25. 5. 2011
Žirija Vilenice podeljuje nagrado vilenica 2011
Mirceu Cărtărescuju.
Nagrajenec Vilenice 2011, Mircea Cărtărescu
Iz utemeljite Lidije Dimkovske:
Romunska kultura je dala Evropi avtorje in umetnike, ki niso zaznamovali samo evropske umetnosti, marveč ves evropski kulturni prostor: zadnjega romantika Mihaia Eminescuja, prvega dadaista Tristana Tzaro, zadnjega nadrealista Gelluja Nauma, prvega predstavnika dramatike absurda Eugena Ionescuja, izjemnega modernističnega pesnika Nichito Stăescuja, svetovno znanega antropologa religij Mircea Elijadeja, filozofsko vest človeštva – Ciorana, Brăncuşijevo vertikalno perspektivo umetnosti, lirično pesem vileniške nagrajenke Ane Blandiane, dvodomnost proze Nobelove nagrajenke Herte Müller. Večino je svet ponesel zunaj meja Romunije, vsi pa so Romunijo ponesli v svet. Med sodobniki v največji meri Mircea Cărtărescu, ki je že dvajset let najbolj bran, komentiran in popularen romunski pisatelj doma in v tujini, avtor, ki v svoji literaturi razširja meje sveta, pesnjenja/pisanja in življenja.
Že v osemdesetih letih, ko se je romunska književnost dušila pod zadnjimi pritiski cenzure Ceauşescujevega režima, je Mircea Cărtărescu radikaliziral romunsko poezijo in s svojimi pesmimi postavil mejnik med modernizmom in postmodernizmom. Bralci so spet vzeli v roke poezijo, saj se je rodil novi up, njegova poezija, polna življenja, vsakdanjika, znanega, pozabljenega, se je vročično brala. Postmodernizem je romunski književnosti dal novo priložnost, da zadiha, da spet postane eksistencialni del življenja, tako kot je to uspelo pesniški generaciji v Romuniji v šestdesetih. Cela generacija, imenovana „generacija osemdesetih”, je na subtilen, notranji in do takrat nepojmljiv način tkala novo teksturo romunske književnosti. Sam Cărtăescu v svoji pisavi poudarja, da se je boril za „preklop na resničnost” v romunski poeziji. S ponedeljkovim književnim krožkom, ki ga je vrsto let vodil v Bukarešti, je med mlajšimi romunskimi pesniki ustvaril pravo šolo postmodernistične poezije. Vsak se je na svoj način priklopil na resničnost, ustvaril lastno poetiko, lasten pesniški svet. In Cărtărescujev svet je najbolj avtentičen, unikaten in neponovljiv: njega bere tako elita kot tudi preprost človek, premaknil je meje med avtorjem in bralcem na višji ravni, ko se človek pretopi v svojo narativno/lirično podobo in ko se naracija/pesem prepleta z življenjem. Junak v njegovi poeziji gre končno na ulico, vozi se s tramvajem, gre na tržnico in živi svoje lastno življenje, s svojim imenom. V vsej njegovi literaturi, naj bo lirska ali prozna, se junak imenuje Mircea. Eksistencialna in estetska plat literature in življenja se prepletata, pesnik se ne boji čustvenosti, jeze, frustracij, veselja, razgalja dušo, telo in um do skrajne meje sociološkega, političnega, fiziološkega, kulturnega in (avto)biografskega doživljanja jaza tu in zdaj. Antropocentrizem, tako značilen za postmodernizem, se je pri Cărtăescuju povezal z naracijo vsakdana, v katero vstopa tudi sen, nočna stran dneva, magičnost, fantastika, onkraj uma. V epuLevant (1990) za glavnega junaka vzame kar romunsko poezijo od njenega začetka do nastanka epa in v metatekstualni maniri na homerovski način preizkuša vse pesniške govorice romunskega jezika. V tem epu poda celotno zgodovino romunske poezije, ri(t)mizirano, romantizirano in poklicano na različne načine (prek jezikovnih iger, pesniških in kritiških referenc, arhaiziranih besed, navdihnjene apologije in čutne, metafizične parodije, prek lirskega kronotopa, ki v istem prostoru in času v tej pesniški retrospektivi združuje vse like).
Postmodernisti so ustvarjali z enciklopedijo na mizi, Cărtărescu pa sam ustvarja enciklopedijo resničnosti in sna. Postavlja ju v okvir biografizma, stilistične sinhronije, avtoreferenčnosti in magičnega realizma in prek groteske in humorja pooseblja novo poetiko, ki prekaša vsako literarno smer, četudi je ta največkrat poimenovana kot realistično-oniristična. Meje med fantastičnim in navadnim, med nadnaravnim in naravnim, med objektivnim in subjektivnim se v njegovi (avto)fikciji brišejo. To je še posebej značilno za prozo, s katero je Cărtărescu revolucionarno spremenil naracijo v romunski književnosti, prekosil je formulo postmodernizma in začel pripovedovati zgodbe, ki jih skupaj, v tandemu, pišeta resničnost in sen. Njegove novele, kratke zgodbe, romani, dnevniki, eseji, večina jih je prevedenih v tuje jezike, postavljajo kontrapunkt vsemu in vsakomur: strukturi kaos, bolečini humor, nostalgiji ironijo, resničnosti sen, snu resničnost. Roman Nostalgija, ki je leta 1989 cenzurirano izšel pod naslovom Sen, leta 1993 pa v končni obliki (in je leta 2005 izšel tudi v prevodu v slovenščino), je Cărtăescu napisal tik pred padcem režima in v njem je čutiti vzdušje ideološkega tiščanja, cmoka v grlu, labirint politično-psihološkega konteksta, vse je ovito v onirično vato, ki ne dopušča, da bi v roman prodrla dnevnopolitična preferenčnost, marveč pokaže razsežna stanja žalostno-vesele, nostalgične romunske duše skozi otroške oči, na popolnoma sinkretičen način. Junaki v petih zgodbah Nostalgije so povezani s vzdušjem halucinantnega v resničnem času in prostoru, povezuje jih fantastična preobrazba njihovih duš, teles, značajev in možganov, otroštvo diši po prašnih ulicah bukareškega predmestja, ko deklice in dečki prodirajo v onstranski prostor in čas, v bistvu prodirajo v čakro spoznanja, odraščanja in občutka nostalgije, ki je v vsej njegovi literaturi ontološki občutek.
V neprekosljivi trilogiji Orbitor bralec malodane telesno občuti svet v svetu, Bukarešto v Bukarešti in glavnega junaka v pripovedovalcu. Fantastično in realistično sta perspektivi, značilni za njegovo poetiko, povezano s toposom Bukarešte, mestom izkušnje in sna v njegovi literaturi. Dickens je imel London, Dostojevski Petrograd, O’ Hara New York, Baudelaire Pariz, Cărtărescu pa ima Bukarešto. Njegova Bukarešta je popolnoma realistična in hkrati popolnoma onirična, je alter ego pisatelja, urban prostor, ki mu nudi neverjetna doživetja, pohajkovanja, srečanja, soočenja s prebivalci in s samim seboj. Locirana je v prostoru in času, v zgodovini in v geografiji, po njenih ulicah vozijo obstoječi tramvaji, pogledi z oken so usmerjeni na obstoječe stavbe, strehe, dimnike, tržnice. Toda takoj za ovinkom, v kleteh, v podstrehah, v kanalih, v nedokončanih stavbah in v vseh nevidnih kotičkih mesta se odvija vzporedno življenje, po labirintih se gibljejo čudežni liki, navadni ljudje pridobivajo nadnaravne moči, časi se prepletajo, religija je rep zgodovine, mitologija se norčuje iz politike, podzemno mesto je urban prostor sna. Bukarešta v petdesetih, ki je zaznamovala življenje pripovedovalčeve matere, iz katere avtor naredi izjemno razburljivo, skorajda mistificirano podobo, se giblje pred našimi očmi popolnoma vizualizirano, obarvano, živo. Tudi romunsko podeželje je zaznamovalo pripovedovalca s svojimi magičnimi izkušnjami, z ritualnim, vraževernim in verskim vzdušjem, ki niso le spomini iz otroštva, ampak tako kot tudi sam v romanu pravi: bistvo svetega je – obujanje spominov.
V njegovi književnosti vsi liki svet doživljajo na treh ravneh: na duševni, duhovni in telesni, toda ta trikotnik osebnosti se pri njih pretaplja iz enega v drugega in sestavlja univerzum novih arhetipov. Cărtărescu gre vedno do konca svojih moči, ki pa so nepojmljivo velike: opisati, napisati in pisati zgodbo, ki se razvija z močjo radikalne domišljije, iskrenosti, odkritosti, z brisanjem meje med književnostjo in življenjem. Bralec osupne ob popolni razgaljenosti jaza v njegovih dnevniških in esejističnih knjigah, pesmih in romanih. To še posebej velja za knjigo (avto)biografskih zgodbZakaj ljubimo ženske, ki je izšla v zbirki „Knjiga z nočne omarice” bukareške založbe Humanitas, ki objavlja vse Cărtărescujeve knjige, in je knjiga, ki se je resnično našla na vsaki ženski (pa tudi moški) nočni omarici, in to ne samo v Romuniji. Zgodba Antraks iz njegove zadnje knjige Lepe tujke na satiričen in duhovit način prikazuje romunsko birokracijo v kafkovski dimenziji resničnosti. Cătărescu se dotakne vsega, kar se dotakne njega, in mojstrsko pripelje zgodbo do vrhunca. V njegovi književnosti bralca navduši občutek brezmejnosti, neskončnosti, odprtosti in tudi demitizacija avtorja, estetski nudizem osebnosti, avtoironija, otroška iskrenost izraza. Četudi zdaj le redko piše poezijo in četudi vé, „da še nobena pesem nobenemu človeku ni spremenila življenja”, je pravzaprav avtor, ki je literarnemu izrazu v vsem svojem literarnem opusu znal ponuditi bistveno poetičnost, poiesis, jedro literature. Ko demitizira podobo pisatelja, umetnika, le-to paradoksalno poda v novi obliki. Je eden tistih sodobnih pisateljev in intelektualcev, ki si ne zatiska oči pred svetom, v katerem živi, na lokalni in globalni, na univerzalni in osebni ravni. V eni zadnjih njegovih pesmi, avtobiografski pesnitvi Zahod, na parodičen način opisuje svoje srečanje z Zahodom, svoj položaj v globalnem kontekstu literature in življenja, v katerem „ne najdem svojega mesta, nisem od tu in ne morem biti od tam”. Beremo ga kot avtorja, ki iz svoje osamljenosti, drugačnosti in eksistencialnih vprašanj ustvarja igro, ki pa je smrtno resna, resnična in usodna.
Za Mircea Cărtărescuja, danes šestinpetdesetletnega romunskega pisatelja, romunski bralci stiskajo pesti, da bo odšel v Stockholm po Nobelovo nagrado za književnost. Dobro je, da smo z našo, vileniško nagrado, ki se mu podeljuje za vse, kar je doslej napisal, objavil, ustvaril in kar še bo, prehiteli stockholmsko akademijo.
