Jama Vilenica

Najstarejša turistična jama v Evropi (že od 1633).

Jama Vilenica je do sredine 19. stoletja slovela kot najlepša, največja in najbolj obiskana jama matičnega Krasa. Turistični obiski jame so zavedeni v listinah že leta 1633, ko je grof Petač dal jamo v upravo lokavski župniji. Župnija je lahko razpolagala z zaslužkom od vstopnin nabranih z vodenimi obiski jame. Za svoj sloves se poleg lepoti jama lahko zahvali tudi bližini kobilarne Lipica in bližini trgovske poti Dunaj -Trst.

Prvi častitljivi obiskovalec je bil leta 1660 avstrijski cesar Leopold I, ki si je med obiskom kobilarne v Lipici ogledal tudi jamo. Med pomembnimi obiskovalci v 18. stoletju naj omenimo še kralja Neaplja in Sicilije Ferdinanda in naravoslovca Balthasar-ja Haquet-a. V začetku 19. stoletja je jamo dvakrat (1816 in 1818) obiskal tudi avstrijski cesar Franc I. Leta 1819 so v Vilenici uvedli vpisno knjigo (usnje, format 43 * 30cm), ki jo hranijo na Inštitutu za raziskovanje Krasa v Postojni. Kasneje je Vilenica zaradi novih odkritij v Postonjski jami počasi začela toniti v pozabo. Od leta 1836 lokavska skupnost ni več organizirala jamskih obiskov, ampak je upravljanje jame prepustila gostilničarju Antonu Muhi. Od leta 1886 do konca II. svetovne vojne je z jamo upravljalo Tržaško planinsko društvo (Societa Alpina delle Gulie di Trieste). Dolgo zapuščena je Vilenica ponovno zaživela leta 1963, ko je skrb zanjo prevzelo Jamarsko društvo Sežana.

Člani društva so v svojem prostem času postopoma obnovili poti in uredili električno razsvetljavo. Jama je nekoč močno burila domišljijo obiskovalcev in domačini so verjeli, da v njej prebivajo dobre vile. Tako je Vilenica dobila svoje ime. “Vilenica” se imenuje tudi mednarodna literarna nagrada, ki jo vsako leto podelijo prav v njeni Plesni dvorani. Za obiskovalce je Vilenica opremljena in osvetljena v dolžini 450 metrov, dolga pa je več kot 1000 metrov. Voden obisk traja približno eno uro.

O JAMARSKEM DRUŠTVU SEŽANA

V osrčju klasičnega Krasa

Jamarsko društvo Sežana je prostovoljno, samostojno združenje oseb, ki naravovarstveno, znanstveno raziskovalno, športno, vodniško ali kako drugače delujejo na področju jam, jamarstva in krasa (iz Statuta društva).

Krás je kamnito ozemlje, kjer vpliv naravne vode na apnenec ustvarja različne površinske oblike, jame in značilna podzemeljska pretakanja.

Beseda izhaja iz starega ljudskega izraza za kamen in je prvotno pomenila kamnito pokrajino. Iz tega naziva se je razvilo lastno ime Kras za vse področje, ki se razteza med Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino ter med Soško dolino in Brkini (vir Wikipedia).

ZGODOVINA DRUŠTVA

Do 1955
ZAČETKI

V večjem obsegu so jamarji začeli raziskovati podzemski svet Sežanskega Krasa v drugi polovici 19. stoletja. Večinoma so prihajali iz Trsta, kjer sta delovali zelo aktivni in med seboj rivalski jamarski skupini primorske sekcije Nemško-avstrijskega planinskega društva in Societa Alpina Delle Giulie. Slovenski tržaški jamarji so kot podružnica SPD-ja začeli obiskovati jame v tem delu Krasa šele v začetku 20. stoletja. Med obema vojnama pa so nato intenzivno raziskovali Sežanski Kras. Prva domača jamarska skupina je bila registrirana šele po drugi svetovni vojni, leta 1947, ko je pod vodstvom predsednika skupine, Jožeta Ukmarja, jame priložnostno obiskovalo in raziskovalo kakšnih deset domačinov.

1955-1964
USTANOVITEV DRUŠTVA

Delovanje skupine je počasi zamrlo, toda leta 1955 so se jamarji ponovno organizirali, kot jamarska sekcija Planinskega društva Sežana; skupino je vodil Avgust Sovdat. Leto 1955 štejemo sežanski jamarji za začetek resnega organiziranega dela, ki brez prekinitve traja vse do danes. Leta 1959 se je jamarska skupina, kot sežanska podružnica, včlanila v Društvo za raziskovanje jam Slovenije in se poimenovala Jamarsko društvo Sežana (Grom 1964). Društvo za raziskovanje jam se je izoblikovalo leta 1976 kot zveza društev, društvo v Sežani pa je še danes dejavni član v okviru Jamarske zveze Slovenije (JZS).

1964-1991
DO SAMOSTOJNE SLOVENIJE

Po formalni ustanovitvi društva se je, poleg obiskovanja in raziskovanja drugih jam v tem delu Krasa, večina sežanskih jamarjev leta 1960 lotila urejanja Vilenice, ki je bila že močno izropana. Popravili so vhodne stopnice, vhod in poti v jami, pri čemer so jim denarno pomagala sežanska podjetja in ustanove, večino dela pa so opravili prostovoljno in zanj niso dobili nobenega plačila. Dve leti pozneje, 19. maja 1962, je bila Vilenica vnovič odprta in tedaj so se začeli tudi turistični ogledi jam. Leta 1975 je pred jamo zrastel tudi Jamarski dom, ki je, poleg klubskih prostorov, kraj druženja jamarjev. Pomemben del dejavnosti sežanskih jamarjev je bilo tudi sodelovanje pri organizaciji mednarodne prireditve Vilenica. Pri tej prireditvi smo sodelovali že vse od leta 1980, ko je bil v jami prvič Večer slovenskih književnikov.

1991-DANES
AKTIVNO DELOVANJE

V letih po osamosvojitvi Slovenije so se aktivnosti društva precej razširile. Organizirali smo več odprav v druge evropske države. Tako smo leta 1992 obiskali jame ter prijatelje jamarje in jamarke na Madžarskem, leta 1993 na Portugalskem, 1994 v Romuniji, 1996 na Češkem, 1999 na Slovaškem, 2003 v Bolgariji, 2005 v Makedoniji in 2008 v Španiji. Zelo so se razmahnile tudi raziskovalne dejavnosti. Tako smo konec leta 2003 in v začetku 2004 dosegli kar dve “stoletni” odkritji in v Jami 1 v Kanjaducah ter v Breznu v Stršinkni dolini prišli do reke Reke. V letu 2011 smo v Jami Sežanske reke našli še en prehod do reke Reke, ki je povezan z Breznom v Stršinkni dolini. Zelo smo se potrudili tudi na področju ekologije. Naredili smo popis onesnaženih jam na Krasu in v več jamah tudi izvedli sanacijo. V letih od 1991 naprej smo se vključevali v mednarodne projekte kot sta Phare in Interreg. O vsem naštetem najdete obširnejše prispevke na naših spletnih straneh.

Vir: https://jds.vilenica.com/