Evropa se širi in krči – Raznoliki obraz Evrope
Že od začetka štetja časa prinaša obraz raznolike pomene, ki so bili skozi zgodovino povezani z intelektom, osredinjanjem človeške moči, dolgo tudi s sedežem duše. Obraz nima le osrednjega pomena za identiteto, temveč je eden glavnih nosilcev človekovega izražanja, čustvovanja in značaja. Je človekova podoba, opredeljena z njegovimi družbenimi lastnostmi, a hkrati tudi podoba in odnos do Drugega, družbenih pravil in socialnih interakcij. Obraz je lahko ugled ali spoštovanje, ki si ga človek pridobi, pa tudi maska, ki si jo nadene ali sname.
Evropa je celina raznolikih obrazov, ki so zgodovino sveta dolga stoletja krojili tako v negativnem (kadar je raznolikost imela slabšalen značaj in označevala izključevanje drugačnih) kot pozitivnem smislu (danes naj bi označevala evropsko identiteto v njeni celovitosti). Kakšne transformacije je prinesel naš čas, ko so na udaru temeljne človeške svoboščine in civilizacijske vrednote in bi spričo vse bolj izostrene družbeno-politične klime morali biti enotni v svoji različnosti? Kako pri tem lahko posreduje literatura, ki nam v združevanju raznovrstnih pisav v sodobnem, naglo spreminjajočem se svetu nastavlja ogledalo in je glas proti standardizaciji človeškega življenja ter mehanizmom izkoreninjanja resničnosti, ki jo je neoliberalizem kot edino možno vsilil v različne razsežnosti človeškega življenja?
Literatura se temu zoperstavlja tako, da upočasnjuje in konstituira antidiskurz, zavrača vsiljene rutine, konvencije, norme, se bori proti fragmentaciji in dehumanizaciji posameznika v postmoderni družbi, ne vedno v smislu inverzije, vsekakor pa vsaj v smislu iskanja dialoga, ki odpira tudi pomembna družbena vprašanja in druge emancipatorne pozive. Kaj in koga torej vidimo, ko pogledamo v današnji obraz Evrope, in kakšen odsev nam pri tem ponuja jutri?