Nagrajenec 2006 Miodrag Pavlović: Obisk Velikonočnega otoka (odlomek)

Obisk Velikonočnega otoka

1.
In ko stopamo na obrežje, vidimo nad morsko gladino človeško doprsje.
Kdo je to? – sprašujemo domačine – ribič, ki je zablodil, ali zver izvlečena
iz globine? Ali se zmeraj mota okoli otoka? Domačini prepevajo ob kamnu,
v katerega je vklesana podoba, ki spominja na ptico. Nekdo izmed njih, s
pepelom posut, nam reče, ko kaže s prstom na odprto morje: ta se prikazuje
pogosto in kaže svoj trebuh, kakor da ima naravo kita. Misli, da je moder,
a komaj govori, razen kadar se spominja velikega potopa. Tedaj se mu okoli
jezika nekaj zalesketa; zdi se, velikan bo spregovoril.
2.
Naslonjen na svoj rep, stoji: človek na eni nogi. Maha z rokama, potem se
prikaže repna plavut. Stojimo na obrežju in poslušamo, kako se iz njegovih
ust zasliši hihitanje. Potem so to vzkliki pohujšanega otroštva, v rimah.
Kaj je mogoče pričakovati od nekoga, ki zmeraj živi v vodi; ne more biti
zgovoren, če je ribjega kova. Niti nam ne bo naznanil izročila, vrednega
svetega posluha. In resnično začne govoriti v najčistejši prozi.
3.
Človek s perutmi je prevzel nase, da njegovo zgodbo zgosti v osnovne
črte. Ko se je na zemljo spustil potop, se je njemu utrnilo, kaj naj stori: naj
se ne prepusti plovbi z barko praočeta Noeta. Nekdo izmed ljudi mora
ostati na vodni način živ in na strani potopa. In ko je človeški rod spet bil
blagoslovljen s suho zemljo, se je izogibal ustavljanju ob ognju, ki je
pomenil sklepanje zaveze z Bogom. Plaval je naprej z morskimi psi in uspe-
lo mu je obrzdati delfina.
4.
Neki cvet, potopljen, neovenel, odpre usta in mu nekaj reče. Že zdavnaj si
me videl, na pobočju, tedaj, ko se je tvoja senca začela peniti. Brodolom te
je vrnil na kraj, kjer je vse hkratno. Ti in večnost imata isti dan rojstva. To
je normalno razmerje med oceanom in prvim človekom, tvoj otok pa je
del njegovega prebivališča. Vendar grožnja se pritihotapi kakor človek, ko
se za maščevanje pripravlja. In neka devica preleti med dvema algama. Za
njo se zvija kača in te hoče pičiti v prst. Prišel bom tudi jaz k ladji, pravi
naseljenec, če se mi uspe povzpeti do nesmrtnega cveta, ki mi ga je obljubil
zbor, ki poje in ne omaga; zbor ježev ali zbor mornarjev.

julij 1997.

Prevedel Veno Taufer
vir: Zbornik Vilenica 2006