Pisateljsko štipendijo SEP  podeljuje Srednjeevropska pobuda v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev v okviru festivala Vilenica. Namenjena je spodbujanju meddržavnega sodelovanja in promocije na področju literature za mlade avtorje do 35. leta starosti iz držav članic SEP, ki niso del Evropske unije. Štipendija v višini 5.000 EUR je namenjena trimesečnemu bivanju v kateri koli državi članici SEP, ki si jo izbere kandidat sam. V tem času naj bi avtor realiziral projekt, s katerim se je prijavil na razpis.

Dobitnica pisateljske štipendije SEP za leto 2007 jemarianna-Kiyanovska
MARIANNA KIJANOVSKA iz Ukrajine

 

Poročilo o štipendiji Srednjeevropske pobude za mladega evropskega pisatelja 2007

Najprej bi se rada zahvalila Srednjeevropski pobudi in Društvu slovenskih pisateljev, ki sta mi podelila rezidenčno štipendijo, s čimer sem dobila priložnost, da se preizkušam kot prozaistka in uresničim svoj namen napisati, knjigo kratkih zgodb, in da, seveda,  spet zaživim v združeni Evropi. Precej težko je govoriti o Evropi  nekomu, ki je ne pozna. Evropa navdihuje, saj ne more biti drugače, in bivanje v Evropi je lahko zelo poučno.

Vedno sem se imela za evropsko državljanko, vendar  so ti trije meseci bivanja v evropskih deželah pojmu “evropski državljan” dodali novo vsebino. Izkušnja bivanja v Evropi brez meja je bila zame, ki sem ukrajinska pisateljica, nekaj novega. Na žalost ostaja Ukrajina, čeprav je neodvisna država že sedemnajst let, zelo zaprta država, še posebej za tiste državljane, ki ne želijo obiskati Evrope kot turisti na mediteranskih plažah ali gastarbajterji. Tako turistom kot gastarbajterjem pa uspe – za razliko od drugih kategorij popotnikov –  priti v Evropo. Je pa bistveno težje obiskati Evropo umetniku, ki potuje tja profesionalno.

Menim, da se je položaj umetnosti in književnosti, še posebej v Ukrajini, v zadnjem času izboljšal,  se je pa hkrati tudi bistveno poslabšal. Obžalovanja vredno je, da se o tem razpravlja samo v zaprtih krogih, ne pa uradno. Vsekakor  drži, da je država Ukrajina prenehala podpirati kulturo in književnost, ki promovirata demokratične in izobraževalne cilje, saj se izobražena družba dosti bolj vztrajno upira manipulacijam. Oblast zagotavlja, da podpira visoko izobraženo družbo, vendar je dejansko ne podpira. In mi, ukrajinski umetniki, ukrajinski pisatelji, smo se znašli v novih razmerah izolacije – še posebej v primerjavi z umetniki, ki so evropski in ameriški državljani. Zgolj zato, ker nismo državljani Evropske unije, ne moremo neovirano obiskovati evropskih držav, spoznavati sveta, potovati in spoznavati drugih evropskih kultur, kot so obstajale v dvajsetem stoletju in se razvijajo v enaindvajsetem. Skoraj nič ne vemo o stanju kulture niti v največjih evropskih državah, da kultur manjših držav, kot je na primer Slovenija, niti ne omenjam.

Posledično se evropska kultura ne percipira kot integrirana enota, kljub temu da je takšna percepcija izjemno pomembna. Je dejansko ključnega pomena za razumevanje tistega, kar “Evropa brez meja” predstavlja.

Vendar pa celo pisatelju, ukrajinskemu državljanu, ki tako kot jaz dobi priložnost (zaradi programa štipendiranja, na primer), da potuje v katero koli evropsko državo, nista prihranjena ponižanje in absurdnost procesa pridobivanja vize. Ne govorim le o čudnih in nesmiselnih pravilih, ki naj bi dejansko ljudi odvrnila od tega, da pridobijo vizo, ampak tudi o odnosu uradnikov do državljanov Ukrajine. Menim, da je ta odnos podoben tistemu do temnopoltih državljanov v ZDA v prvi polovici dvajsetega stoletja in se manifestira v vzorcih, ki jih ponavadi imenujemo rasizem. Kakorkoli že, moja osebna izkušnja pri pridobivanju schengenske vize je bila zelo negativna. Naj bo dovolj, če povem, da na moji schengenski vizi ni bil naveden datum od prvega marca do sedemindvajsetega maja, kot je pisalo na vseh dokumentih, ki sem jih priložila k vlogi – med temi dokumenti je bilo tudi pismo Ministrstva za zunanje zadeve Republike Poljske konzulu Republike Poljske v Lvivu – temveč mi je bila podeljena viza od petega februarja do petega maja. To me je prisililo, da sem odpotovala iz Ukrajine skoraj  mesec dni prej. Zaradi tega sem imela kup nevšečnosti, saj sem morala spremeniti dogovor glede mojega bivališča. Na srečo so mi pri tem priskočili na pomoč in  sem lahko knjigo v miru napisala.

Dejansko nisem imela več težav, ko sem končno prečkala mejo s Poljsko. Prva dva tedna sem preživela v Varšavi, potem sem odpotovala proti Cieszyn-Těšinu, kjer sem preživela zadnje obdobje svoje štipendije. To je majhno mestece na jugu Poljske, pravzaprav sta to dve mesteci, poljski Cieszyn in češki Český Těšin. Mestece deli na dva dela reka Olza, ki je državna meja med Češko republiko in Poljsko. Pravzaprav sem v času bivanja v tem mestecu zares začela razumeti, kaj pomeni Evropa brez meja. Zjutraj sem se odpravila kupit poljske časopise, potem prečkala most in zgolj s tem tudi državno mejo, nato pa na češkem ozemlju kupila češke časopise. Z železniške postaje v mestecu Český Těšin sem odpotovala proti drugim češkim mestom in s postaje v poljskem Cieszynu krenila proti nekaterim poljskim mestom. Dogodek posebnega pomena je bil zame, seveda, teden dni bivanja v Pragi. Tako sem lahko začela raziskovati Češko republiko na lastno pest. Pravzaprav sem o Češki republiki že veliko vedela, še posebej o češki avantgardi, ki ima mnogo skupnega z ukrajinsko, vendar sem nanjo gledala samo iz ukrajinske perspektive. Sedaj sem lahko dopolnila svoje znanje s češko perspektivo, kar pa se ne nanaša samo na češko avantgardo. Mimogrede, ravno takrat je bila v Varšavskem narodnem muzeju velika razstava “Wyprawa w dwudziestolecie” (“Ekspedicija v dvajseta”), ki je prikazovala izjemno obsežno in temeljito pripravljeno zbirko poljske avantgarde. Izrabila sem priložnost in si tudi to ogledala. Tudi to je primer “Evrope brez meja”, nekaj, česar kot ukrajinska umetnica ne bi mogla doživeti brez štipendije. Ne bi mogla dobiti priložnosti za primerjavo dela ukrajinskih, poljskih in čeških predstavnikov avantgarde in se prepričati o celovitosti in integraciji evropske kulture. Nazadnje  naj omenim še, čeprav je bilo moje poljsko-češko vzporedno življenje posebna izkušnja, da ima Cieszyn reko, in to natanko tako, kot sem jo iskala, da bi o njej napisala zbirko zgodb “Pot ob reki”. To je bila knjiga (“Pot ob reki”), ki sem jo predložila lani  kot del prijave za rezidenčno štipendijo. Ni mi treba razlagati, da je knjiga med pisanjem zaživela svoje lastno življenje in se začela razvijati po svojih notranjih zakonih, jaz, kot avtorica, pa sem se morala podrediti tem zakonom.

Na začetku sem imela v mislih večje število kratkih zgodb. Namesto tega sem napisala šest daljših kratkih zgodb: „Ona in otroci”, „Hiša lutk”, „Predstava v živo in na mrtvo”, „Vse, kot bi moralo biti”, „Čarovnik in princ”, „Prometej”. Te zgodbe so mnogoplastne, pomen se skriva na več ravneh. Napisala sem jih na podlagi gradiv, o katerih sem razmišljala več let. Na zunaj ima vsaka zgodba preprost zaplet in se sklicuje na univerzalne mitološke teme, hkrati pa se skuša izogniti očitnim prototipom. Zgodbe vsebujejo zahtevno intelektualno igro. Vsako besedilo vsebuje številne literarne aluzije in citate.  “Vse, kot bi moralo biti” je npr. na nek način “antibovaryjevska” zgodba, vendar je hkrati tudi zgodba o srečanju ženske in favna. Zaplet je povzet po klasični grški mitologiji. Istočasno  gre v zgodbi tudi za aluzijo na pesmi ruskega pesnika Josifa Brodskega in za nenavadno ljubezensko zgodbo s srečnim koncem. Vendar pa  je bilo in ostaja zame najpomembnejši razvoj situacije, pri kateri gre za prag, za trk arhaičnega in mitološkega  s t. i. tehnološko pogojenim, urbanim znotraj meja človeškega zavedanja. Ta tema prevladuje v „Hiši lutk”, vendar jo je mogoče razbrati tudi v ostalih mojih zgodbah. Pravzaprav uporabljam tako v svoji prozi kot  poeziji mehanizme ustvarjanja mitov in mitologizacije, ker samo miti in posebna zavest o mitološkem oziroma ustvarjanju mitov pomagajo ljudem pri kritičnem ozaveščanju v kontekstu popolne alienacije v urbanem, razčlovečenem okolju.

V končni verziji  knjige se ne ukvarjam z isto potjo in isto reko, ki sem ju imela v mislih na začetku, in modeli časa in prostora zgodb so drugačni od tistih,  načrtovanih v začetku. Vendar vsaka zgodba ohranja koncept poti in reke pa tudi kontrasta med mestom in vasjo. Ta kontrast določa konflikt, vsakič na drug način, kar v petih od šestih zgodb iz knjige „Pot ob reki”.

Namen, da bi bile moje kratke zgodbe pristno „realne”, sem uresničila. Ker pa stvarne zgodbe iz življenja vsebujejo mitološki zaplet in nekaj literarnih aluzij, ta besedila v nobenem primeru niso „realistična”. Lahko jih beremo na različne načine, odvisno od perspektive in gledišča.

Med mojim bivanjem na Poljskem, Češkem in v Ukrajini je založba Fakt (Kijev) objavila mojo novo pesniško zbirko „Deshcho shchodenne” („Nekaj dnevnega”). Zdaj se ista založba pripravlja na izdajo moje knjige „Pot ob reki”. Če se bo to zgodilo, bo to že moja tretja knjiga, izdana pri tej založniški hiši, odkar je bila leta 2005 objavljena pri Faktu moja pesniška zbirka „Skupni jezik”. Poleg tega so v marčevski številki revije „Kyjivs’ka Rus” objavili moje prevode pesmi slovenskega pesnika Tomaža Šalamuna z obsežnimi eseji o poeziji Tomaža Šalamuna in prozi Andreja Blatnika (kratke zgodbe Andreja Blatnika, objavljene v tej reviji, je prevedel Andrij Porytko). Mimogrede, pripravila sem že obsežno zbirko svojih ukrajinskih prevodov pesmi, ki so jih napisali odlični slovenski pesniki. Ta besedila bodo lahko objavljena v reviji „Courier Krivbasu”, takoj ko dobim dovoljenja  avtorjev.

Vesela sem, da mi je ta štipendija omogočila, da napišem svojo prozo, pravzaprav v enem intervalu. Poleg tega sem imela med  bivanjem na Poljskem in Češkem veliko priložnosti za branje. Omogočeno mi je bilo tudi, da sem odkrila brezmejni kulturni prostor teh dveh dežel. Posebej srečno naključje me je pripeljalo v Cieszyn, saj tukajšnja univerza izobražuje poklicne kulturologe ter umetniške, filmske in glasbene kritike. Uživala sem v okolju,  posvečenem kulturi, in imela veliko priložnosti za komunikacijo. Tega dejstva skoraj ni mogoče preceniti. Bilo je koristno za moje pisanje; navdihnilo me je in mi na splošno omogočilo pridobitev neprecenljivih izkušenj, da ne omenjam srečanj v živo z zanimivimi poljskimi umetniki. Prepričana sem, da so take prijateljske interakcije med umetniki, ki sem jih bila deležna v okviru štipendij CEI in SWA,  ravno toliko pomembne kot pisanje knjige. Dobila sem čudovito priložnost izkusiti, kaj pomeni Evropa brez meja. Deležna sem bila številnih vtisov, usvojila pa sem tudi neprecenljiva nova znanja.Še enkrat sem se prepričala, da je bila Ukrajina vedno sestavni del Evrope.

Že prej sem počela, kar bom počela tudi v prihodnje – s svojim prevajanjem bom zbliževala Ukrajino in Evropo. Želim si, da bila meja med Ukrajino in Evropo podobna meji med Češko republiko  in Poljsko – neopazna za tiste, ki se odpravijo na drugi breg reke.

Marianna Kijanovska

[/fusion_text]