu avtorice te spremne besede izšlo več otroških in mladinskih del, ki pričajo o kakovosti estonskega mladinskega leposlovja, leta 2020 pa je izšla pesniška zbirka Ljubezen je estonske sourednice te antologije Kätlin Kaldmaa (odličen prevod iz angleščine je pripravila Bojana Vajt). Veliko je torej zvenečih estonskih literarnih imen, ki še čakajo na prevod v slovenščino, prvi med njimi je bržkone Jaan Kross (1920–2007), s prevodi v šestindvajset jezikov najbolj prevajani estonski avtor. Njegova najbolj znana romana sta Carjev norec (1978) in Med tremi kugami (izšel v štirih delih med 1970 in 1980); zlasti prvi je alegorična mojstrovina, v kateri Kross skozi zgodovinski okvir podaja kritiko sovjetskega režima.
Pričujoča antologija torej zapolnjuje pomembno vrzel in predstavlja izrez živahnega sočasnega literarnega dogajanja v Estoniji na področju poezije in proze. Prinaša enaindvajset literarnih glasov – enajst pesnikov in pesnic ter deset prozaistov in prozaistk; najstarejši je rojen leta 1961, najmlajša pa leta 1992. Večinoma so to nova imena, ki se v Sloveniji predstavljajo prvič, le nekateri so pri nas že gostovali, na primer pesnika Triin Soomets in Hasso Krull na festivalu Vilenica ter Maarja Kangro na Dnevih poezije in vina (v tej antologiji jo sicer spoznavamo kot kratkoprozno avtorico), Andrus Kivirähk pa ima v slovenščini dva prevoda mladinskih del in se tu prvič predstavlja s prozo za odrasle.
Kako opisati sodobno estonsko književnost, kakšen skupni imenovalec ji določiti? Na to vprašanje ni lahko odgovoriti, najbrž je odgovor tudi precej nesmiselno iskati. Kot pri vsaki nacionalni književnosti je tudi pri estonski njeno največje bogastvo v raznolikosti, in prav to prinaša pričujoča antologija. Od zgodbe Andrusa Kivirähka o Ostržku, ki se zaljubi v kip Device Marije, do zgodbe Ave Taavet o obiskovalki muzeja, ki postane eksponat v isti ustanovi, in odlične poezije mnogoterih glasov – estonski avtorji in avtorice so živi, iskrivi in predvsem raznovrstni. Čeprav so Estonci jezikovno in kulturno najbliže sosedom Fincem (estonščina je tako kot finščina ugrofinski jezik, vendar si jezika nista dovolj podobna, da bi se brez predhodnega znanja lahko med sabo pogovarjali), bi v njihovi književnosti zaman pričakovali paasilinnovsko prifrknjene posebneže, ki jih v Sloveniji marsikdaj enačimo s finsko književnostjo. Kulturno in jezikovno so si Finci in Estonci resda blizu, vendar je bila zgodovina obeh držav bistveno različna, saj je bila Estonija od druge svetovne vojne do leta 1991 del Sovjetske zveze. V tem času je prišlo do množičnih deportacij Estoncev v Sibirijo in druge dele Sovjetske zveze, preseljevanje pa je potekalo tudi v drugo smer: rusko govoreči državljani so bili preseljeni v Estonijo. Še vedno je v tej državi s skupno nekaj več kot 1,3 milijona prebivalcev približno 300.000 rusko govorečih ljudi. Ruska skupnost je številčna in ima v Estoniji poseben položaj, večinoma pa živi na vzhodu države, kjer v nekaterih mestih (npr. Narvi) estonščine skoraj ni slišati. V tej antologiji rusko govoreče estonske avtorje zastopata pesnik Igor Kotjuh in pisatelj Andrej Ivanov.
Poleg Talina je pomembno akademsko središče mesto Tartu, kjer je bila univerza ustanovljena v 17. stoletju ter je še vedno največja in najuglednejša univerza v državi. Tartu je mesto z živahnim kulturnim dogajanjem: tako kot Ljubljana ima naziv Unescovega mesta literature, v njem poteka več literarnih festivalov, ima pisateljsko rezidenco Karla Ristikivija (kjer je bil leta 2017 prvi rezident slovenski avtor Andrej Tomažin), tu izhaja več literarnih revij, na primer Värske Rõhk, pomembna revija za mlade avtorje, leta 2024 pa bo Tartu tudi evropska prestolnica kulture.
Naj spremno besedo sklenem s povsem osebnim zapisom. Odkrivanje novih estonskih literarnih glasov je bilo zame pravo razodetje: tako majhna država, pa toliko odličnih avtorjev! Kot dolgoletna prevajalka iz finščine sem že pred časom opazila, da nihče aktivno ne prevaja književnosti iz estonščine, bila pa sem prepričana, da se v njihovi književnosti skriva marsikateri zaklad, ki bi ga bilo vredno odkriti, in se zato začela učiti tega jezika. Nekoliko naivno sem pričakovala, da se ga bom zaradi podobnosti s finščino naučila tako rekoč čez noč, a sem kmalu ugotovila, da sta si jezika kljub vsemu precej različna in da naloga ne bo tako lahka, kot sem sprva mislila. A splačalo se je vztrajati – dokaz za to je tudi pričujoča antologija. Rada bi se zahvalila estonski sourednici Kätlin Kaldmaa, s katero sva pripravili izbor avtorjev in ki me je opozorila na številne avtorje in avtorice, ki jih še nisem poznala. Zahvala gre seveda tudi festivalu Vilenica, Društvu slovenskih pisateljev in vsem, ki so omogočili izid te antologije, ter predvsem prevajalcem Mateju Goršiču, ki je prav tako prevajal neposredno iz estonščine, Ani Pepelnik in Andreju Pleterskemu, ki sta prevajala iz angleščine, ter Lijani Dejak in Sari Špelec, ki sta iz ruščine prevedli že omenjena rusko pišoča avtorja. Skupaj vam predstavljamo doslej neznane estonske literarne zaklade. Naj vas očarajo, kot so očarali mene. Za konec vas vabim k branju Antologije sodobne estonske književnosti s sklepnimi verzi iz pesmi Triin Soomets:
kako ostati jaz
sem vprašala drugega
to ni mogoče, mi je rekel
glej, vsak je nekdo drug
[/show_more]
Na naslovnici: Manuel Amado, A Porta da Estação (1986)
A luz do sol calada. Antologija sodobne portugalske književnosti
Zbirka Antologije Vilenice, Društvo slovenskih pisateljev, 2021
Izbrala in uredila: Aljaž Koprivnikar in Ricardo Marques
Avtorji: Bruno Vieira Amaral, Golgona Anghel, Mário de Carvalho, Hélia Correia, Mafalda Ivo Cruz, Raquel Nobre Guerra, Fernando Guimarães, Lídia Jorge, Nuno Júdice, Sandro William Junqueira, Filipa Leal, Adília Lopes, Fátima Maldonado, Miguel Martins, Ricardo Tiago Moura, Ana Teresa Pereira, Helder Moura Pereira, Alberto Pimenta, Álvaro Seiça, Teresa Veiga in Rui Zink
Prevedle: Barbara Juršič, Mojca Medvedšek, Blažka Müller, Mateja Rozman in Katja Zakrajšek
Knjiga je izšla s pomočjo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, Inštituta Camões – Camões Instituto da Cooperação e da Língua, I. P., Ministrstva za zunanje zadeve Republike Portugalske in Splošnega direktorata za knjigo, arhive in knjižnice – Direção-Geral do Livro, dos Arquivos e das Bibliotecas (DGLAB).
[show_more more=”Pokaži več” less=”Pokaži manj” color=”#0066CC” list=”»”]
Posebna pozornost 36. Vilenice je bila z izidom Antologije sodobne portugalske književnosti A luz do sol calada namenjena književnosti Portugalske. Sourednik Ricardo Marques jo je pospremil z besedami:
Portugalska je še vedno metatekstualna dežela, ki rada razmišlja o sebi, razmišlja o sebi v književnosti, ki nastaja nekje tam, na morski obali ali na vrhovih gora, v mestih, na otokih ali ob izlivu reke v morje, a doslej je bila skoraj vedno s hrbtom obrnjena proti Španiji. Dandanes se zdi, da je to večno vzdušje medsebojnega tekmovanja, ki je bilo toliko stoletij trdno navzoče na Pirenejskem polotoku, konec tisočletja nekako zbledelo in bilo pred natanko 35 leti, leta 1986, simbolično preseženo s skupnim vstopom obeh držav v Evropsko unijo (takrat EGS). Zdi se, da v novem tisočletju obstajajo drugi izzivi pa tudi druge grozeče nevarnosti ter zagotovo tudi drugi vplivi, ki so jih prinesla kulturna približevanja in globalizacija, ki jih prinaša svetovni splet. Zato nisem prepričan, ali bi lahko besede španskega misleca in ljubitelja Portugalske Miguela de Unamuna danes še vedno veljale za povprečnega portugalskega literata, kot so na začetku 20. stoletja:
»Portugalsko ljudstvo je žalostno, tudi kadar se smeji. Literatura teh ljudi, četudi komična in šaljiva, je žalostna literatura. Nagnjeno je k samomorilnosti, to portugalsko ljudstvo. Zanj življenje nima presežnega pomena. Da, morda bi rado živelo, ampak za kaj? Bolje je ne živeti.«
Odlomek iz spremne besede k antologiji
Pripravil Aljaž Koprivnikar, slovenski sourednik antologije
Portugalska literatura v veliki družini nacionalnih književnosti Evrope (kolikor sploh še lahko govorimo o nacionalnih literaturah) stoji na enem od skrajnih robov evropske celine in tam pogosto ostaja oddaljena od zavesti številnih slovenskih bralcev, z izjemo vsem znanih velikanov portugalske in svetovne književnosti, kot so Luís de Camões, Fernando Pessoa in Nobelov nagrajenec za književnost José Saramago. A v resnici portugalska literatura kaže izjemno moč, ki se je gradila skozi stoletja in danes označuje enega bolj raznolikih evropskih literarnih tokov z izjemnimi avtorji ter avtoricami, katerih del – 21 za 21. stoletje – je izbran tudi v tokratni vileniški antologiji.
Za izbor, ki predstavlja dinamično prepletanje slogov in umetniških zvrsti, sva odgovorna podpisani slovenski urednik in sourednik Ricardo Marques, portugalski pesnik, doktor literarnih znanosti in velik prijatelj slovenske kulture, s katerim sva slovenskemu bralcu želela predstaviti trenutno najbolj sveže glasove portugalske literature, a hkrati tudi najpomembnejše akterje literarnega razvoja in ustvarjanja zadnjih desetletjih na portugalskih tleh. Ob sestavljanju antologije sva prepoznavala mnoge sorodnosti med slovensko in portugalsko literaturo in kulturo; obe družbi se zaznavata kot naroda literatov, se na trenutke počutita premajhni ali celo omejeni v kanonu evropske kulture, četudi prinašata svežo in močno literaturo. Pri tem ne gre spregledati mnogih posebnosti, ki družijo oba naroda, denimo skoraj brezhibno izgovorjavo šumnikov slovenske abecede pri portugalskih prijateljih, posredno navezavo srednjeevropske melanholije s portugalskim saudadom (četudi ta premore več koprnenja), precejšnjo sorodnost kurenta s caretom, kavarniško kulturo in vinsko raznolikost pa tudi zagledanost v prostor zunaj in na morje, ki ima sicer pri Portugalcih nekoliko drugačno konotacijo kot pri Slovencih. Podobnosti in razlike vselej bogatijo obe strani, pri čemer je prav dvojnost (ali morda pri nas dvojina) značilna za portugalsko kulturo in dušo, ki je tudi metaforično razpeta med tradicijo in sodobnostjo.
Na Portugalskem, kjer sicer poznajo določeno zazrtost v preteklost oziroma ostanke tradicije, ki jih je na naših tleh kapitalizem žal že davno pokopal, že dolgo ne velja zgolj zakon trojnega F – fado, football, Fatima (četudi je treba priznati, da slogana v nekaterih primerih ne kaže spregledati) –, saj se država in njena kultura ponovno na široko odpirata zunanjemu svetu in svetu znotraj sebe poglabljata svež, a kulturno prepoznaven portugalski značaj. Portugalski jezik danes v Evropi velja za tretji najpogosteje govorjeni materni jezik, vključno z nekdanjimi kolonijami pa se portugalska literatura kaže kot pomemben posrednik med različnimi kulturami in književnimi trendi. To se dobro zrcali tudi na naslovnici pričujoče antologije, ki je delo portugalskega umetnika Manuela Amada – njegova slika A porta da estação (Vrata postaje, 1986) bralce namreč pelje skozi vrata med vrstice in verze, ki danes gradijo sodobno portugalsko književnost. Z odličnimi slovenskimi prevodi vas torej vabim, da stopite skozi ta vrata, se poglobite v izbor portugalske sodobne književnosti in se prepustite prepihu skrajnosti, odprtosti oceana na eni strani in zaprtosti stare celine na drugi, ki prinašata vse potrebne vpoglede v daljavo in morebiti še v neznano.
[/show_more]
Raddir í loftinu. Antologija sodobne islandske književnosti
Zbirka Antologije Vilenice, Društvo slovenskih pisateljev, 2020
Avtorji: Kristín Marja Baldursdóttir, Gyrðir Elíasson, Þórdís Gísladóttir, Jónas Reynir Gunnarsson, Hallgrímur Helgason, Dagur Hjartarson, Fríða Ísberg, Auður Jónsdóttir, Hildur Knútsdóttir, Andri Snær Magnason, Guðrún Eva Mínervudóttir, Sverrir Norland, Eiríkur Örn Norðdahl, Auður Ava Ólafsdóttir, Bragi Ólafsson, Ragnar Helgi Ólafsson, Kristín Ómarsdóttir, Sigurður Pálsson, Ragna Sigurðardóttir, Sigurjón Birgir Sigurðsson, Bergþóra Snæbjörnsdóttir.
Izbrala in uredila: Sverrir Norland in Lucija Stupica
Prevajalci: Miljana Cunta, Miriam Drev, Iva Klemenčič, Ana Pepelnik, Andrej Pleterski, Lucija Stupica.
Knjiga je izšla s pomočjo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, Islandskega literarnega centra – Miðstöð íslenskra bókmennta in Evropske komisije – European Commission.
[show_more more=”Pokaži več” less=”Pokaži manj” color=”#0066CC” list=”»”]
O Antologiji
Sourednik Sverrir Norland jo je pospremil z besedami:
»Pred kratkim sem naletel na čudovito islandsko besedo, sorgarfegurð, ki zelo dobro prikaže pisateljev težaven položaj. Tako kot v nemščini (islandščina je nemških korenin) lahko tudi v islandščini ustvarjamo besede s spajanjem drugih. Beseda sorgarfegurð je tako sestavljenka iz besed za žalost in lepoto. Zdi se mi, da je zelo blizu pomenu portugalske besede saudade, a je še natančnejša, nanaša se namreč na hrepenenje po nečem, kar se ne bo nikoli vrnilo. Nam Islandcem se zdi, da svet nenehno izginja izpred naših oči. Naša kultura je dober primer za to: zdi se, da je vsak dan v poslednjih vzdihljajih. Vsak dan, ko se zbudimo, najprej začnemo s postopkom oživljanja jezika: tako da ga pišemo in govorimo. Pisanje v islandščini ni le izmišljanje novih zgodb in pisanje člankov za potrebe rušenja kapitalističnih prašičev; dobesedno gre za vdihovanje življenja v besede vsakokrat znova, ko jih uporabimo. Navdihujemo jezik, tako kot nas navdihujejo drevesa in fitoplankton. Islandska beseda za navdih je innblástur. V latinščini to pomeni ›vdihniti življenje‹. Če tega ne storim jaz ali kdo od tistih, ki prav tako govorijo te prastare krhke besede, ne bo tega storil nihče drug. […] Z veseljem vam predstavljam nekaj svojih dobrih prijateljev in zaveznikov. Pisatelji so glasovi v zraku. Da obstajajo, potrebujejo nekoga, ki jih posluša. Vesel sem, da smo nekaj naših pisateljskih glasov prinesli v Slovenijo, med še en maloštevilen narod, a ne zgrajen iz lave, neskončnega oceana in njork, temveč lepih gozdov, volkov in – domnevam – podobne žalosti, s katero odraščamo. Mislim, da boste razumeli naš sorgarfegurð.«
[/show_more]
Na naslovnici: Paolo Bellegrandi — Paesaggio con fabbrica (Pokrajina s tovarno).
Un filo di seta. Antologija sodobne italijanske poezije
Zbirka Antologije Vilenice, Društvo slovenskih pisateljev, 2019.
Avtorji: Antonella Anedda, Nanni Balestrini, Silvia Brè, Franco Buffoni, Maria Grazia Calandrone, Giuseppe Conte, Maurizio Cucchi, Claudio Damiani, Milo De Angelis, Paolo Febbraro, Umberto Fiori, Biancamaria Frabotta, Vivian Lamarque, Valerio Magrelli, Guido Mazzoni, Laura Pugno, Fabio Pusterla, Antonio Riccardi, Mario Santagostini, Gian Mario Villalta.
Izbral in uredil: Franco Buffoni.
Prevode uredila: Veronika Simoniti.
Prevajalci: Miljana Cunta, Nadja Dobnik, Alenka Jovanovski, Marko Kravos, Gašper Malej, Veronika Simoniti.
Antologija je izšla s pomočjo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, Italijanskega inštituta za kulturo v Sloveniji -Istituto Italiano di Cultura in Slovenia (v sklopu pobud integrirane promocije “Vivere ALL’Italiana” italijanskega Ministrstva za zunanje zadeve in mednarodno sodelovanje) in Evropske komisije – European Commission.
[show_more more=”Pokaži več” less=”Pokaži manj” color=”#0066CC” list=”»”]
O Antologiji
Po dolgih desetletjih antologijske praznine most do mlajših pesniških generacij
Ciril Zlobec je bil ambasador italijanske literature – predvsem poezije – pri nas pa tudi slovenske v Italiji. V delu Vse daljave niso daleč (2011) osvetljuje svoje dolgoletno prevajanje in navezovanje ter negovanje stikov z italijanskimi kolegi pesniki, prevajalci in kritiki. Leta 1968 je pri Državni založbi Slovenije izšla antologija Sodobna italijanska lirika; to sistematično urejeno zbirko je Ciril Zlobec pripravil skupaj z italijanskim kritikom, pesnikom in pisateljem Giacintom Spagnolettijem. V njej je izbor poezije 40 pesnikov, v sklepnem delu tudi poseben razdelek za pesnike italijanske manjšine v Jugoslaviji. Temu je sledila vrzel: pojavljali so se le sporadični, razpršeni prevodi, pesniške zbirke posameznih avtorjev, revijalne, radijske, spletne objave. Zakaj, kako to? Zaradi razpršene individualnosti slovenskih pesniških glasov, zaradi odsotnosti osebnosti, eminence, kot je bil Ciril Zlobec? Tudi v Italiji je zevala praznina, slovenska produkcija je bila skoraj popolnoma zamolčana. Ideološki, politični vzroki? Tudi. Razblinjati so se začeli šele po slovenski osamosvojitvi. Antologija Svilena nit prinaša širok pregled reprezentativne italijanske poezije, je prvo nadaljevanje Zlobec-Spagnolettijeve antologije, most do novejših avtorjev, rojenih med letoma 1940 in 1970, ter spodbuda urednikom, prevajalcem in bralcem. Izbor pesnikov in pesmi je delo uglednega italijanskega pesnika, poznavalca Franca Buffonija, med drugim tudi urednika edicije Italijanski zvezki sodobne poezije. Buffonijeva metodologija pri pripravi vileniške antologije poezije naših zahodnih sosedov ni delala kompromisov glede kakovosti. Claudio Magris, prejemnik nagrade Vilenica leta 2009, je poudarjal, da je prevedena knjiga knjiga avtorja in prevajalca; pričujočo antologijo so prevedli ugledni, izkušeni poustvarjalci, med katerimi so štirje tudi sami pesniki, vsi pa radovedni spremljevalci italijanskih pesniških glasov.
[/show_more]
Na naslovnici: “Mosta Bridge”, 2015 © Jesmond Vassallo
Wara Settembru. Antologija sodobne malteške književnosti
Zbirka Antologije Vilenice, Društvo slovenskih pisateljev, 2018.
Avtorji: Walid Nabhan, Simone Galea, Immanuel Mifsud, Simon Bartolo, Adrian Grima, Simone Inguanez, Loranne Vella, Alex Vella Gera, Abigail Ardelle Zammit, Ġużè Stagno, Claudia Gauci, Nadia Mifsud, Clare Azzopardi, John Aquilina, Antoine Cassar, Glen Calleja, Karl Schembri, Norbert Bugeja, Miriam Calleja, Leanne Ellul.
Zbrala in uredila: Immanuel Mifsud in Peter Semolič.
Prevodi: Breda Biščak, Miljana Cunta, Miriam Drev, Nada Grošelj, Boris Jukić, Ana Pepelnik, Andrej Pleterski, Vera Pejovič, Peter Semolič.
Antologija je izšla s podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.
[show_more more=”Pokaži več” less=”Pokaži manj” color=”#0066CC” list=”»”]
O Antologiji
Pripravil Peter Semolič, urednik antologije
September je za Maltežane pomemben mesec, saj takrat praznujejo dva državna praznika, dan zmage in dan neodvisnosti. Na dan zmage praznujejo konec dveh obleganj, tistega iz leta 1565, ko je turško ladjevje mesece oblegalo Malto, in tistega iz druge svetovne vojne, ko je otok napadlo nacistično in fašistično letalstvo, na dan neodvisnosti pa malteško osamosvojitev izpod britanskega imperija, kar je Malta dosegla leta 1964. Naslov antologije Po septembru – Wara Settembru izhaja iz dejstva, da so v antologiji našli mesto avtorice in avtorji, rojeni po letu 1964. Za to generacijo je značilno, da se v svojih delih odmika od tem, ki so bile v fokusu prejšnjih generacij, kot je na primer vprašanje nacionalne identitete, ki na Malti zaradi njene zgodovine nikakor ni enoznačna, ali pa jih problematizira, kot na primer pojem Sredozemlja, ki zaradi valov beguncev iz Afrike, ki neredko končajo svojo pot na dnu morja, spreminja svoj značaj, ali pa jih redefinira, kot na primer pojmovanje ženske v malteški družbi in literaturi, ki je bilo še do nedavna izrazito tradicionalno – antologija je namreč prvi pregled malteške književnosti, v katerem sta enakovredna zastopana oba spola. Prav avtorice in avtorji, uvrščeni v antologijo, so tudi tisti, ki so malteško književnost postavili na svetovni literarni zemljevid. V njej najdemo kar nekaj danes v svetu priznanih literarnih imen, kot sta na primer dobitnika Evropske nagrade za književnost Immanuel Mifsud in Walid Nabhan. Malteška književnost je v slovenskem prostoru še vedno precej neznana, saj lahko knjižne prevode iz nje preštejemo na prste ene roke. Tudi zato je antologija Po septembru – Wara Settembru dragocena, še bolj pa zato, ker prinaša dvajset močnih, individualnih pesniških in pisateljskih glasov, ki nam govorijo, da Malta ni le Skala sredi Sredozemlja, kot samoironično Maltežani radi poimenujejo otok, ali turistična destinacija s prekrasnimi plažami in predzgodovinskimi ter zgodovinskimi spomeniki, ampak dežela z živo, živahno in vznemirljivo književnostjo.
Antologijo sta uredila malteški pesnik in pisatelj Immanuel Mifsud in slovenski pesnik Peter Semolič, ki sta prispevala tudi spremni besedili h knjigi, letošnjega festivala Vilenica pa se bodo septembra ob Immanuelu Mifsudu udeležili še Clare Azzopardi, Norbert Bugeja in Loranne Vella.[/show_more]
Innsyn. Antologija sodobne norveške književnosti
Zbirka Antologije Vilenice, Društvo slovenskih pisateljev, 2017
Avtorji: Øyvind Berg, Nils Christian, Gro Dahle, Jon Fosse, Inger Elisabeth Hansen, Tone Elisabeth Hødnebø, Cecilie Løveid, Stein Mehren, Steinar Opstad, Endre Ruset, Torgeir Schjerven, Ingrid Storholmen, Gunnar Wærness, Kjell Askildsen, Tomas Espedal, Brit Bildøen, Erika Fatland, Beate Grimsrud, Vigdis Hjorth, Ragnar Hovland, Mette Karlsvik, Karl Ove Knausgård, Gunnhild Øyehaug, Per Petterson, Åsne Sejerstad, Carl Frode Tiller, Ole Robert Sunde, Dag Solstad.
Zbrali in uredili: Birgit Hatlehol in Tanja Petrič.
Prevod: Darko Čuden, Nada Grošelj, Iva Klemenčič, Jana Kocjan, Martina Noč, Tanja Petrič in Marija Zlatnar Moe.
Antologija je izšla s podporo NORLE, VeleposlaništvA Kraljevine Norveške in Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.
[show_more more=”Pokaži več” less=”Pokaži manj” color=”#0066CC” list=”»”]
Innsyn – vpogledi v sodobno norveško književnost
Tanja Petrič, urednica antologije
32. Vilenica postavlja v središče norveško literaturo, ki kljub bogati tradiciji in razcvetu skandinavskih kriminalk ter nedavnemu prodoru posameznih avtorjev, kot so Karl Ove Knausgård, Per Petterson, Jon Fosse ali Maria Parr, v Sloveniji še vedno spada med manj poznane pisave. Antologija sodobne norveške književnosti z naslovom Innsyn, ki je izšla v okviru festivala, prinaša 28 svežih vpogledov v norveško literarno pokrajino. Slednjo pa je, po mnenju profesorja Andersa Johansena, v zadnjih letih močno zaznamoval pokol na otoku Utøya julija 2011, ki je korenito prevetril odnos Norvežanov do jezika: »Za mnoge izmed nas je postalo ključno, da najdemo resnični izraz za to, kar se je zgodilo, in sicer v jeziku, ki zadosti tako dejstvom kot čustvom.«
Izbrana besedila so poslovenili Darko Čuden, Nada Grošelj, Iva Klemenčič, Jana Kocjan, Martina Noč, Tanja Petrič in Marija Zlatnar Moe. »Namen antologije ni le predstaviti literarno ustvarjanje najvidnejših sodobnih norveških avtorjev in avtoric različnih žanrov in generacij, temveč tudi pokazati, kako norveški pisatelji hrepenijo po jeziku, ki bi izražal realnost. Vrednost literature je v tem, da nam pomaga videti svet jasneje, a ne zato, ker bi bili pisatelji najbolj čuječi ljudje na svetu, temveč zato, ker se trudijo ubesediti to, kar vidijo. Avtorji dokumentarno-potopisne literature, kot sta pisateljici Åsne Seierstad, ki opisuje pokol na Utøyi, ali Erika Fatland, ki raziskuje, kako je sovjetska dediščina vplivala na pet nekdanjih republik, so s svojimi knjigami prenovili dokumentarni žanr. Karl Ove Knausgård, Vigdis Hjorth in Tomas Espedal niso postali svetovno znani le po podrobnih opisih zasebnih družinskih zgodb, ampak vselej raziskujejo tudi odnose med fikcijo in resničnostjo. Angažirani pesniki, kot sta Inger Elisabeth Hansen in Torgeir Schjerven, nas na nedogmatičen način učijo, kako prisluhniti podnebnim spremembam, in nas hkrati senzibilizirajo za posebnosti jezika. Nov trend je tudi, da pesniki, kot je Øyvind Berg, ustvarjajo lastno pesniško govorico, ki se pri Bergu po eni strani naslanja na Shakespeara in Paula Celana, po drugi pa uporablja sleng in povsem samosvoj hibridni jezik.« Tako utemeljuje vsebinski izbor sourednica Birgit Hatlehol, med drugim tudi vodja Mednarodnega festivala poezije in Festivala pesniškega filma v Oslu.[/show_more]
Dzeja. Antologija sodobne latvijske poezije
Sodobna latvijska poezija je kljub svojemu modernemu značaju še vedno zelo povezana z latvijsko ljudsko pesmijo, ki naj bi bila »stara toliko kot latvijski jezik«, kot predvsem zaradi pomanjkanja starejših virov napol v šali pravijo nekateri latvijski učenjaki. Po junaških, toda neuspešnih bojih s tevtonskimi vitezi v 13. stoletju so bili Latvijci skupaj z Estonci več kot šest stoletij podvrženi kruti oblasti nemških gospodarjev, nič bolje pa se jim ni godilo pozneje, ko so bili priključeni ruskemu imperiju. Ljudska pesem (daina), ki so jo iz roda v rod prenašale predvsem ženske, je bila dolgo edina pesniška oblika.
[show_more more=”Pokaži več” less=”Pokaži manj” color=”#0066CC” list=”»”]
Mnogi narodi se imajo za narod pesnikov, toda v latvijskem primeru to vsekakor drži. Nemški geograf in popotnik J. G. Kohl je leta 1841 zapisal: »Resnično težko bi bilo dandanes v Evropi najti narod, ki si bolj od latvijskega zasluži, da se imenuje narod pesnikov. Prav tako bi bilo sila težko najti deželo, ki si bolj od dežele Latvijcev zasluži, da se imenuje dežela pesnikov. Vsak Latvijec je rojen pesnik, vsi pišejo poezijo in ustvarjajo pesmi – ki jih vedno lahko tudi zapojejo.«
Avtorji v antologiji so: Anna Auziņa, Ingmāra Balode, Uldis Bērziņš, Inga Gaile, Justīne Janpaule, Liāna Langa, Artis Ostups, Marts Pujāts, Edvīns Raups, Katrīna Rudzīte, Māris Salējs, Kārlis Vērdiņš, Arvis Viguls, Inese Zandere, pesmi pa sta izbrala in uredila Artis Ostups in Klemen Pisk.
Antologija je izšla s pomočjo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije in Latvijske zveze pisateljev.[/show_more]
Kavita. Antologija sodobne indijske poezije
Deseta knjiga zbirke Antologije Vilenice nosi naslov Kavita, kar v hindiju pomeni poezija. V antologiji sodobne indijske poezije, ki sta jo uredila K. Satchidanandan in Evald Flisar, je zbranih enaintrideset avtoric in avtorjev, ki pišejo v enem od 24 uradnih jezikov. [show_more more=”Pokaži več” less=”Pokaži manj” color=”#0066CC” list=”»”]To so: Sirpi Balasubramaniam, Mangalesh Dabral, Haraprasad Das, Ranajit Das, Hemant Divate, Gnanakoothan, Sankha Ghosh, Adil Jussawalla, Chandrashekhara Kambar, Pravasini Mahakud, Jayanta Mahapatra, Prathibha Nandakumar, Kunwar Narain, Jameela Nishat, Jayant Parmar, Surjit Patar, Nilmani Phookan, Savithri Rajeevan, Ramakanta Rath, Padma Sachdev, K. Satchidanandan, Nabaneeta Dev Sen, Malika Amar Sheikh, Kedarnath Singh, Yumlembam Ibomcha Singh, H. S. Shivaprakash, K. Sivareddy, Arundhathi Subramaniam, Vishwanath Prasad Tiwari, Kamal Vora, Sitanshu Yashaschandra. Avtor izbora sodelujočih pesnikov, K. Satchidanandan, tudi sam ugleden pesnik, ki piše v malajalamščini, je v antologiji skušal zagotoviti prostor najboljšim pesnicam in pesnikom, ki pišejo v največjem možnem številu jezikov, pri tem pa se je osredotočil predvsem na kakovost, relevantnost, sodobnost, pa tudi na zdravo ravnotežje med pesnicami in pesniki. V skladu z vizualno podobo zbirke, antologija na naslovnici prinaša reprezentativno delo B. Balagopalana. Antologija je izšla s podporo Sahitya Akademi – National Academy of Letters.[/show_more]
Hällewul. Antologija sodobne luksemburške književnosti
Deveta knjiga zbirke Antologije Vilenice, ki je namenjena manj poznanim književnostim evropskega prostora, nosi naslovHällewull, kar v luksemburščini pomeni, da gre za veliko število nečesa. V antologiji sodobne luksemburške književnosti, ki sta jo uredila Guy Helminger in Vesna Kondrič Horvat, je zbranih enaindvajset avtoric in avtorjev do sedaj v Sloveniji še tako rekoč neznane »Luxemburgensie«, ki ne nastaja le v uradnih jezikih te dežele: luksemburščini, nemščini in francoščini, ampak pogosto tudi v angleščini ali v jeziku priseljencev. [show_more more=”Pokaži več” less=”Pokaži manj” color=”#0066CC” list=”»”]To so: Nico Helminger, Guy Rewenig, Jhemp Hoscheit, Pol Greisch, Claudine Muno, Jean Portante,Lambert Schlechter, Jean Sorrente, Alexandra Fixmer, Ian De Toffoli,Anise Koltz,Nora Wagener, Guy Helminger, Michèle Thoma, Pol Sax, Guy Wagner, Margret Steckel,Jean Back, Elise Schmit, Georges Hausemer in Pierre Joris.Za slovenske prevode iz nemščine, francoščine in angleščine so poskrbeli Vesna Kondrič Horvat, Mojca Kranjc, Meta Lah, Amalija Maček, Mojca Schlamberger Brezar, Veno Taufer in Primož Vitez. Avtor spremne študije, ki prikazuje razvoj luksemburške književnosti od prvega literarnega dela iz srednjega veka do danes, je eden izmed najpomembnejših luksemburških avtorjev Georges Hausemer. Antologija sledi vizualni podobi zbirke, ki na naslovnici prinaša reprezentativno delo lokalnih slikarjev. Industrija in pašniki (Industrie und Weideland) znanega luksemburškega slikarjaFernanda Bertemesa ilustrira nasprotja med severnim agrarnim in južnim delom Luksemburga z železarsko industrijo. Antologija je izšla s podporo Ministrstva za kulturo Velikega vojvodstva Luksemburg in Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.[/show_more]
Gluscht: antologija sodobne švicarske književnosti
Sedmo knjigo zbirke Antologije Vilenice Gluscht je uredila dr. Vesna Kondrič Horvat, prevode pa so prispevali Ana Barič Moder, Vesna Kondrič Horvat, Mojca Kranjc, Meta Lah, Amalija Maček, Gašper Malej, Mojca Schlamberger, Aleš Šteger in Primož Vitez.Kot pravi urednica v svojem uvodu k antologiji, ne moremo govoriti o švicarski nacionalni književnosti, marveč le o štirih književnostih Švice. [show_more more=”Pokaži več” less=”Pokaži manj” color=”#0066CC” list=”»”] Med jezikovnimi skupinami v Švici je zelo malo vplivov, zato se štiri izjemno bogate književnosti posledično razvijajo zelo neodvisno druga od druge, tako glede tematike kot glede pristopov, in se bolj odpirajo navzven v nemški, francoski in italijanski jezikovni prostor in širše. Antologija želi opozoriti na nekaj drobcev iz bogate zakladnice književnosti Švice in bralcu vzbuditi »lüšte« za še več branja iz literarno izjemno pestre ponudbe tega majhnega in jezikovno tako razgibanega prostora. V antologijo so uvrščeni naslednji avtorji: nemška Švica – Adolf Muschg, Erica Pedretti, Hedi Wyss, Franz Hohler, Rolf Lappert, Alex Capus, Franco Supino, Catalin Dorian Florescu, Pedro Lenz, Christoph Simon, llma Rakusa, Raphael Urweider, Urs Widmer, Thomas Hürlimann, Lukas Bärfuss; francoska Švica – Jacques Chessex, Ghislaine Dunant, Michel Layaz, Frédéric Wandelère; italijanska Švica – Giovanni Orelli, Alberto Nessi, Pietro de Marchi; retoromanska Švica – Arno Camenisch, Leta Semadeni. Naslovnico antologije krasi Zajtrk v krznu znamenite švicarske umetnice Meret Oppenheim, ki bi prav letos praznovala 100-letnico. Izid knjige sta omogočila Javna agencija za knjigo in Swiss Arts Council Pro Helvetia.[/show_more]
Antologija sodobne hebrejske književnosti: En zo agada
Zbirko Antologije Vilenice v letu 2012 nadaljujemo z antologijo sodobne hebrejske književnosti. Pod naslovom En zo agada (To ni pravljica) urednik in prevajalec Klemen Jelinčič Boeta predstavlja razvoj moderne književnosti v hebrejščini, ki nastaja v prepletu številnih nacionalnih tradicij in burne zgodovine države Izrael. V antologijo so uvrščeni naslednji avtorji: A. B. Jošua, Amos Oz, David Grossman, Sami Mihael, Meir Šalev, Joram Kaniuk, Eli Amir, Etgar Keret, Cruja Šalev, Ronit Matalon, Alona Kimhi, Dorit Rabinjan, Lea Goldberg, Dalia Ravikovič, Jona Volah, Nurit Zarhi, Agi Mišol, Hava Pinhas-Koen, Šaron Hass, Natan Alterman, Amir Gilboa, Juda Amihaj, Amir Or, Roni Somek in Daniel Oz.
İstanbul Türküsü: antologija sodobne turške književnosti
Peta knjiga zbirke Antologije Vilenice İstanbul Türküsü prinaša pregled najpomembnejših turških avtorjev in avtoric 20. in 21. stoletja. Izbor in spremni esej sta prispevala Fehim Nametak in Alena Ćatović, profesorja turškega jezika in književnosti s sarajevske univerze, besedila pa so iz turščine, angleščine, francoščine in srbščine prevedli Veno Taufer, Lili Potpara, Abdülaziz Počinka, Jana Unuk, Lara Simona Taufer in Uroš Kalčič. [show_more more=”Pokaži več” less=”Pokaži manj” color=”#0066CC” list=”»”]Antologija sledi vizualni podobi zbirke, ki na naslovnici prinaša reprezentativno delo lokalnih slikarjev. Peto knjigo zbirke krasi slika Kiz Kulesi turškega slikarja Hoca Ali Rize. Izid knjige so omogočili Javna agencija za knjigo, Ministrstvo za kulturo RS in Literature Across Frontiers.[/show_more]
Ffiniau aflonydd: antologija sodobne valižanske književnosti
Valižanska literatura in njena usoda sta v marsičem podobni slovenski. Tudi v Walesu je valižanščino večinoma govorilo kmečko prebivalstvo, prevod Biblije so dobili le nekaj let za nami, jezik pa je bil osnova nacionalnega preporoda in samozavesti, ki se je začela krepiti v 20. in 21. stoletju. Ffiniau aflonydd – Menjave meje nam razkriva bogastvo te literature, ki je pisana tako v valižanščini kot angleščini ter predstavlja osrednje avtorje. [show_more more=”Pokaži več” less=”Pokaži manj” color=”#0066CC” list=”»”] Avtorji prevodov so: Miljana Cunta, Zdravko Duša, Marjan Strojan, Lara Simona Taufer in Veno Taufer. Antologija sledi vizualni podobi zbirke, ki na naslovnici prinaša reprezentativno delo lokalnih slikarjev. Peto knjigo zbirke tako krasi slika valižanskega slikarja Iwana Bale. Izid knjige so omogočili: Javna agencija za knjigo, Wales LIterature Exchange, Wales Arts International in Literature Across Frontiers.[/show_more]
Ruimte: antologija sodobne poezije iz Flandrije
Četrta knjiga zbirke Antologije Vilenice, ki prinaša preglede manj poznanih književnosti evropskega prostora, nosi naslov Ruimte, kar bi v slovenščino lahko prevedli kot prostor, a tudi kot prostorje, vesolje in celo kot svoboda, kot zapiše urednica knjige Mateja Seliškar Kenda v spremnem besedilu, kjer še dodaja: »V okviru serije vileniških Antologij, posvečenih manj poznanim književnostim, se tokrat predstavlja književnost Flandrije. [show_more more=”Pokaži več” less=”Pokaži manj” color=”#0066CC” list=”»”]Kot za prejšnje tudi za letošnjo gostjo Vilenice velja, da je v marsičem nekoliko specifična, začenši z njenim poimenovanjem. Gre namreč za literaturo belgijske Flandrije, pisano v nizozemskem jeziku, zaradi česar jo najpogosteje uvrščajo kar v nizozemsko književnost, v najboljšem primeru pa se za holandski in flamski literarni sistem uporablja krovna oznaka “literatura v nizozemskem jeziku”. Navadno v antologijah avtorji s te in one strani meje tako nastopajo skupaj, pričujoča zbirka pa predstavlja izključno flamske ustvarjalce.« [/show_more]
Artuma: antologija sodobne litovske književnosti
Tretja knjiga zbirke Antologije Vilenice, ki je namenjena manj poznanim književnostim evropskega prostora, nosi naslov Artuma, kar v litovščini pomeni bližina, posvečena pa je sodobni litovski književnosti. V antologiji, ki jo je zbrala in uredila Bernarda Pavlovec Žumer, je predstavljenih osemnajst avtorjev. [show_more more=”Pokaži več” less=”Pokaži manj” color=”#0066CC” list=”»”] To so: Antanas Škėma, Vytautas P. Bložė, Tomas Venclova, Alfonsas Andriuškevičius, Sigitas Geda, Ričardas Gavelis, Nijolė Miliauskaitė, Juozas Šikšnelis, Kornelijus Platelis, Antanas A. Jonynas, Birutė Jonuškaitė, Eugenijus Ališanka, Jurga Ivanauskaitė, Sigitas Parulskis, Herkus Kunčius, Alvydas Šlepikas, Sonata Paliulytė in Marius Ivaškevičius. Za slovenske prevode iz litovščine sta poskrbeli Bernarda Pavlovec Žumer in Lucija Štamulak, jezikovni pregled prevodov pa je opravila Ona A. Čepaitytė Gams. Avtor spremne študije, ki prikazuje razvoj litovske književnosti od prve knjige leta 1547 do danes, je pesnik, prevajalec in esejist ter konzultant žirije za Vilenico Kornelijus Platelis. Vizualna podoba knjige, ki je izšla s podporo ustanov Books from Lithuania, Literature Across Frontiers in Veleposlaništva Republike Litve v Ljubljani, v skladu s celostno podobo zbirke na naslovnici prinaša sliko priznanega litovskega umetnika Mikalojusa Konstantinasa Čiurlionisa. [/show_more]
Amanairis: Antologija sodobne književnosti v irščini
Druga knjiga zbirke Antologije Vilenice je posvečena sodobni književnosti v irščini. Urednica Tina Mahkota je v sodelovanju s pesnikom in prevajalcem Gabrielom Rosenstockom pripravila pregleden in kvaliteten izbor. V antologiji je predstavljenih sedemnajst avtorjev: od uveljavljenih, uglednih, kanoniziranih in prevajanih osebnosti do nekaterih manj znanih, a svežih in izvirnih glasov. [show_more more=”Pokaži več” less=”Pokaži manj” color=”#0066CC” list=”»”] To so prozaisti Micheál Ó Conghaile, Seán Mac Mathúna, Dara Ó Conaola, Pádraic Breathnach, Alan Titley, Daithí Ó Muirí ter pesnice in pesniki Nuala Ní Dhomhnaill, Cathal Ó Searcaigh, Gabriel Rosenstock, Biddy Jenkinson, Celia de Fréine, Louis de Paor, Gearóid Mac Lochlainn, Colm Breathnach, Tomás Mac Síomóin, Paddy Bushe, Dairena Ní Chinnéide. Avtor spremne besede je Tomás Mac Síomóin; prevode so pripravili Nada Grošelj, Lučka Jenčič, Tina Mahkota, Uroš Mozetič, Ifigenija Simonovič in Andrej Stopar.[/show_more]
Etzikoak: antologija sodobne baskovske književnosti
V okviru 21. Vilenice je izšla prva knjiga zbirke Društva slovenskih pisateljev, Antologije Vilenice, ki je namenjena predstavljanju manj poznanih književnosti tako srednjeevropskega kot tudi širšega evropskega prostora, ki so bile doslej v slovenskem prevodnem korpusu manj prisotne ali pa niso bile predstavljene celovito oziroma le s posameznimi avtorji.[show_more more=”Pokaži več” less=”Pokaži manj” color=”#0066CC” list=”»”] Prva knjiga je namenjena sodobni baskovski književnosti. Prevajalki in urednici knjige sta Marjeta Prelesnik Drozg in Marjeta Drobnič, spremno besedo pa je prispevala univerzitetne predavateljice baskovske književnosti Mari Jose Olaziregi.[/show_more]
