Strokovna žirija za Vilenico v sestavi Andrej Blatnik, predsednik, Lidija Dimkovska, podpredsednica, Ludwig Hartinger, Vesna Kondrič Horvat, Tone Peršak, Jutka Rudaš, Veronika Simoniti, Namita Subiotto, Tomaž Šalamun, Špela Sevšek Šramel, Aleš Šteger in Jana Unuk nagrado vilenica 2014 podeljuje Lászlú Krasznahorkaiju.

 

Lászlú KrasznahorkaijuLászló Krasznahorkai se je rodil leta 1954 v Gyuli na Madžarskem. Od zaključka univerzitetnega študija na Madžarskem se preživlja kot svobodni pisatelj. Leta 1985 je njegov prvenec požel velik uspeh in  Krasznahorkaija postavil v ospredje madžarske literarne srenje.
Iz komunistične Madžarske je prvič odpotoval leta 1987: kot dobitnik štipendije Nemške akademske službe za izmenjavo (DAAD) je eno leto preživel v tedanjem Zahodnem Berlinu. Po padcu vzhodnega bloka je bival po najrazličnejših krajih. Pogosto se vrača v Nemčijo in na Madžarsko, veliko časa pa je preživel in še zmeraj preživlja v Franciji, Španiji, ZDA, na Nizozemskem, v Italiji, Grčiji, na Kitajskem in Japonskem.
Leta 1993 je bil njegov roman Az ellenállás melankóliája (Melanholija upora) odlikovan z nemško nagrado »Bestenliste« za najboljše literarno delo leta. Pomembnost njegovih del so prepoznali tudi ameriški in japonski kritiki. Susan Sontag ga je poimenovala »sodobni madžarski mojster apokalipse, ki ga je mogoče postaviti ob bok Gogolju in Melvillu«. W. G. Sebald je o njem povedal naslednje: »Univerzalnost Krasznahorkaijeve vizije se lahko primerja z Gogoljevimi Mrtvimi dušamiin občutno presega prozaičnost sodobnega pisanja.« Leta 1996 je bil štipendist nemške znanstvene ustanove Wissenschaftskolleg zu Berlin. Med pisanjem romana Háború és háború(Vojna & Vojna, 1999) je spontano potoval po Evropi. Pri omenjenem delu mu je izjemno pomagal ameriški pesnik Allen Ginsberg. Krasznahorkai je nekaj časa bival v Ginsbergovem stanovanju v New Yorku, pesnikovi prijateljski nasveti pa so se izkazali kot dragocen doprinos k nastanku knjige.
Leta 1990 se mu je prvič ponudila priložnost za daljše bivanje na območju vzhodne Azije. V delihAz urgai fogoly (Jetnik iz Urge, 1992) in Rombolás és bánat az Ég alatt (Ruševine in bridkost pod nebesi, 2003) Krasznahorkai opisuje svoje izkušnje v Mongoliji in na Kitajskem. Na Kitajsko se še zmeraj pogosto vrača. V letih 1996, 2000 in 2005 je preživel šest mesecev v Kjotu na Japonskem.
Slavni režiser in Krasznahorkaijev dobri prijatelj Béla Tarr že od leta 1985 ustvarja filme skoraj izključno po njegovih literarnih predlogah, med drugim tudi po izjemnih uspešnicah, kot staSátántangó (Satanov tango) in Werckmeister harmóniák (Werckmeisterjeve harmonije). S Tarrom sodelujeta še danes: Krasznahorkai piše scenarije in režiserju svetuje pri pomembnih odločitvah.
Avtor je za svoje delo prejel številne nagrade, med drugim tudi nagrado Lajosa Kossutha, najpomembnejšo madžarsko državno nagrado za književnost, in nemško nagrado za književnost »Brücke-Berlin«. Leta 2008 je kot štipendist sklada Samuela Fischerja predaval na nemški univerzi Freie Universität Berlin, trenutno pa se kot gostujoči profesor mudi na Univerzi Columbia v New Yorku. V zadnjih nekaj letih je bil trikrat nominiran za Nobelovo nagrado za književnost. Je oče treh otrok. Od leta 2005 živi s svojo drugo ženo sinologinjo in grafično oblikovalko Dorko Krasznahorkai v Berlinu.

Utemeljitev nagrade
Pasti tanga

László Krasznahorkai, rojen 5. januarja 1954, je eden najprepoznavnejših sodobnih madžarskih avtorjev svetovnega formata. Pisatelj, ki od leta 1982 deluje kot samostojni umetnik, je na Madžarskem prejel vse najpomembnejše literarne nagrade, vključno s prestižno Kossuthovo nagrado leta 2004, časti pa je bil pogosto deležen tudi v tujini, od ZDA in Nemčije do Japonske. Njegove knjige so prevedene v številne svetovne jezike in so prejele priznanje kritikov širom sveta. Kot pisec scenarijev sodeluje od leta 1985 s filmskim režiserjem Bélo Tarrom. S filmom po svojem istoimenskem romanu Satanov tango (Sátántangó, 1985) in delom Melanholija upora (Az ellenállás melankóliája, 1989) s filmskim naslovom Werckmeisterske harmonije se je zapisal tudi med velikane filmskega sveta. Njun zadnji skupni projekt je bil monumentalni film Torinski konjleta 2011, za katerega je bil na berlinskem festivalu nagrajen s Srebrnim medvedom in nagrado filmskih kritikov. Melanholično in saturnovsko obarvana Krasznahorkaijeva poetika bralca z neverjetno lahkostjo potegne v najgloblje labirinte človeškega bivanja. Je poet marginaliziranih, osamljenih ljudi. Njegova poetika temelji na izgubljenosti človeka v družbi in času. S precizno kompozicijo vpenja svoje like v neskončno izčrpavajoč turobni svet eksistence. Tej temačni atmosferi primerna je tudi retorika upodobitve stanja duha v artikulaciji njegovih del – to je retorika z izpusti in zamolki. Celoten Krasznahorkaijev poetični svet uprizarja  posameznike oz. posebneže, izrinjene na rob družbe, na rob preživetja. S tem pričara vzdušje brezizhodnega nesmisla in prikaže obliko tiste eksistence, ki ji je danes zapisanih vse več ljudi.
Njegovo najpomembnejše delo – Satanov tango (Sátántangó, 1985) – je reprezentativno,  paradigmatično  in kanonizirano delo sodobne madžarske proze.  Krasznahorkai je prav s svojim prvim  romanom oblikoval novo literarno zvrst, modificiral je njegovo strukturo, funkcijo, predvsem pa naracijo in jezik.  Že sam naslov – Satanov tango – nosi močne simbolične pomene. Aludira na korak argentinskega tanga, ki temelji na koraku naprej in nazaj. Ta vražje začarani ponavljajoči se korak tanga – zagon in stagnacija – daje narativni okvir celotnemu romanu. Figure se nahajajo v  satanskem krogu, kjer ni niti obstanka niti izstopa. V njegovem delu je to ples ljudi brez upanja nekje v zakotnem, depresivnem miljeju madžarskega Alfölda, v neki do obisti umazani gostilni, kjer družba zgubljenih duš čaka na odrešenika v upanju, da s pojavnostjo preroka vstajenja pride do usodnega zasuka stanja stvari, duha in družbe v boljšo smer. Množica, ujeta v svetu, iz katerega ne vidi izhoda, ki je izgubila ves smisel, čaka na odrešenika, ki bo osmislil njihova življenja. Prerok Irimiás – simbolična podoba, ki aludira na topose iz Biblije (Jeremija) – se naposled pojavi. Ljudje mu brezpogojno verjamejo, mu sledijo, dokler ne ugotovijo, da je tudi on samo prevarant in izkoriščevalec njihove ranljivosti in človeške degradiranosti. In prav ta nenadna in nenavadna sreča, ki je priletela kot božji dar, jim daje jasen kažipot, možnosti izhoda  iz sicer brezupnega in neznosnega sveta. Zatorej duše, vajene tesnobe, kar naenkrat zaužijejo obljubo (lažne) prostornosti. Irimiás kratkotrajno sicer spremeni njihova zaznavanja, stanja njihovih zavesti, kajti figure v bedi brezperspektivne, nemočne preteklosti se hitro prepustijo upom na boljšo prihodnost. Irimiás ni nič drugega kot manipulator človeških duš, ki dobro ve, kako delati z ljudmi,  ki so izgubili vse človeško dostojanstvo in so potisnjeni na rob preživetja. Takih ljudi ni težko izigrati, ni jim težko obljubljati lepote sveta in jim vzbujati lažne upe na lepšo prihodnost – če se bodo le uklonili.  Ker se figure romana gibljejo na dveh narativnih ravneh – na ravni degradacije na eni strani in na ravni čakanja na čudež na drugi strani – Satanov tango bravurozno pleše na plesišču bipolarnosti, ki je hkrati znak upanja in nezaupanja.
V podoben tekstualni (fiktivni/realni?!) svet vstopimo tudi v Melanholiji upora (Az ellenállás melankóliája, 1989). Skupaj z romanesknimi junaki bi iz njega najraje kar pobegnili, če nas ne bi avtor z neverjetno subtilnimi, samorefleksijskimi, ponekod grenkimi ironičnimi prijemi ponovno potegnil v nižinski svet madžarskega Alfölda, kamor prispe potujoči cirkus z dvema glavnima atrakcijama: s kitom velikanom in malim postavnim princem. Praznina, zmedenost, odpoved, brezup,  nezaupanje, strah, nasilje, sla po moči so elementi romana, v katerem ljudje kita občudujejo, hkrati pa se ga bojijo. Ob vsem tem jih vendarle najbolj vznemirja retorika princa, ki besno pljuva po šibki in zatirani množici. Delo na simbolni ravni prikaže dejanski prenos oblasti, pri čemer se stari red počasi sesuje in se ustoliči nov diktatorski režim. Prikaže se črna podoba človeške sedanjosti in prihodnosti, kjer ni mesta za noben idealizem, kjer je ločnica med morilci in žrtvami takorekoč zabrisana. Ob branju romana se sprehajamo med dejanskimi razbitinami in bedo apokaliptičnih vizij, zaznavamo popolno blokado duha in zdravega razuma. Roman postavlja kar nekaj filozofsko-ontoloških vprašanj: Ali je svet res tako temačen? Ali se zlo tako oklepa racionalnega in iracionalnega? Ali je zlo sploh sposobno ostrega gledanja v kristalno čisto noč ali pa njegov pogled popolnoma oslepi njegova naduta zaverovanost, da je vladar tega sveta? Temno in hladno tonaliteto temačnega romanesknega sveta stopnjuje tudi spoznanje, da je v ontološkem propadanju sveta vsak korak brezupen. Pa vendar,  vso to temačnost Krasznahorkai  razsvetli s samosvojim humorjem in ironijo, nemalokrat z močno samoironijo. Roman je bil leta 1993 v Nemčiji nagrajen kot knjiga leta z nagrado Bestenliste-Preis.
Tudi bravurozna knjiga Vojna in vojna (Háború és háború, 1999) nas zapelje v temačne globine bivanja, tokrat v življenjski labirint arhivarja dr. Györgya Korima, ki pride na svoj štirideseti rojstni dan do usodnega spoznanja, da ne razume niti sebe niti sveta. Realnost mu v hipu postane zaskrbljujoče težka, še posebej, ko v arhivu naleti na skrivnostno nenavaden rokopis. V iskanju smisla življenja in v želji po dekodiranju besedila se poda na pot. Po njej ga vodi grški bog Hermes, skrivnosten, neoprijemljiv, temačen gospod. Tako nas Krasznahorkaijev roman mistike in skrivnosti razburljivo popelje v vse globlje p(l)asti romana. Korimov načrt, da bi zaradi nesmrtnosti rokopisa besedilo prepisal in objavil na internetu, se lahko uresniči le, če se bo podal v središče (internetnega) sveta, v New York. Prepisovanje kot akt razlage in razumevanja ga privede do spoznanja, da delo skriptorja, tega neznanega avtorja, govori tudi o njem, da je tudi on del te zgodbe oz. da v tej  zgodbi bere svoje življenje. Vojna in vojna tako postaja roman v romanu, ki s pomočjo magične igre podvoji fiktivni svet. Korim med prepisovanjem rokopisa torej ugotovi, da obstajajo vzporednice med tekstualnim svetom in realnim svetom, ki ga obdaja. Vsi štirje angeli kot glavni junaki rokopisa se namreč v različnih zgodovinskih obdobjih in krajih bojujejo za isto stvar in hrepenijo po isti stvari kot sedaj on: po miru, spokojnosti in lepoti. Vsem štirim pa kot senca sledi Mastemann, angel strahu, duh uničenja, princ teme. Korim v umetnosti – v zapisovanju na internet z naslovom War and war –  najde izhod iz neznosnega zunanjega sveta.
László Krasznahorkai je leta 1990 nekaj časa preživel v vzhodni Aziji, predvsem v Mongoliji in na Kitajskem, kasneje, leta 1996, 2000 in 2005, pa na Japonskem. Srečanje z azijsko kulturo ga je navdihnilo za romana Zapornik v Urgu (Az urgai fogoly, 1992) ter Uničenje in žalost pod Nebom(Rombolás és bánt az Ég alatt, 2004) in za zbirko kratkih zgodb Seiobo (Seiobo járt odalent, 2008), nagrajeno leta 2010 z nemško nagrado Brücke-Berlin. Tokratne Krasznahorkaijeve zgodbe nas popeljejo v skrivnostne globine umetnosti, v brezčasnost božanskega s poudarkom na kulturni raznolikosti zahodne in vzhodne civilizacije. Zgodbe Seiobo s presenetljivo natančnim poznavanjem kulturnozgodovinskih ozadij in z globoko melanholijo izrisujejo presenetljive dogodke iz različnih  – bibličnih ali stvarnih – obdobij, kultur in duhov. Zbirka 17 zgodb v ospredje postavlja vprašanje umetnosti oz. izpraševanje umetniških del o umetnosti sami. Za Krasznahorkaijevega pesimističnega pripovedovalca sta v svetu kaosa in propada tudi umetnost in lepota neoprijemljivi, neizrekljivi in nepotrebni.
László Krasznahorkai v svojih delih mojstrsko oriše koreografijo pasti, anatomijo uničenja, apokaliptično vizijo sveta. Kljub temačnemu in tragičnemu izrisu človeške brezupnosti ustvarja – s svojimi retoričnimi prijemi in z intelektualno izjemno nabitim diskurzom – pravi užitek pri branju. Njegova besedila temeljijo na lepoti klasične naracije. Njegova poetika ustvarja pripoved o živem tkivu. Reflektira družbeno dinamiko in v njej zametke skorajšnjega propada. Do kosti skorumpirana in neumna družba, človekove etične in moralne dimenzije na ničli,  medčloveški odnosi, ki lahko posameznika ranijo v vsakem trenutku, so v romanih Lászla Krasznahorkaija artikulirani do estetske dovršenosti. Njegova dela postavljajo mikrozgodbo na makro raven. Zadušljivo ozračje brezperspektivnosti preide iz lastnega mikrokozmosa, provincializma ter deklasiranosti v makrokozmos, v širšo dimenzijo, zajame državo in svet.  Dela aludirajo na vzhodnoevropski model družbe in družbenih sprememb, ki je danes še kako aktualen, saj zajema globalno raven. Politične bitke, laži, demagogija, zamaskirane obljube, ki manipulirajo z milijoni ljudi in jim prepletajo življenja, prodrejo do človeških globin, kjer se dogajajo prave življenjske katastrofe. Krasznahorkaijeva umetniška dela so mojstrski orisi apoteoze podlosti ter propadanja človeške ter družbene psihe in morale. Figure romanov so resnične podobe sodobnega človeka, so brezčasne, predvsem pa (ne)literarne.

Jutka Rudaš, članica žirije za Vilenico

foto:Gyula Czimbal Budapest