PETER HANDKE

PONOVITEV (odlomek)

Sanjarjenje se je nadaljevalo šele, ko se je za točilno mizo, v motni razsvetljavi, pojavila natakarica, s senčnim obrazom, na katerem so bile tudi pri gledanju naravnost jasne edino oči, ki so jih skoraj pokrivale veke. Pri opazovanju teh vek se je pred menoj nenadno, pošastno telesno, premikala mati. Postavila je kozarce v umivalno korito, nabodla blagajniški listek, pobrisala po medenini. Brezimna groza, ko me je za trenutek zadel njen pogled, posmehljiv, neprodirljiv; preplah, ki je bil bolj sunek, zanos v neko večjo sanjo. V tej je bolnica spet ozdravela. Poskočno živahno je, oblečena kot natakarica, premerila razvejano gostilno, in iz visokih, zadaj odprtih natakaričinih čevljev so se svetile njene okrogle, bele pete. Kakšne korenjaške noge je
bila dobila mati, kakšen vzgib v bokih, kakšno visoko pričesko. In čeprav je vendar, drugače kot večina žensk na vasi, znala le nekaj besed slovenščine, jo je govorila tukaj, v pogovoru z neko nevidno moško družbo v sosednjem kotu, čisto samoumevno, skoraj gospodovalno. Torej ni bila najdenček, begunka, Nemka, tujka, za katero se je vedno izdajala. Kratko časa se je dvajsetletnik sramoval, da naj bi bila ta oseba z odločnimi gibi, lajnanjem, glasnim smehom, s hitrimi pogledi njegova mati, in to je pogledal potem, ob tuji ženski, tako natančno kot še nikoli: da, tudi mati je bila še do pred kratkim govorila s takim spevnim glasom, in kadar je resnično pričela prepevati, si je hotel sin zamašiti ušesa. Iz vsakega še tako velikega zbora je bilo takoj slišati materin glas: tresljaj, nihljaj, goreč odmev, od katerega je bila pevka, v nasprotju s poslušalcem, popolnoma prevzeta. In njen smeh ni bil samo glasen, ampak naravnost divji krik, izbruh, veselja, jeze, bridkosti, zaničevanja, ja, pravosodja. Še v začetnih bolečinah njene bolezni so ti kriki zveneli kot presenečeni, na pol veseljaški, na pol uporni smeh, ki ga je, sčasoma vedno bolj nemočna, poskušala preigrati s svojim žvrgolenjem. Predstavljal sem si različne glasove v naši hiši in slišal očeta, kako preklinja, sestro, kako kihajoče in jokajoče mrmra samogovore, in mater, kako se smeji od enega konca vasi do drugega – in Vogrče so dolga vas. (Samega sebe sem videl v tej predstavi nemega.) Tako sem spoznal, da mati ni nastopala le gospodovalno kakor zdaj natakarica, ampak vladarsko. Zmeraj je hotela voditi mogočno gostišče, z osebjem kot s svojimi podložniki. Naše imetje je bilo majhno, in njena zahteva velika: V njenih pripovedkih o mojem bratu je ta nastopal kot kralj, ki so ga ogoljufali za prestol. In jaz sem veljal pri njej za zakonitega prestolonaslednika. Obenem pa je že od vsega začetka dvomila, da bi mi to uspelo. Njen pogled na meni je včasih odrevenel v sočutju, ki je bilo brez trohice usmiljenja. Doslej me je vendar zmeraj znova nekdo opisoval, duhovnik, učitelj, dekle, sošolec: toda pod temi nemimi materinimi pogledi sem se čutil opisanega tako, da se v njih nisem ugledal samo prepoznanega, ampak obsojenega. In prepričan sem, da me ni šele sčasoma, zaradi zunanjih okoliščin, tako ogledovala, ampak že od trenutka, ko sem se rodil. Dvignila me je kvišku, me podržala v luč, se zasmejala v stran in me obsodila. In prav tako je pozneje, da bi se prepričala, vzela k sebi malčka, ki je v travi cepetal in kričal od življenjskega veselja, ga podržala v sonce, se mu posmehnila in ga spet obsodila. Poskusil sem si domišljati, da je bilo z bratom in s sestro pred tem podobno, pa si nisem mogel. Samo jaz sem jo spravljal do vzklika, ki je ponavadi sledil takemu neusmiljenemu pogledu: »Ah, midva!«, in ki ga je ob priložnosti namenila tudi hlevski živini, določeni za klavnico. Sicer sem že zelo zgodaj čutil potrebo, da bi me videli, dojeli, opisali, spoznali – ampak ne tako!

Prevod Silvija Borovnik in Klaus Detlef Olof

Vir: Zbornik Vilenica 87