Mednarodni literarni festival Vilenica, ki letos slavi svojo 40. obletnico, poteka v obdobju, ko vprašanje sobivanja ponovno pridobiva osrednje mesto v človeških razpravah. Svet, ki smo ga nekoč poznali, se je v nekaj desetletjih korenito spremenil: prehodi med stabilnostjo in kaosom, povezanostjo in izključevanjem, so postali stalnica našega časa. Geopolitične krize so zgolj del širše slike razpada starega reda, saj podnebne katastrofe presegajo meje držav in vplivajo na vse generacije, medtem ko tehnologija ustvarja nove povezave, a hkrati poglablja prepad med ljudmi. Tisto, kar smo nekoč imeli za neomajno – pravila sobivanja, skupne vrednote resnice in univerzalnost človekovih pravic – se zdaj vse bolj izmika našemu kolektivnemu soglasju.

Poleg estetske vrednosti, ki ostaja osrednja značilnost vsake dobre literature, ta vedno odpira kompleksna vprašanja in ponuja prostor za večplastno razmišljanje. Literatura prav tako ne ponuja preprostih odgovorov – njen namen je spodbuditi k premisleku, razgaliti nevidne plasti resničnosti in osvetliti protislovja sodobnega sveta. Vilenica se letos sprašuje: ali lahko literarni dialog postane ključni most za preseganje razmejitev – med kulturami, narodnostmi, ideologijami? Geslo Krasni novi svet – Nova pravila bivanja ni zgolj diagnoza sedanjosti, temveč izhodišče za razmislek: kakšne so alternative današnjim modelom bivanja, onkraj logike strahu in polarizacije? Nova pravila bivanja niso stroge zapovedi, ekonomski načrti ali algoritmični izračuni optimalnega življenja. So odprta, fluidna in nenehno spreminjajoča se načela, ki nastajajo skozi umetniško imaginacijo, zgodbe in verze, razkrivajoč globlje resnice. Ali lahko ravno literatura zmore premik od binarnih nasprotij k dialogu, ki omogoča večplastno razumevanje sveta? Kako oblikovati novo obliko skupnosti v času, ko se razlike – bodisi razredne, kulturne, etnične ali ideološke – poglabljajo bolj kot kadarkoli prej? Kako opredeliti dom, ko podnebne katastrofe izkoreninjajo milijone ljudi? Kako ohraniti kulturno identiteto brez zapiranja v nacionalistične okvire?

Literatura pri tem lahko ponudi nekaj, česar sodobni politični diskurzi ne (z)morejo: sprejetje, da so negotovost, protislovje in dvom nujni gradniki vsakega resničnega premisleka o prihodnosti. V družbi, kjer lažne novice, ideološka polarizacija in algoritmična manipulacija ustvarjajo iluzijo trdnih resnic, literatura lahko destabilizira to premoč, pisatelji in pesniki pa pri tem niso le opazovalci sveta, temveč njegovi aktivni soustvarjalci, saj nas v času, ko prevladuje hitrost in površnost, prav oni opominjajo na vrednost poglobljenega razmisleka, subtilnosti in refleksije. Njihove zgodbe, pesmi, govorjena in pisana beseda prebijajo meglice poenostavljenih populističnih diskurzov ter nas vračajo k bistvu humanizma: človek je več kot zgolj produkt ekonomskih sistemov ali nepomemben delec digitalnih tokov. Literatura kot prostor empatije in razumevanja, razlik ne dojema kot oviro, temveč kot priložnost za rast, dialog in preobrazbo. Nova pravila bivanja, ki jih predlaga Vilenica, zato omogočajo sooblikovanje, nenehno dekonstrukcijo in prenovo ter namesto vzpostavljanja zaprtih sistemov gradijo odprta omrežja, kjer lahko spregovorijo tudi pogosto utišani glasovi: glasovi obrobnih skupnosti, beguncev, družbenih manjšin in marginaliziranih kultur. Literatura v tem kontekstu ni pasivni odsev sprememb, temveč njihova gonilna sila – sposobna zasnovati alternative, ki so morda še neizgovorljive, pri čemer nas vabi k miselnemu tveganju: ne k vztrajanju pri znanem, temveč k drznosti soočenja z negotovim. V svetu, ujetem v binarne delitve med “mi” in “oni”, namreč prav literatura odpira tretjo pot – pot dialoga, razmisleka in prevpraševanja, kjer si pisatelji in pesniki kot vizionarji prihodnosti upajo misliti drugače.