Vilenica svoj vsebinski, idejni festivalski fokus med letoma 2024 in 2027 usmerja v temo ›Krasni novi svet‹. V naslednjih štirih letih bo festival odpiral številna aktualna in pomembna vprašanja, povezana z izzivi, ki jih pred človeka in literaturo postavljajo umetna inteligenca, sociološke in tehnološke spremembe, globalni jeziki in podnebne spremembe.
Letošnji festival bo pod geslom ›Ikar 2.0‹ posvečen umetni inteligenci.
Kadarkoli se človeštvo sooča z novo tehnologijo, ki bistveno spreminja ontološko naravo kakega področja ali dela, se posamezniki na to odzovemo na dva predvidljiva in predvidljivo nasprotna načina. Na eni strani imamo tehnoromantike, ki tehnologiji pripisujejo vsemogočno in ponavadi odrešujočo moč: tehnologija naj bi rešila vse težave tega področja, ga izboljšala, demokratizirala in poenostavila. Na drugi strani imamo tehnofobe, prerokovalce pogube, ki v tehnologiji vidijo zlo, ki bo uničilo ›naš način življenja‹, področje podvrglo totalitarnemu nadzoru in zlorabi ter ga izropalo in osiromašilo smisla. Letošnja, predjubilejna, 39. Vilenica se bo torej soočila z izzivom, ki se imenuje umetna inteligenca, tako da bo skušala krmariti med obema skrajnostma – med idealizacijo in strahom.
Umetnost in literatura sta gotovo med tistimi dejavnostmi, ki nas sploh delajo ljudi in ločujejo od drugih inteligentnih živali. Zato nas možnost razvoja umetne inteligence, ki so jo izdelale človeške roke s programiranjem in ki bi bila lahko sposobna umetniškega, literarnega ustvarjanja, gotovo vznemirja na globok, temeljni način. Je to res še umetnost? Kakšna umetnost je to? Kaj pomeni za človečnost umetnosti to, če bralci ne bodo videli razlike med literaturo, ki jo je napisal človek, in literaturo, ki jo je napisal stroj? Navsezadnje – kaj to pomeni za človečnost kot tako? Je to res še stroj, če zna napisati nekaj povsem novega? Kako beremo tako delo? Zakaj bi sploh brali tako delo, če za njo ni človeške izkušnje? Komu je namenjeno? Kdo je avtor literarnega dela, ki ga je napisala umetna inteligenca? Inteligenca sama ali njen izumitelj – morda pa multinacionalka, katere intelektualna lastnina je?
Morda je banalno, ampak trenutno nam umetna inteligenca največ težav odpira prav na področju avtorskih pravic – banalno, kot je pač banalno preživetje v poznem kapitalizmu. Besedila umetne inteligence seveda ne nastajajo iz nič. Ne napajajo se iz njene bogate domišljije, gre pravzaprav za svobodno kombiniranje že obstoječih tekstov, za zmožnost posnemanja oziroma simuliranja. Umetna inteligenca lahko napiše pesem v Prešernovem stilu, če ji je na voljo Prešernov opus; ne zmore pa pisati kot umetna inteligenca. Sama po sebi nima stila, nima lastnega glasu ali zgodbe, ne zmore prekršiti žanrskih pravil, ne zna biti inovativna. V tej fazi razvoja je največja umetnica, zato ker krade. In to nikakor ni banalno: podjetja za ›hranjenje‹ umetne inteligence uporabljajo tuja avtorska dela, medtem pa umetna inteligenca počasi že razjeda založništvo – strojno prevedena, lektorirana, urejena dela, s strojno oblikovano naslovnico so na nekaterih večjih trgih že dejstvo. Na ta način se človeškost literature izgublja vse preveč dobesedno – z izgubo ljudi. Umetna inteligenca lahko pomeni tudi razvrednotenje in s tem propad številnih služb v že tako podhranjenem sektorju.
Umetna inteligenca nam postavlja tudi nekaj retroaktivnih vprašanj, o katerih smo doslej morda celo premalo razmišljali. Kako se je spremenila literatura, odkar je ne pišemo več s pisalom na papir, sklonjeni nad mizo ob brlivki, odkar smo izumili pisalni stroj in nato računalnik, ta prastroj – ko lahko po mili volji pišemo, brišemo, kopiramo, premeščamo, popravljamo, uporabljamo sopomenke, ki nam jih ponuja, popravljamo zatipke, ki nam jih podčrtuje, vse do oddaje rokopisa v tiskarno? Da, romani so lahko debelejši, toda spremenil se je sam proces nastajanja besedila, ne da bi to zares opazili. Odprle so se številne, prej nemogoče možnosti. Umetna inteligenca je v tej perspektivi le še smiseln korak naprej – računalnik nima nadzora, je pasiven spomin besedila, ki ga napišemo mi: umetna inteligenca si ta nadzor vzame in besedilo tvori sama.
Letošnja Vilenica bo torej potekala v znamenju odprte Pandorine skrinjice. Z letošnjimi gosti bomo mislili, spraševali in predvidevali, česar tisti, ki so umetno inteligenco naredili, očitno niso. Poskušali bomo razumeti stroj, ki skuša razumeti nas. In upali, da to ni tekma, v kateri bi šlo za to, kdo bo prej domislil drugega. Pridružite se nam, morda pa bomo – z besedami iz pesmi Mehanikom Srečka Kosovela, ki nas pozdravlja tudi v naslovu – vendarle pozdravili ›novega človeka, ki prihaja‹.
