Dobitnik pisateljske štipendije SEP za leto 2006 je
GOCE SMILEVSKI iz Makedonije

Goce Smilevski (1975) je študiral na Univerzi v Skopju, Karlovi univerzi v Pragi in Srednjeevropski univerzi v Budimpešti. Je avtor romanov Planetata na neiskustvoto (Planet neizkušensti, 2000) in Pogovori s Spinozo (2002). Za roman Pogovori s Spinozo, ki je izšel v Sloveniji, ZDA, na Poljskem in v Srbiji, je prejel makedonsko nagrado za najboljši roman leta.

Poročilo o štipendiji Srednjeevropske pobude za mladega evropskega pisatelja 2006:

Najprej bi se rad iskreno zahvalil Srednjeevropski pobudi in Društvu slovenskih pisateljev, da sta mi dodelila štipendijo na mednarodnem festivalu Vilenica. Štipendija ni le velika podpora umetniku, temveč je tudi priložnost počutiti se državljana Evrope, kar za nekoga, ki se je rodil na Balkanu, ni nekaj povsem običajnega. Če bi dejali, da v Evropi ne obstajajo meje, bi bilo to enako hipokriziji. Zdi se mi, da značilni smeh, ki se širi po licih evropskih politikov, ko govorijo o prednostih združene Evrope, vzbuja občutek grenkobe v vseh tistih Evropejcih, ki so se – zgolj zaradi naključja, da so se tam rodili – ponovno znašli na napačni strani mej Evropske unije. V tistih, ki so – ker hrepenijo po tem, da bi prišli v stik s kulturnimi artefakti, ki so v tisočletjih nastali na območju Evrope – zdaj izpostavljeni absurdno neprijaznemu poniževanju na konzularnih uradih zaradi restriktivnih pravil o dodeljevanju vizumov. Počutimo se zavrnjene, nezaželene v življenju skupnosti, odtujene zaradi neprehodne meje, ki jo je pred nas postavil kontinent. Nekateri izmed nas pa morda nosimo v sebi idejo Evrope ne kot ozemlja, temveč kot kulture.

Roman, ki sem ga predložil lansko leto z delovnim naslovom Ostanki življenja (ki verjetno ne bo ostal tak do konca), izhaja iz ideje, da imajo tisti Evropejci, ki so ločeni od Evrope, možnost, da ne izberejo besa zaradi te ločitve, ampak da izberejo ljubezen do Stare celine. Osrednja pripovedna oseba tega dela v nastajanju, pisatelj Aleksandar, izbere nomadsko življenje. Sredi devetdesetih let 20. stoletja, takrat star 40 let, zapusti Balkan in svojo domovino. Svoj novi dom si poskuša poiskati v državah Srednje Evrope. Prejme podporo Slovenije, Avstrije in Češke za projekt Druga Evropa, za obsežen pregled kulture in prizadevanj držav, ki geografsko spadajo v Evropo, vendar so hkrati nekako odtujene. Medtem ko Aleksandar piše svojo knjigo, se ta spremeni iz znanstvenega dela v osebno meditacijo o izgubljenih ozemljih in domu, o skladnji spomina, ki je razbit, ter tako postane poskus raziskave pomena izgnanstva, izgube in identitete. Tako kot se med pisanjem spreminja Aleksandrova knjiga, se v času, ko se ukvarjam z njim, na enak način spreminja moj roman o njem. Najde nove rešitve, nove pripovedne osebe (tako fiktivne kot stvarne), nove situacije, in upam, da bom na neki točki zagledal njegov konec. Med svojim bivanjem v Sloveniji in Italiji sem pisal in dokončal še roman z naslovom Sestra Sigmunda Freuda, ki sem ga začel pisati leta 2003. Tako je štipendija, ki sem jo prejel za pisanje enega od mojih romanov, pravzaprav podprla nastajanje obeh.

S štipendijo Srednjeevropske pobude in Društva slovenskih pisateljev nisem dobil le priložnosti za trimesečno ustvarjanje svojih romanov (dokončati Sestro Sigmunda Freuda in začeti s pisanjem Ostankov življenja), ampak sem dobil tudi čudovito priložnost začutiti Evropo brez meja. Tri mesece sem preživel v Sloveniji (v Ljubljani) in Italiji (v več mestih, večinoma pa v Bologni). Odločitev, kje preživeti te tri mesece, ni bila težka. Izbral sem Ljubljano – eno izmed src Srednje Evrope, in Italijo – srce renesanse. Med bivanjem v Ljubljani sem imel skupaj s prevajalcem mojega prejšnjega romana v slovenščino, Alešem Mustarjem, literarni večer na Društvu slovenskih pisateljev, ki sta ga organizirali Miljana Cunta in Barbara Šubert, moderirala pa Tanja Lesničar – Pučko. Odzivi in pogovor s poslušalci, ki so se ga udeležili, so mi dali nove ideje o mojem lastnem pisanju. Šlo je za srečanje s čudovito interakcijo. Prepričan sem, da bo lepota mest, ki sem jih v teh mesecih obiskal, se v njih dobro počutil in imel občutek, da tam prebivam, navdihovala moje pisanje tudi potem, ko bom zaključil svoj projekt.