POMOŽNI GLAGOLI SRCA (odlomek)

V imenu očeta in sina –

To, da se naša mati »precej pasje počuti«, so vedeli že vrsto let, pa
vendar, ko nas je oče poklical po telefonu in skrbno, odmerjeno ter s
trdim glasom, doslej neznanim in takim, kakršnega še nismo nikoli slišali,
dal vedeti, da je z materjo tako in tako in da on ne bi imel, kar je bilo
njegovo osebno prepričanje, za odveč, če bi bili v teh trenutkih” doma
oziroma da bi odšli domov, to nas je vse presenetilo, tako da smo začeli
brundati skorajda iste besede, sklicujoč se na vsakodnevne neodložljive
reči, kar pa ni pomenilo brezskrbnosti ali brezčutnosti, raje utelešenje
naravnih nagonov, tisto trezno prepričanje, da stvar” ne more biti,,tako
nevarna”, saj še nikoli ni bila tako nevarna (kakor je ravno naš oče imel
navado govoriti: „ni hudo, dokler ni hudo, samo takrat, ko je hudo, je
hudo”); oče pa se je pri tem razjezil na nas, mi pa smo začeli trumoma
prihajati z vseh koncev sveta.

HLADNO JE… KO SMO SE NAPOSLED OBLEKLI, JE BIL VIDETI
ZELO PRESENEČEN, DA VIDI ČRNO KRAVATO NA MENI, IN
JE VPRAŠAL, ZA KOM ŽALUJEM, POVEDAL SEM MU, DA MI
JE UMRLA MATI. KO ME JE VPRAŠAL, KDAJ, SEM MU TAKOLE
ODGOVORIL VČERAJ. MALCE MU JE ZAPRLO SAPO,
SICER PA NI REKEL NITI BESEDICE. IMELO ME JE, DA BI
PRIPOMNIL, ČEŠ DA JAZ NE MOREM ZA TO, VENDAR SEM
POŽRL TO SVOJO OPOMBICO, KER SEM SE SPOMNIL, DA SEM
JO ŽE POVEDAL TUDI SVOJEMU ŠEFU. SICER PA, KAJ PRAV-
ZAPRAV TO POMENI? ČLOVEK JE V VSAKEM PRIMERU
MALCE KRIV.

prevedel Jože Hradil

vir: Zbornik Vilenica 1988