22. 5. 2008

Strokovna žirija Vilenica je odločila, da nagrado vilenica 2008 prejme poljski prozaist Andrzej Stasiuk.

 

Nagrajenec Vilenice 2008, Andrzej StasiukAndrzej-Stasiuk_webStrokovna žirija Vilenice je odločila, da nagrado vilenica 2008 prejme poljski prozaist Andrzej Stasiuk.Poljski pisatelj, pesnik, esejist in literarni kritik Andrzej Stasiuk se je rodil leta 1960 v Varšavi. V zgodnjih osemdesetih letih je kot aktivist pacifističnega gibanja dezertiral iz vojske in zato leto in pol preživel v zaporu. Pozneje je živel v okolju, povezanem z glasbeno, rockovsko in punkovsko sceno, ter objavljal v fanzinih in alternativnih časopisih, dokler ni leta 1986 zapustil Varšave in se preselil na deželo. Šele po padcu komunizma je objavil svoj prvenec, zbirko kratkih zgodb, ki so nastale na podlagi izkušnje zapora, v katerih pa je glavni junak jezik.

Še danes živi in ustvarja v kraju Wołowiec v Nizkih Beskidih, delu Karpatov na jugu Poljske. Poleg literarnega ustvarjanja piše tudi literarne kritike in feljtone ter jih objavlja v Tygodniku Powszechnem, Gazeti Wyborczi in Frankfurter Allgemeine Zeitung. Za svoje književno delo je prejel več literarnih nagrad, med njimi nagrado sklada Kulture (1994), nagrado sklada Kościelskih (1995), nagrado knjižnice Raczyńskih za Duklo (1998), nagrado Machiner (1999), literarno nagrado Samuela Bogumiła Lindeja (2002), nagrado Adalberta Stifterja (2005), nagrado Nike za Na poti v Babadag (2005) in nagrado Arkadyja Fiedlerja »jantarni metulj« za Fado (2007).

Skupaj z ženo Moniko Sznajderman se ukvarjata tudi z založništvom. Njuna družinska založba Czarne je specializirana za sodobno vzhodno- in srednjeevropsko prozo in esejistiko. Med drugimi sta izdala tudi številne knjige avtorjev z bosanskega, hrvaškega in srbskega govornega območja, med njimi Danila Kiša, Dubravko Ugrešić, Muharema Bazdulja, Dašo Drndić, Tatjano Gromačo, Boro Ćosića, Miljenka Jergovića, Nenada Veličkovića in Vladimirja Arsenijevića, od slovenskih avtorjev pa Janija Virka.

Izbrana bibliografija

Poezija
Wiersze miłosne i nie (Ne samo ljubezenske pesmi), 1994

Proza
Mury Hebronu (Zidovi Hebrona), 1992, kratke zgodbe
Biały kruk (Bela vrana), 1995, roman
Opowieści Galicyjskie (Galicijske zgodbe), 1995, kratke zgodbe
Przez rzekę (Čez reko), 1996, novele
Dukla, 1997, kratke zgodbe
Jak zostałem pisarzem, Próba biografii intelektualnej (Kako sem postal pisatelj, Poskus intelektualnega življenjepisa), 1998, avtobiografska proza
Dziewięć (Devet), 1999, roman
Opowieści wigilijne (Božične zgodbe, skupaj z Olgo Tokarczuk in Jerzyjem Pilchom), 2000, kratke zgodbe
Zima i inne opowiadania (Zima in druge zgodbe), 2001, kratke zgodbe
Jadąc do Babadag (Na poti v Babadag), 2004, literarni potopisi
Fado, 2006, literarni potopisi
Dojczland (Dojčland), 2007, literarni potopis

Eseji
Moja Evropa, Dwa eseje o Europie zwanej środkowa (Moja Evropa, Dva eseja o Evropi, imenovani srednja, skupaj z Jurijem Andruhovičem), 2000
Tekturowy samolot (Kartonasto letalo), 2000

Drame
Dwie sztuki

[telewizyjne] o śmierci (Dve [televizijski] igri o smrti), 1998
Noc. Słowiańsko-germańska tragifarsa medyczna (Noč – slovansko-germanska medicinska tragifarsa), 2005
Ciemny las (Temni gozd), 2007

Prevodi
Knjige Andrzeja Stasiuka so prevedene v skoraj vse evropske jezike, korejščino in japonščino. V slovenščino: Devet, 2004, Na poti v Babadag, 2007; v albanščino: Rrugës për në Babadag, 2006; v angleščino: Tales of Galicia, 2003, White Raven, 2000, Nine, 2007; v češčino: Haličské povídky, 2001, Jak jsem se stal spisovatelem, 2004, Dukla, 2006; v finščino: Valkoinen korppi, 1998, Matkalla Babadagiin, 2006; v francoščino: Par le fleuve, 2000, Dukla, 2003, Contes de Galicie, 2004, Mon Europe, 2004, Sur la route de Babadag, 2007; v hrvaščino: Devet, 2004, Moja Europa (dva eseja o takozvanoj Srednjoj Europi), 2007, Zima, 2007; v italijanščino: Corvo bianco, 2002, Il Cielo sopra Varsavia, 2003; v litovščino: Pakeliui į Babadagą, 2006; v madžarščino: Galíciai történetek, 2001, Fehér holló, 2003, Az én Európam, 2004, Dukla, 2004, Útban Babadagba, 2006; v nemščino: Der weisse Rabe, 1997, Die Welt hinter Dukla, 2000, Wie ich Schriftsteller wurde, 2001, Neun, 2002, Galizische Geschichten, 2002, Die Mauern von Hebron, 2003, Über den Fluss, 2004,Unterwegs nach Babadag, 2005; v nizozemščino: De witte raaf, 1998, Dukla, 2001,Galicische vertellingen, 2007; v norveščino: Dukla, 2004; v romunščino: Europa mea, 2003,Cum am devenit scriitor, 2003; v ruščino: Belyj voron, 2003, Duklja, 2003; v slovaščino:Dukla, 2004; v srbščino: Beli gavran, 2004; v španščino: El mundo detrás de Dukla, 2003,Nueve, 2004; v švedščino: Världen bortom Dukla, 2003, in Nio, 2004, in v ukrajinščino:Moja Jevropa, 2001, Dev’jat, 2001.

Iz utemeljitve Jane Unuk:
V književnem opusu Andrzeja Stasiuka, ki nam s posebno pisateljsko občutljivostjo na novopribližuje in osvetljuje pokrajine srednje in vzhodne Evrope, so se v stalno, koherentno terzelo prepoznavno literarno podobo zlili geografija, spomin in domišljija. Z leti izStasiukovega pisanja vse bolj izginja fabulativni votek in vse bolj stopa v ospredje liričnaosnova, v kateri se pretanjen opis prostora, pokrajine, poti prepleta z občutljivostjo zametafizično podlago sveta in človeškega življenja. Vse od Stasiukove prve knjige je njegovprepoznavni znak zgoščena liričnost, ki se izraža v epifaničnih razsvetljenjih lepote inempatije, postavljena nasproti stanjem s povsem drugega konca lestvice človeških občutij:brutalnosti in opisom skrajnega ponižanja v Zidovih Hebrona (1992), skoposti reportažnegaporočila o življenju preprostih ljudi v času prehoda iz komunizma v kapitalizem na poljskempodeželju v Galicijskih zgodbah (1995), pozabi, zapuščenosti in dotiku ničnosti v karpatskivaški osami, kot v Dukli (1997), ali na »poti pobega, ki pelje na jug«, v Stasiukovih literarnihpotopisih: Na poti v Babadag (2004), Fadoju (2006) in Dojčlandu (2007). Tudi v obehStasiukovih romanih, Beli krokar (1995) in Devet (1999), je fabularno dogajanje, takoimenovane človeške zgodbe, v veliki meri izhodišče za opisovanje prostora, karpatskepokrajine v prvem in velemestnih obrisov Varšave v drugem. Prostor zaznamuje Stasiukovopisanje bolj od časa ali zgodovine. Njegove zadnje knjige se godijo na poti, v nenehnemgibanju in raziskovanju prostora. Stasiuk v svojih literarnih potopisih izpopolnjuje slogliričnega opisa, meječega na epifanijo, in krhkega spominskega tkanja, podoben tistemu, kiga je že ustvaril v Dukli, samo da se njihov dogajalni prostor širi v pokrajine srednje inobčasno tudi južne Evrope. Stasiukove poti se začenjajo v Karpatih, zakrožijo po dvoriščunjegove srednje Evrope, se včasih razpotegnejo tudi na Balkan, predvsem v Albanijo, in se vloku vrnejo v njegovo karpatsko domovino.
Foto © Kamil Gubała