Nagrajenka 2004 Valžina Mort: Bolnica (pesem)

Bolnica

Če dolgo trkaš
Z glavo
ob betonski zid,
se beton segreje…
In obenj
je mogoče prisloniti
svoje lice,
podobno morski zvezdi-meduzi,
začutiti,
kako se ozemljuje
prek telesa spomin,
in dočakati trenutek,
ko se oči
pretvorijo v frnikole,
pisano vesolje
pa se zazdi globoka luknja
v umivalniku.

in kot da sem kroglica
v loterijskem bobnu
prevračam kozolce
in plešem
hitri fokstrot
in neki falot sporoča
pozor: krogla je padla
in kot da nikoli na svetu tem
moja krogla še ne bi padala.
in kam naj pred zvestobo grem
kot zlata žila trmoglavi
tisti, ki za korak od revščine
vse na mojo karto stavi.
in opazuje z nesrečnimi očmi
kroglice in steklo nad njimi
kakor snežni vihar
skozi okno pozimi.

in dokler se moj boben vrti
in dokler dokončno ne zastanem
si do onemoglosti želim

da svoja svinčena sestra postanem.
da bi švignila nepovabljena
v srebrni oblekici –
prosta!
in me nekdo ves uročen
skril bi pod srcem,
in v rdeče odel bi gosta.

Ne naslanjajte se!
Sem dver v vagonih podzemne.
Ne naslanjajte se!
Molče držite v naročjih
svoje misli in zadeve.
Na naslednji se bom na desno zasuknila.
Stojte! Vi se peljete dalje!
Na tej pa bo Baraba izstopila.
Za licem sem njegov pogled brez posmeha čutila.
Po ušesnih labirintih sem Barabo vodila.
On pa je zlagal rubikovo kocko iz delčkov mojega spomina,
in z glavo sem se upirala
v brezizhodnost.
V brezizhodnost se upiram kakor
v nedolžnost, v deviško kožico in stopam
po leda gladkosti,
in želim se zvaliti v vodo,
z glasnim krikom – zadosti!
In zopet vedno najdem vhod
v brezizhodnost.
Torej – ne naslanjajte se!
Sem – dver v vagonih…
Sem – pa vedve?…
Zastokale in zašepetale so praznine jezikov.
Razrežem trebuh z besedo, ki ste jo izgubili
in dolgo jemljem od tam
podgane in občutke.

Prevedel: Silvo Torkar
Vir: Zbornik Vilenica 2004