Slovenska avtorica v središču 2023: Barbara Korun

Barbara Korun: foto © Tomi Lombar

Biografija

Pesnica, pisateljica in esejistka Barbara Korun se je rodila 23. maja 1963 v Ljubljani. Diplomirala je iz slovenistike in primerjalne književnosti na Univerzi v Ljubljani. Skoraj dvajset let je bila zaposlena kot profesorica na ljubljanskih gimnazijah, nato je skrbela za stike z javnostjo v SNG Nova Gorica, nekaj let je delala kot lektorica in dramaturginja v SNG Drama, zdaj pa je samozaposlena v kulturi.

Po izidu svoje prve knjige, za katero je prejela nagrado 15. vseslovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec (skupaj z Primožem Čučnikom), je začela nastopati kot pesnica pa tudi kot moderatorka literarnih pogovorov in večerov (z Barbaro Simoniti je nekaj let vodila zelo odmeven ciklus Besedovanja v Cankarjevem domu v Ljubljani). Članica DSP je postala leta 2000, Slovenskega centra PEN leta 2001 (deset let kasneje je protestno izstopila zaradi nepravične obravnave avtoric), sprva je bila aktivna v DSP (organizacija in moderacija prireditev) in nekaj let delala kot tajnica Slovenskega centra PEN. Sodelovala je v uredništvu literarnih revij Nova revija in Apokalipsa ter večkrat soorganizirala Oder žensk v sklopu festivala Mesto žensk/City of Women. Zadnjih deset let vodi projekt Pesnice za pesnice, ciklus pogovorov in žanrsko raznorodnih zapisov o poeziji pesnic. S pesnicama Tajo Kramberger in Tatjano Jamnik je leta 2011 soustanovila mednarodno literarno nagrado KONS, ki se podeljuje za pisanje družbeno transformativne literature in sočasno zavzemanje za družbeno pravičnost.

Nastopila je na vseh pomembnejših slovenskih literarnih festivalih in na mnogih v tujini, njene pesmi so izšle v več kot šestdesetih izborih, zbornikih in antologijah doma in po svetu, v štiriindvajsetih jezikih (najbolj odmevna v antologiji New European Poetry, ki je izšla pri ameriški založbi Greywolf leta 2008). Sodelovala je pri pregledovanju zapuščine Srečka Kosovela za knjigo Ikarjev sen, režirala monodramo po Cankarjevi noveli Gospa Judit z Lenčo Ferenčak v naslovni vlogi (2003), skupaj s tolkalistom Zlatkom Kaučičem je posnela zgoščenko Vibrato tišine (2006) s pesmimi Srečka Kosovela. Večkrat se je udeležila prevajalskih taborov (npr. Zlati čoln, Prevajalska delavnica CSK), zadnja leta največ dela kot lektorica, prevajalka, urednica ter predvsem mentorica literarnega ustvarjalnega pisanja.

Knjiga njenih izbranih pesmi v prevodu pesnika Thea Dorgana Songs of Earth and Light (2005) je doživela nekaj zelo pohvalnih odmevov v Ameriki in na Irskem, o avtorici in procesu prevajanja je bil posnet tudi TV-dokumentarec v irščini (premiera na festivalu v Corku februarja 2006). Dvakrat je bila kot pesniška predstavnica Slovenije povabljena v Evropsko kulturno prestolnico – v Cork (Irska, 2005) in Ruhr (Nemčija, 2010) –, Slovenijo je zastopala v projektu petih srednjeevropskih prestolnic Pet minut za pesem (2005) in evropskem kulturnem projektu Transpoesie v Bruslju (2014), na festivalu EUNIC v Rimu (2019 in 2023) itd.

Za pesmi v svoji četrti pesniški knjigi Pridem takoj (2011) je prejela nagrado zlata ptica za literaturo in Veronikino nagrado ter bila nominirana za nagrado kritiško sito. Njena šesta pesniška zbirka je bila nominirana za Veronikino (2017), sedma pa za Jenkovo nagrado (2021). Leta 2016 je prejela bienalno mednarodno nagrado Regina Coppola za poezijo in družbeni angažma. Leta 2020 je za svoje umetniško delo in promoviranje dela pesniških kolegic prejela nagrado mira, ki jo podeljuje ženski odbor Slovenskega centra PEN. Ob podelitvi je komisija zapisala: »Z delovanjem v živo in s spremnimi besedili že leta senzibilizira slovenske bralke in bralce za vzpostavitev spolno občutljivega odnosa do sedanjosti in obenem neguje ponovno branje preteklosti ter spodbuja izgrajevanja genealogije ženske pesniške pisave na Slovenskem in po svetu.«

Ona, ki poje, poje tako, kot izvira voda iz skale – čisto, bistro, silovito[1]

O poeziji Barbare Korun

Ob vstopu v slovenski literarni prostor tik pred koncem prejšnjega stoletja je Barbara Korun s prvencem Ostrina miline (1999) oblikovala slogovne, tematske in idejne temelje svoje pesniške poetike. Kontinuirano so jo dopolnjevale pesemske knjige Zapiski iz podmizja (2003), Razpoke (2004), Pridem takoj (2011), Čečíca, motnjena od ljubezni (2014), Vmes (2016) in Idioritmija (2021). Hkrati je nagrada Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec takoj spodbudila naklonjeno bralsko, kritiško in literarnovedno zanimanje za njeno poezijo, tako v Sloveniji kot v tujini, vsako novo delo pa ga je le še okrepilo. Barbara Korun tako danes spada med najbolj prepoznavne sodobne slovenske pesnike. To med drugim dokazujejo pomembne domače in tuje nagrade, številni revijalni in knjižni prevodi njenih del, pesničina gostovanja v tujini, vključenost njenih pesmi v slovenske in tuje izbore ter šolski kurikulum.[2]

Oksimoron ›ostrina miline‹ v naslovu prvenca pomenljivo opozarja na protislovnost in podobno kot naslov tretje knjige Razpoke tudi dinamično napetost kot značilnost pesničine poetike. Ta na različne načine opredeljuje vse njene knjige ter v njih preplet bivanjske, ljubezensko-erotične in poetološke teme, prek katerih se sprva odpira še kulturno-družbena, od zbirke Pridem takoj pa opazneje tudi širša, kritična obravnava sodobne družbe.

V nenaslovljeni prvi, tako rekoč programski pesmi prvenca pridobi knjižni naslov dimenzijo glagolskega dejanja – ostriti milino. Ob bivanjskem sporočilu to napoveduje tudi avtoričin pesniški postopek kot ›kogmotivno‹ dejanje, če si sposodim nevroznanstveni izraz za preplet čutnega, čustvenega, estetskega in intelektualnega, s katerim je Alojzija Zupan Sosič opredelila eno od značilnosti poetike Barbare Korun.[3] Njeno pesništvo namreč na vseh ravneh (od notranje kompozicije pesemskih knjig do motivne, besedne, ritmične in zvočne gradnje posameznih pesmi) zaznamuje intelektualno močna oblikovalska volja ter avtoričin premislek o namenu in smislu pesniškega dejanja, hkrati pa odraža njeno izjemno tenkočutnost za čutno-čustvene vsebine, vzgibe, notranje (celo podzavestne) in zunanje pobude, ki jih pesniško reflektira ali v primeru zapisov nelogičnosti sanj (fragmentarno že od druge knjige, kot celoten razdelek/cikel pa v zadnji zbirki Idioritmija) ›dokumentira‹ oziroma verbalizira. Tako »›izostri‹ in tudi ›zaostri‹ tisto, kar izreka, sicer bi se milina spremenila v ›milovanje‹, kar bi povsem preplavilo izrečeno in izničilo napetostni odnos med bralcem in pesmijo«, kot ugotavlja Samo Krušič.[4] Tako dosežena napetost pesnici ne samo v prvi, temveč tudi v vseh naslednjih zbirkah omogoča pogosto izražanje močnega sentimenta (in celo vračanje leksemov ›duša‹ ter ›srce‹, prečiščenih romantične in novoromantične iz-rabe) in patetičnosti (z ritmičnimi paralelizmi, stopnjevanjem, vzkličnostjo), ne da bi se prepustila razčustvovanosti. Napetost ambivalentnosti se kot slogovna značilnost pojavlja tudi na ravni gradnje pesemskih knjig: z izjemo enotnejših Ostrine miline in Razpok, pisanih s predvsem resnobno modernistično govorico, pogosto zavezano jezikovni redukciji in fragmentu, simbolnemu polepotenju in večpomenskosti kratkih prostih verzov, deloma z interpunkcijo in veliko začetnico, deloma brez, se v drugih zbirkah ob tovrstni pisavi pojavlja še na avantgardizmu temelječa odprtost za različne jezikovne zvrsti in govorjeni jezik, jezikovno in oblikovno eksperimentiranje, humor in ironija, prozaizacija verza, dokumentarnost, narativnost in vključevanje pesmi v prozi, dramski monologi ter različne hibridne oblike in s tem tudi raznolikost subjektov govora.

Napetost, izhajajoča iz protislovja, je imanentna lastnost lirike že zaradi njene težnje po časovni fiksaciji napetega čustveno-čutnega dogajanja, na kar med drugim opozarjata prva dva verza uvodne pesmi avtoričinega prvenca: »Hrepenenje zdržati – ujeti. / Slast v največjem naponu ustaviti – spraviti.« Nagovorni zaključek te pesmi (»omamiti te, te oslepiti, / z dotikom ti dati«) nakazuje še dve značilnosti pesništva Barbare Korun: senzualnost pogosto odpira ljubezensko-erotično tematsko polje, to pa je tudi del pesničinega značilnega dialoškega razmerja do sveta.

Alojzija Zupan Sosič ima v že omenjenem članku prav dialoškost, ki nastaja iz zavedanja in upoštevanja drugega, drugačnega, za bistveno določnico pesničine poetike. Kaže se v naklonjenosti in odprtosti do vseh bitij, zato tudi v posebni občutljivosti za naravo. Sprva je ta polna dramatične napetosti med nočjo in dnevom, tišino in zvoki, temo in svetlobo, kar ostajajo pesničini ključni bivanjski simboli, ki zaznamujejo življenjsko protislovje. Ob osrečujočih občutjih, pogosto motiviranih z ljubeznijo in erotiko, se namreč pojavljajo tudi nasprotna: bolečina, osamljenost, brezdomstvo, tesnobnost, negotovost. Dvoumnost prvoosebnega govora: »in zmeraj znova se svetloba / lovim v prosojne klične liste / in božam seme / ki v sebi nosi težko sladko skrivnost – / smrt« (v pesmi iz prvenca z uvodnim verzom »lepo se je roditi v mlad pomladni dan, neres?«) človeka vključi v naravni cikel rojstva, življenja in smrti. Iz zavedanja smrtnosti pesemska govorka (v isti pesmi) oblikuje svoje metafizične predstave: »in zorim v mehki nič – / zibelko Boga«. Motiv smrti je v celotnem opusu pogost. »/Ž/ivim s smrtjo« se začenja nenaslovljena pesem v Razpokah. Že v prvencu je smrt skrivnostno izhodišče življenja in kot pri ekspresionistu iz dvajsetih let 20. stoletja Antonu Vodniku poimenovana »smrt sestra« (v pesmi Peta). Predvsem pa se pojavlja v tesni zvezi z erotično željo ali bolečino, pogosto v dramatičnem boju nasprotij smrtne teme in življenjske svetlobe.

Fenomeni narave so vir globokih lirskih doživetij (izrazito v zbirki Čečíca, motnjena od ljubezni ali v kratkih Najdenkah v Idioritmiji), prikazani pa so tudi kot avtonomni in skrivnostni, so »tiha gosta navzočnost nečesa / kar ni človeško«, kot je zapisano v eni od prvih pesmi Ostrine miline. To zavest, ki dobiva tudi etične dimenzije, poudarja moto k zbirki Vmes s citatom sodobnega ameriškega pesnika Galwaya Kinnella »Nečloveško je osnovni kontekst človeške eksistence«.

Pomemben del dialoškega razmerja do sveta sta v poeziji Barbare Korun ljubezen in erotika. V prvi zbirki so bile posebne recepcijske pozornosti deležne tiste pesmi, v katerih se moški v erotičnem aktu simbolično transformira v živalske podobe (pesmi Jelen in Volk) in razpira prvinskost, ki jo erotični odnos človeku vrača tudi kot prvobitno enost (»vse je eno: ti, jaz, morje. morje« v pesmi Mljet). Prikazan pa je tudi iz obrnjene perspektive kot občutje pomnoženosti identitete subjekta, npr. v pesmi Ženska: »In v tej noči / v tej / sem vse / vsa zemlja vsi ljudje / dan in noč / vojna in ljubezen in tisto vmes / starci otroci ženske / politiki umetniki / vse sem povsod sem / v vsakem listku ki rase / v vsakem novorojenčku celo v fetusu / neskončna neponovljiva«. Podobno občutje srečamo pri prvi slovenski erotični pesnici Lili Novy,[5] s katero Barbaro Korun povezuje tudi refleksija erotične izkušnje kot protislovja njene časovne omejenosti ob hkratnem občutju večnosti, kot jo je izrazila z nasprotjem »v trenutku večnem / v trajanju hipa« v pesmi V srcu najbolj divje rasti II (Razpoke).

Paradoks obvladuje tudi doživljanje drugega v erotičnem odnosu, saj ga ob ›mehkosti‹, ›nežnosti‹ zaznamuje še ›ostrina‹, ›izbrušenost‹ (nenaslovljena pesem s prvim verzom »Ne poškoduj me, ko stopaš vame«, Ostrina miline). In če je občutje ›ranjenosti‹ bistven čutno-čustveni atribut tesnega odnosa (v navedeni pesmi erotičnega, a v opusu Barbare Korun tudi slehernega drugega, na etiki temelječega odnosa), je ›poškodovanost‹ v njem neželena, ker bi pomenila okrnitev, podreditev, razveljavitev subjekta v odnosu (v nevarnosti sta tako ženska kot moški, npr. v pesmih Ženska, Temen in plašen, Mljet), ki zato zahteva posebno etično pozornost obeh. Tudi zavestna etična naravnanost je ena od bistvenih določil pesničinega opusa, ki iz presoje erotičnih odnosov v prvi zbirki ob vse bolj izraziti zavesti nujne etične odgovornosti umetnosti v naslednjih prehaja k ostri zaznavi ter kritiki neetičnosti sodobnih družb.

V prvi zbirki poleg feminističnih poudarkov ženske erotične želje in pobude, tudi v različnosti od moške, prepoznamo že postfeministično perspektivo tematizacije različnih spolnih identitet. To postane še opaznejši namen druge knjige Zapiski iz podmizja. Heteroerotika (med drugimi tudi motivov prvega spolnega odnosa ženske in neprisilne prostitucije), lezbični ter transspolni motivi so izraženi prvoosebno, a subjekti govora (proznih besedil) dobivajo določnejše poteze literarnih oseb, ki stopajo še v dialog z drugimi osebami, ne le z bralcem. Z erotiko povezana, a v času izida te knjige neobičajna sta motiva poroda in nespontanega splava. Subtilna lirska obravnava slednjega v samotnem dialogu ženske z bolnišničnim stropom razpira individualna vprašanja tega ›tehničnega‹ posega.

Tudi erotika je v tej poeziji tesno povezana z metafizičnim: »v ognju dotika / trepetavi odblesk / zlatih kril« (pesem Poljub v ljubezensko-erotičnem razdelku z značilno protislovnim naslovom Hladni ogenj v zbirki Razpoke). V erotični akt je vpisana človekova primarna, antropološka golota »neimenljivega / telesnega / onkraj rojstva« (v nenaslovljeni pesmi z začetkom »dva se slačita« v zbirki Pridem takoj). Ko pa je erotika tematizirana iz ironične perspektive, še ene od značilnosti pesničine poetike, na primer v pesmi z (na)govorom Monike Levinski iz razdelka Monologi (Pridem takoj), postane integralni del družbene kritike, ki jo Barbara Korun tudi sicer pogosto izraža na satiričen način. Vendar zna pesnica z ironijo prav tako dregniti v kako svoje bivanjsko sporočilo.

Bogata je tudi njena refleksija pesniškega dejanja, pesmi in (pesniškega) jezika. Pogosta metaforična podoba zanj je voda (reka) ali kar »živa voda« (Pevcu v Razpokah), saj jezik vedno na novo kreira svet (Okruški IV, Zapiski iz podmizja). Občutenje pesniškega jezika je taktilno: »velika dlan«, ki lahko prodira »v telo duše« (Jezik, Ostrina miline). »/T/elo iz besed« (Četrta, iz iste zbirke) je tudi pesem sama in celo njen nastanek ni brez povezave s fizičnim: »najprej se olupiš / vzameš nožek za lupljenje / in postrgaš s sebe / vso kožo« (Kako napišeš pesmico, Razpoke). Prav tako je telesno, prek tega pa duševno ter celostno izkušenjsko literarno branje (Ne berem z mislijo, Zapiski iz podmizja).

Hkrati je literarni jezik bistveno zaznamovan z avtoričinim dialoškim razmerjem do sveta (»vse kar čutim do / drugega si / vsa odprtost«) in feministično zavestjo svoje kulturne zraslosti v patriarhalni simbolni red, ki pa ga preobrača: »[…] si rasel v meni / kot sin in ljubimec / […] si se razpršil / v očeta in brata / […] v nebesedah / se mi spreminjaš / v žensko« (Jeziku, Razpoke). Ob izidu prvenca Ostrina miline konec prejšnjega stoletja je ob šibki navzočnosti močnih ženskih pesniških glasov na Slovenskem v javnosti opazno odzvanjala avtoričina feministična misel: »še zmeraj mislim, da je / prostor poezije za / ženske prepovedan. / da sem po krivem tu. / ne bo kazni, a / pravilo je prekršeno«. Z zapisom v razdelku Očetje, posvečenem za pesnico vplivnim slovenskim pesnikom (Zajcu, Šalamunu, Kocbeku), posredno apostrofira tudi problem v privilegirani kulturni prostor nesprejetih in zato nepoznanih pesniških ›mater‹. Ne preseneča, da je Barbara Korun veliko svoje ne zgolj ustvarjalne energije, temveč tudi družbenega, javnega delovanja namenila prav izboljšanju položaja pesnic in že dvanajsto leto vodi mesečna srečanja Pesnice o pesnicah s pogovori o poeziji avtoric. Tudi na ta način nasprotuje literarnemu klanovstvu in pokroviteljski drži, proti čemur se je opredelila že v pesmi Osrčenje (Razpoke), uresničuje pa tudi svojo misel »pisanje je pôl / pôl je delovanje« (nenaslovljena pesem z začetkom »Nimam več ljudi«, Idioritmija). Med ustvarjalko in pesmijo nastaja globinska povezanost: »tudi diha-m / zate / pesem« (nenaslovljena pesem z začetnim verzom »zmedla sem se«, Vmes).

V prvem, naslovnem besedilu Zapiskov iz podmizja je formulirano pesničino poetološko izhodišče, ostati »v skritem, v nevidnem, v tihem središču vsega, kar je«, od koder bi lahko »odkrila in odkrivala skrito drugo, spodnjo stran življenja«. In že tu je pesnica svoj spoznavni in izjavljalni položaj imenovala ›vmes‹. To je kasneje postal naslov pesniške zbirke, tako kot že pred tem soroden leksem ›razpoke‹. Z opredelitvijo nastanka pesmi s krajevnimi, ponekod tudi časovnimi oznakami pesnica v zbirki Vmes zunanjo in notranjo pesniško situacijo ter njeno refleksijo trdneje pripne na – ne samo slovenski – zemljepisni in družbeni prostor, a znotraj tega še vedno izpisuje njegovo prikrito, nevidno ali zamolčano resnico (tudi v imenu deprivilegiranih in tistih, ki nimajo svojega oziroma javnega glasu) o posameznikovi družbeni u-strojitvi, kot to imenuje v nenaslovljeni pesmi s prvim verzom »sem lahko srečna« v zbirki Vmes. Pravzaprav kot privilegirano možnost za to dojema prav pesniški jezik. Ta postopek je prej utemeljila že v dvojezični slovensko-italijanski zbirki Čečíca, motnjena od ljubezni, ki je rezultat pesničine izkušnje (etničnega) roba v beneškoslovenski vasi Topolovo v Italiji. Z željo po izrekanju osebne in družbenokritične resnice, ki ostaja kljub enačenju življenja in pesnjenja subjektivno necelovita (»kako izreči resnico / ne da bi kaj zakrila / na koga pozabila // ampak če živiš kot pišeš / če pišeš kot živiš / je to dovolj?« v nenaslovljeni pesmi z začetkom »luknje ki ne bojo nikoli«), jo je izpisala z avtorskim subjektom, ki se načrtno odloča za pozicijo, opredeljeno kot »nepravo, napačno, narobe, obrobno kot le zmorem« (v nenaslovljeni pesmi z začetkom »Samo poslušam, ne znajdem se (še)«). Ob spoznanju »Nekateri svetovi ostanejo vsaksebi« (v pesniškem monologu, položenem v usta domačina Serafina Loszacha, izseljeniškega delavca in slikarja samouka) je naloga umetnosti, ki jo pesnica namenja vsem, soočenje raznovrstnih svetov, da bi bilo tudi njihovo konkretno zbližanje lažje. In čeprav v naslednji zbirki Vmes podvomi o zmožnosti pesemskega pričevanja, ga ponovno osmisli z zavedanjem njegove etične vloge, da »zmore zlo napraviti vidno«, saj pesniška resnica »stvarem šele daje obliko, / dejanjem pomen« (Hannah Arendt poroča o sojenju Eichmannu). Tako pesnica tudi zadnjo knjigo Idioritmija sklene z odprtostjo svoje nezaključene pesniške naloge: »izginem / v potencial neštetih glasov / in neglasov / v svet / ki je svet«.

[1]     Iz pesmi ›Okruški VIII‹ v zbirki Zapiski iz podmizja.

[2]     Pesnica je predstavljena v najnovejši, dopolnjeni 3. izdaji srednješolskega berila Branja 4 (DZS, Ljubljana 2020) z didaktičnim gradivom Irene Novak Popov.

[3]     Alojzija Zupan Sosič, ›Spol in literarna interpretacija poezije žensk. Pesmi Barbare Korun in Kaje Teržan‹. Jezik in slovstvo. Ljubljana, 2021.

[4]     V spremni besedi ›Monologi Barbare Korun (lirika iz suspenza)‹ k zbirki Pridem takoj.

[5]     V sonetnem diptihu ›Ljubezni vonj‹ iz zbirke Temna vrata (1941).