Antigona 2020 – 18. Mednarodni komparativistični kolokvij ob 60. obletnici Smoletove Antigone
Koncept kolokvija
Pripravil asist. Matic Kocijančič, letošnji vodja kolokvija
Mit o Antigoni je vidna stalnica v evropski literaturi, filozofiji in širšem družbenem diskurzu. Najpomembnejša ubeseditev tega mita, Sofoklova Antigona, je že v antiki porodila nekaj slovitih interpretacij in reinterpretacij, npr. (izgubljeno) Evripidovo istoimensko tragedijo in Stacijevo prepesnitev v Tebaidi, ki je v srednjem veku (in delno tudi še v zgodnji modernosti) po priljubljenosti in vplivu celo zasenčila Sofoklovo. V 16. stoletju so nastali prvi prevodi Sofoklove Antigone v moderne evropske jezike (Alamanni, Baïf), v naslednjih treh stoletjih pa tudi nekaj izvirnih (zgodnje)modernih literarnih različic mita o Antigoni (May, Alfieri, Ballanche). V 19. stoletju je Antigona – po zaslugi Heglove slovite interpretacije Sofoklove tragedije – postala ena izmed ključnih mitoloških in literarnih referenc v evropskem filozofskem kanonu; ta trend se je nadaljeval v 20. stoletju, v prvi vrsti prek izjemnega vpliva Heideggerjih in Lacanovih soočenj s Sofoklovim delom.
20. stoletje je tudi v literarnem in gledališkem smislu pokazalo izjemen interes za mit o Antigoni, najodmevneje v navezavi na slovito in kontroverzno Antigono Jeana Anouilha (1944). Uspeh te drame je po vojni zanetil neustavljiv izbruh dramskih, proznih in pesniških različic Antigonine zgodbe, ki antično junakinjo z večjo ali manjšo prepričljivostjo postavljajo (in prestavljajo) pred novodobne družbene in eksistencialne izzive. Antigona Dominika Smoleta, ki je nastala pod očitnim Anouilhovim vplivom in doživela krstno uprizoritev leta 1960, velja za eno izmed najpomembnejših in najboljših slovenskih dram 20. stoletja. Četudi v slovenskem prostoru prevladuje konsenz o njeni izjemni estetski in sporočilni moči, gre obenem za dramo, ki od svojega nastanka naprej razvnema raziskovalce in poraja raznorodne in izrazito konfliktne interpretacije. Eden izmed najboljših prikazov tega širokega horizonta je bil kolokvij »Antigona ’80«, ki ga je ob dvajsetletnici krstne uprizoritve Smoletove drame organiziralo Slovensko društvo za primerjalno književnost.
Ob šestdesetletnici Smoletove Antigone smo se pri SDPK – v sodelovanju s festivalom Vilenica – odločili, da je napočil čas za sveže soočenje z njeno zapuščino, pa tudi za širše soočenje z mitom o Antigoni, ki je bil – z močnim Smoletovim pečatom – v Sloveniji v zadnjih petih desetletjih deležen številnih odmevnih literarnih (Jovanović, Detela, Flisar), literarnokritiških (Kos, Kermauner, Kozak), odrskih (Hočevar, Miler, Berger), filozofskih (Hribar, Žižek, Škof) in filoloških (Gantar, Senegačnik, Inkret) obravnav. Cilj kolokvija je povezati bogato slovensko recepcijo mita o Antigoni s prav tako cvetočim in interdisciplinarnim zanimanjem zanj v sodobnem mednarodnem prostoru.
