Fulvio Tomizza

MLADOPOROČENCA IZ ULICE ROSSETTI (odlomek)

Od tiste noči dalje, ki sta jo bila prvič preživela skupaj, sta se videla že na skrivaj zaročena. On jo je običajno čakal na drevoredu Acquedotto, na dnu klanca ulice Rossetti. Brž ko jo je zagledal na križišču z ulico Crispi, ji je stopil nasproti po klancu navzgor, ona pa ni več zadrževala koraka, spustila se je skoraj v tek in pristala vsa zasopihana, a sveža v njegovem objemu. Nato sta počasi krenila skozi drevored, pod upogibajočimi se divjimi kostanji in med mizicami pred lokali na obeh straneh, ter nadaljevala sprehod s tramvajem proti Barkoli; tam sta se napotila po ulici, ki se vzpenja proti Kontovelu, zavila v enega od mnogih zagradkov, obdanih z zidom iz golega kamna ter sedla in se s hrbtom naslonila na tople kamne. Pred seboj sta imela ves zaliv, nad glavo pa streho iz hrapavih drenovih listov.

Kako prijetno je bilo poslej za Stanka, da ni več sam zahajal v kavarne pri Specchi, Fabris ali Stella Polare, kjer je bil preživel večino svojega časa med prvim bivanjem v Trstu, bral in si čečkal pesmice tako kot poprej v ljubljanskih in beneških kavarnah. Dani je imela občutek, da jo sosedje z zanimanjem opazujejo, tudi kadar ni bilo tako, ob čemer se je njen za zdaj še skrivni zaročenec zmeraj malce ustrašil. O svojem razmerju je spregovoril samo z gospodom Milanovićem, ki je novico sprejel najprej z nejevero, nato pa čisto umolknil. In prav v trenutku, ko je Dani, pogostokrat zanalašč, samo da bi mu nasprotovala, popuščala svoji nadležni želji, da bi bila zapažena, je Stanku postajalo jasno, kaj bi bilo treba najprej ukreniti, da bi se njuno razmerje harmonično razvijalo. Dani mora vpeljati v svet vere. Za začetek naj bi izpolnila vsaj eno od malih vsakdanjih dolžnostih dobrega kristjana, v zameno za to pa bi ji on odpustil njene muhe in sprenevedanja. To si je vtepel v glavo in to zahteval od nje. A kadar je bilo preveč očitno, da se mu dekle izmika, kaj je hotel drugega, kot da ji je verjel!

Dani se je hitro privadila na njegov značilni krščanski pozdrav, ko je prihajal k njej na obisk: komaj je dobro stopil skozi vrata, mu je že ponudila čelo, da je s palcem napravil znamenje križa. Nato ji je pritisnil na sredo ustnic poljub, ki je bil, če ni bilo staršev poleg, veliko bolj strasten, tak kot ob posebnih prilikah, ko je sama igrala klavir v svoji sobici v rdečih tapetah in se ji je lahko od zadaj skrivaj približal, zadržal njene roke na tipkah in ji upognil glavo vznak.

Večeri pri Tomažičevih so postajali vedno bolj domači, ne da bi gostoljubje pri tem trpelo. Obedi gospe Eme so bili zmeraj drugačni, čeprav jim je postregla v kuhinji, gospod Pepi pa se je izkazal s tem, da je prinesel iz kleti cel pršut, ki ga je nato skrbno rezal pred oboževalcem svoje hčere. Po večerji, če je bilo še prezgodaj za pod pernico ali če je pogovor krenil na delikatno področje (povsem nemogoče je bilo, da bi se ob Stanku snov izčrpala), je gospodinja potegnila iz predala tržaške karte, na katerih so bile narisane debele palice in denar, še prej pa seveda počistila mizo, da ni bilo drobtinice na njej.

Prevod: Majda Capuder

Vir: zbornik Vilenica 86